Vedno so me zanimale mere časa in prostora sveta

Zadnji dve leti je dekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. 34 let je minilo od takrat, ko je oblikoval prve naslovnice revije Problemi in knjižne zbirke Analecta. Do danes se jih je nabralo kakšnih 280 in so na ogled v Cankarjevem

Začniva na začetku vaše ustvarjalne poti.

Na začetku ni bila beseda, ampak pogled, gledanje in tišina in potem poslušanje. Seveda, za vsakogar je zelo pomembno obdobje odraščanja. Bili smo prva generacija usmerjenega izobraževanja. Hotel sem na Šubičevo gimnazijo, tja je hodila moja sestra Sinja in imela je veliko zanimivih sošolcev in odbitih prijateljev, ki so prihajali na obisk k nam domov. Potem pa se je zgodilo usmerjeno izobraževanje in klasične Šubičeve gimnazije ni bilo več, postala je zdravstvena. Taval sem po informativnih dnevih po Ljubljani, nikjer se nisem dobro počutil in na koncu sem pristal na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Zdelo se mi je prav zanimivo umetniško-obrtniško okolje. Posebno in čudaško.

To so bila zgodnja osemdeseta leta in čudovito okolje Križank, arhitektura in tudi notranjost. Šola je imela zapletene hodnike, gor in dol, in ko sem se gibal po njenih labirintih, je to spodbujalo mojo domišljijo. In seveda dijaki in dijakinje, ne le pankerji, rokerji, tam sem spoznal tudi mojega bodočega kolega, ni bil nič od prej omenjenega, tovariša pri ustvarjanju Janeza Jordana.

Ob delu in učenju sva se družila in se pogovarjala. Intenzivno sva, smo se družili, veliko sem hodil na dogodke v okviru Galerije Škuc in tudi v disko FV. To je bil čas formiranja, mogoče že nekoliko prej, ko sem še kot osnovnošolec hodil na koncerte, privlačile so me predvsem alternativne in avantgardne oblike.

In potem ste se – na začetku osemdesetih – po ljubljanskih ulicah in dvoriščih lotili intervencij z grafiti.

Res je, imel sem željo po tem, da ne rišem samo po diktatu, le šolskih nalog, risb in študij, ampak da ustvarjam tudi nekaj osebnega, svojega, in takrat se je ravno zgodil fenomen grafitov NY, ki je prišel tudi do nas. V srednji šoli sem namreč pogosto hodil na ALU, v knjižnico, ki je res izjemna, in tam sem v enem od Flash Artov odkril grafitno sceno NY, ki me je navdušila, naju je, in tako sva začela z Janezom sodelovati. Vendar je bilo takrat precej neugodno hoditi po mestu in slikati po stenah, ker so te hitro za ušesa varnostniki ali ugrabila policija, in res so naju enkrat zaprli.

Grafiti so navadno antipropaganda. Kaj so sporočali vaši?

Najini so bili slikarski, tako sva jih razumela, kot ulične slike, čeprav sva kdaj naslikala ali napisala

TITO, a narobe obrnjeno. Vendar nisva imela sprejev, v Mavrici sva nabavila preproste zidne barve in slikala s čopičem. Pri grafitih, ki so prek revij prišli do nas, je šlo že za galerijske formate na platnih, uvrstili so jih na Beneški bienale in razstavljali v galerijah. Res, ja, grafit je vedno dialog, diskusija, ne le enosmerna provokacija, in avtentičen je samo takrat, ko je na ulici, oziroma takrat, ko je prepovedan, ilegalen. Velikokrat, verjetno je res, večkrat kot za govori proti, se upira.

Ponoči?

Ja, delala sva ilegalno in ponoči.

Čez dan sva se sprehajala po mestu, opazovala situacije in nato izbrala lokacije ter se ponoči priplazila in se lotila slikanja ... Dva sva bila zato, da medtem ko je eden delal, je drugi stražil, nakar sva se zamenjala. Potem sva začela – zunaj zakona je partnerstvo vedno potencirano (smeh) – vse tesneje sodelovati in tudi skice za zidne slikarije pripravljati skupaj. Danes mi je žal, da ulične slike niso dokumentirane. Sva se pa ob belem dnevu pogosto odpravila na oglede, ne le slik, tudi ljudi, ali se kaj ustavljajo …

Recimo: nekje blizu Trubarjeve ulice je bilo eno skupno dvorišče z majhnim nogometnim igriščem in lesenim golom in za tem golom, ki ni imel mreže, je bila stena in nanjo sva narisala golmana, ki skače za žogo v desno, na levi pa nogometaša, ki je nekaj trenutkov prej streljal na gol. V podhodu pri Moderni galeriji proti Tivoliju sva poslikala celo dolgo betonsko steno z debelimi potezami in v močnih barvnih kontrastih divji ples figur, kot bi jih morda naslikali prazgodovinski lovci v jamah Altamire.

In slednji se je dolgo ohranil ...

Res je, žal pa nimam niti ene fotografije, ohranilo se je samo nekaj skic. Spomnim se predstave Matjaža Zupančiča z naslovom Zbor v EG Glej, kjer je eden od zapornikov zakričal: »Imamo pravico do samomora!« Ta stavek me je presunil in sva ga citirala pri enem grafitu v ozki neosvetljeni ulici pod gradom z motivom glave, ki je bila v grozi in obupu, z izbuljenimi očmi in nemim krikom ust. Ulične slike sva slikala v letih 1980–1982.

Po končanem tretjem letniku srednje šole ste opravili sprejemne izpite na zagrebški akademiji. To najbrž ni bilo nekaj vsakdanjega, razen če je šlo za nevsakdanji talent?

Ne vem, a saj se nikoli nisem počutil vsakdanje (smeh). Mogoče ... mudilo se mi je takrat. Po treh letih učenja na šoli za oblikovanje sem začutil močno željo po tem, da grem naprej, da spremenim okolje, da ne gulim šolskih klopi, da ustvarjam, da grem na akademijo ... in ker v Ljubljani ni bilo mogoče iti na sprejemne izpite predčasno in sem dobil informacijo, da je v Zagrebu to mogoče, na sprejemne brez mature. In sem šel v Zagreb. Naredil sem jih zelo uspešno in nato eno leto študiral in živel v Zagrebu. Seveda je to bila močna izkušnja, biti od doma, v drugem, popolnoma neznanem mestu. Pri osemnajstih. Vse je bilo novo, vse neznano, vse odkritje.

Kako ste doživeli in razumeli takratno zagrebško umetniško, likovno okolje?

Na začetku nisem imel nobenih prijateljev, znancev, čas sem preživljal v ateljeju na akademiji ali v Gradski knjižnici, ki je bila takrat mnogo boljša, kot je bila knjižnica na zagrebški akademiji. Imeli so tudi fonoteko z res veliko ploščami sodobne klasične glasbe, ki sem jih lahko poslušal in si jih tudi sposojal in doma snemal na kasete. V mestu je takrat delovala danes svetovno znana Grupa šestorice autora, ki sem jih – nekatere – tudi srečal, Marteka, Stilinovića in Gotovca, pa vendar je bil Zagreb v primerjavi z Ljubljano takrat urbano zaspan. V Ljubljani se je namreč dogajala močna underground scena, subkultura, kot so ji tu rekli, dogajal se je punk, bili so Laibach, imeli smo zelo močno teoretsko produkcijo, lacanovstvo, tako da sem sčasoma za vedno manj časa prihajal v Zagreb in se vedno hitreje vračal, že ob četrtkih zvečer, ker se je v Ljubljani »dogajalo«. Najprej zvečer direktno z železniške postaje še s torbo na filozofsko fakulteto, kjer je imel zvečer predavanja Rastko Močnik. In potem naokoli, v Galerijo Škuc in kasneje v disko FV. Ljubljana je vibrirala močneje kot Zagreb, zato sem se v drugem letniku prepisal na ljubljansko akademijo ...

... in kmalu ste začeli kršiti njena pravila, da študentje nimajo avtorskih projektov, da lahko delajo študijske naloge, ne morejo pa razstavljati. Vi pa ste se odločili, da jih boste kršili, in začeli ste razstavljati anonimno.

To je bilo nenapisano pravilo, da študentje akademije ne ustvarjamo umetniških del, ampak da ustvarjamo le študijske naloge po programu. Risanje, slikanje, modeliranje, portret, risanje, slikanje, portret, figura. Jaz sem sicer v prostem času ostajal na akademiji, tudi čez vikend, če sem skozi priprto okno kiparskega ateljeja skočil noter in tam ustvarjal lastna dela.

Še vedno pa sva bila povezana s kolegom in prijateljem Janezom Jordanom, ki pa ni šel na akademijo. Ni želel vstopiti v izobraževalni sistem, ampak je ustvarjal zunaj, sam. Vendar sva po moji vrnitvi v Ljubljano spet začela sodelovati. Začela sva spet delati skupaj, tudi slikati na istih platnih in tako je nastala razstava v Galeriji Škuc leta 1986 z naslovom Veš slikar svoj dolg s kratico V.S.S.D., ki je kasneje postal najin psevdonim oz. ime najinega umetniškega kolektiva. V galerijo sva prinesla veliko materialov, ne le dokončane slike, kipe, uporabila sva tla, stene, strop, prinesla sva kovinske okruške, razlit aluminij, les, kadilo, pesek, zemljo … gorelo je in se kadilo. Umetniška vodja Galerije

Škuc je bila takrat Marina Gržinić in takoj po tej prvi zelo odmevni razstavi nama je ponudila naslednji termin.

Kakšen je bil takrat vajin dolg do slikarstva in lastnega ustvarjanja?

Slikar in kipar je razmišljal tudi politično. Ob sredah je izhajala Mladina, vsako jutro sem jo takoj kupil pri kolporterju, v njej so bile kolumne Dolarja, Žižka, Mastnaka, Vogrinca in drugih v zvezi z razpadanjem Jugoslavije, na Radiu Študent so bili odlični prispevki Vidmarja in Milharčiča, Iztoka Sakside … Požiral sem njihove politične kritike, intervencije, in to prenašal v likovna dela. Dolgočasno mi je bilo ukvarjati se samo s študijskimi nalogami, poslušati profesorje in biti tiho. Hotel sem izraziti tudi aktualnopolitično, socialno in družbeno dogajanje.

Leta 1987 sva torej pripravila drugo razstavo V.S.S.D. v Škucu. To je bil velik, kompleksen projekt. Imela sva priložnost, privilegij, da sva približno pet mesecev delala v galeriji; postala je najin atelje, laboratorij. Najprej sva galerijo prebarvala v črno, black box, ne več bela kocka. Razstava je bila ambiciozno sestavljena iz mnogo elementov in plasti in vse te sva sestavila v prostorsko inštalacijo. In situ sva ustvarila Postojnsko jamo, velike skulpture iz voska, prostor z razbitim steklom, kjer so bile tri velike samostoječe obojestranske slike. Temu sva rekla prostor Velikega stekla, saj sva uporabljala za referenco znamenito sliko Veliko steklo Duchampa. Po črnih obokanih stenah sva slikala freske s srebrno kovinsko barvo, risala s pasteli, svinčniki in air-brushem, čez to pa sva razporedila slike, reliefe, objekte, grafike, risbe. Če govoriva o stilu, so temu takrat rekli postmodernizem, govorili so tudi o preobloženem baročnem obilju – naju pa v resnici niso zanimali trendi, vračala sva se v preteklost, listala zaprašene slike starih mojstrov, šlo je za eklekticizem, uporabila sva različne oblike, tehnike, od risbe, kolaža, grafike, slike, reliefa, kipa ... in seveda razsula pesek, pigmente, zemljo in modro galico po tleh.

Bila so tudi besedila: v srednji šoli in že prej, ker sem bil otrok socializma in smo živeli v SFRJ, mi je bilo fascinantno, da se v deželi bratstva in edinstva o nekaterih stvareh ni smelo govoriti, da ni bilo svobode govora. Tudi o verskih vprašanjih se ni javno govorilo in takrat me je zato zelo pritegnila biblija. Prva besedila, ki sem jih pripravil za k prvi razstavi, so nastala na podlagi le-teh, s tehniko palimpsesta, kolaža besedil iz biblije, različnih sholastičnih tekstov, sv. Avguština … To je bilo takrat res eksplozivno!

Oblikovanje je na prvi pogled zelo enostavno delo, z omejenimi sredstvi in na zelo omejenem prostoru, v majhni dimenziji, zlagaš, lepiš skupaj ime, naslov in iščeš primerno podobo, sliko, reprodukcijo ali fotografijo. A še zdaleč ni tako preprosto.

Kako to?

Ne vem, prepovedane stvari so me zanimale, nekaj, kar je zunaj običajnega, zunaj klišejev, zunaj do