Alen Ožbolt

Akademija ni ednina, akademija je množina, to je delo vseh nas, naše celotne skupnosti, naše kolektivno delo, angažma in trud vseh: seveda tudi čistilk in hišnikov, tehničnih sodelavcev …

voljenega, kot je bil pred tem grafit. Zanimale so me zakrite teme.

Vas je zanimal sv. Avguštin kot pričevalec o izvornem grehu in božji milosti, ki naj bi ga odrešila, ali kako?

»Govoril« je in njegov jezik ni bil običajen v političnem diskurzu, nisem ga našel v časopisih, to je bil diskurz cerkve, vere, ideologije, sholastika – vsi ti cerkveni kanoni so me provocirali. Z Janezom sva v Galeriji Škuc v mojem študentskem obdobju naredila skupaj pet razstav. Razumela sva jih kot dogodke, začasne dogodke, kot so npr. gledališki ali koncertni; in saj sva na razstavi uporabljala tudi glasbo, avtor glasbe je bil Mario Marolt, ex Miladojka Youneed, in po razstavi je delo izginilo in ga, dogodka, ni bilo več. Večina, kar je bilo in situ inštalacije, se je uničilo.

Razstava z naslovom Padec angela svetlobe (1989) pa je bila drugačna. Vsebovala je le črno in belo, to so bile črno-bele grafike, ki so večinoma nastale na podlagi materiala iz srednjega veka in renesanse, tudi baroka ali risb botanika Ernsta Haeckla. Orodje, ki sva ga takrat imela v pomoč, je bil fotokopirni stroj xerox. Kopirala sva stare zaprašene knjige z grafikami in potem izrezovala kopije ter jih zlagala in lepila v nove podobe. Razstava Padec angela svetlobe je bila popolnoma svetla in še dodatno sva osvetlila prostor, zaslepila poglede z močnimi reflektorji; toliko luči je bilo, da se je v nekem trenutku »skurila« električna omarica, odpovedale so varovalke. Zadnji prostor Galerije Škuc, ki ima sicer pet prostorov, pa sva zagrnila in tam je bila tema. Na sredino sva obesila le zelo majhno lučko, na steni pa dala taktilni material, kosmato sintetično blago z dlakami, ki so ga imeli revni ljudje običajno na kavčih v dnevnih sobah. Ta soba je pomembna zato, ker je bila v temi in posvečena temu, da ne vidiš, da gledaš z rokami, da hodiš z rokami. To delo, ki ga je takrat umetnostna kritika popolnoma spregledala, sem ponovil kot remake, kot black box na razstavi Introspektiva leta 2020.

Osemdeseta leta, to že sovpada s časom, ko ste začeli z oblikovanjem naslovnic za revijo Problemi in zbirko Analecta.

Iniciacija se je zgodila po nekem srečnem naključju. V bloku Kozolec na Bavarskem dvoru je bila takrat knjigarna, danes je Mercator, in čisto na zadnji polici na koncu knjigarne sem odkril knjigo z naslovom Zgodovina nezavednega avtorja Slavoja Žižka, ki ga takrat nisem poznal. Med branjem me je popolnoma prevzela. Potem sem iskal možnosti, da bi se približal psihoanalizi, filozofiji, Lacanu, in ko sem bil na akademiji, sem veliko hodil na predavanja na filozofsko fakulteto, še posebej na predavanja filozofije, npr. Uvod v Heglovo fenomenologijo duha Mladena Dolarja, vmes pa je tudi kot padalec predaval Slavoj Žižek, imel je res odličen gostujoči seminar.

Veliko pred sodelovanjem z Društvom za teoretsko psihoanalizo ter z Analecto, revijo Problemi, sem se družil z Alenko [Zupančič], ki je bila takrat študentka na FF. Takrat smo s skupino študentov, ki so bili zelo aktivni, naredili dve reviji z naslovom Evakuacija duha. Kot likovni umetnik sem sodeloval pri nastajanju naslovnic, risb in pri oblikovanju. Kasneje, ko je Alenka dobila priložnost, da ureja Eseje, sem oblikoval še Eseje in risal za njih. Recimo, da je bilo sodobno in sveže, zato je v nekem – spet srečnem – trenutku predlagala Mladenu Dolarju in Slavoju Žižku, da bi jaz oblikoval za njih.

Kako ste na naslovnicah prevajali filozofske koncepte v likovno govorico, da je sporočilna, ker nenazadnje gre za prvi stik z bralcem poleg naslova in avtorja?

Komplicirano in predvsem s spoštovanjem do teorije, do besedil, do avtorjev in s pogovori. Seveda nisem mogel prebrati vseh besedil pred oblikovanjem, a urednik Dolar mi je dajal iztočnice, zamisli in tudi predloge, želje in potem sem na podlagi tega iskal in oblikoval. Črno-bele oziroma sive so vse ali sive z odbojem srebrne. Mladen je takrat citiral Hegla, da je siva barva teorije. Od naslovnice do naslovnice sem postajal bolj izkušen in zato bolj samozavesten.

Oblikovanje je na prvi pogled zelo enostavno delo, z omejenimi sredstvi in na zelo omejenem prostoru, v majhni dimenziji, zlagaš, lepiš skupaj ime, naslov in iščeš primerno podobo, sliko, reprodukcijo ali fotografijo. A še zdaleč ni tako preprosto. Na začetku ni bilo zmogljivega računalnika, razen za naslove in imena, bil je kot malo boljši pisalni stroj ... Vse ostalo sem delal na roko, analogno.

Če preskočiva naprej, kakšna je vaša izkušnja z Beneškim bienalom?

Močna, kajpada, inspirativna, zanimiva … Veliko zanimivih umetnikov sva spoznala, ogromno ljudi sva srečala na otvoritvi, a bila sva zelo mlada in neizkušena, nevešča in sama, brez domače podpore. In čeprav sva pred tem nekajkrat razstavljala v mednarodnem okolju, pa nikoli prej v tem formatu, na takem parketu. BB je namreč izjema, je izjemen, je bil in je še vedno največji, najstarejši, najbolj slavni in vplivni bienale na svetu. Aperto kot »razstava znotraj razstave« je postala kultni dogodek 90. let, ki je ali naj bi uokviril, kaj se je takrat dogajalo v živi, aktualni umetnosti. Prek Lilijane Stepančič, takrat je vodila SCCA, sva torej leta 1993 z bienala od Helene Kontove in Giancarla Politija dobila vabilo na Aperto (ta je bil nova sekcija in novo prizorišče bienala v Arsenalu za mlajše umetnike, idejno pa sta ga zasnovala Bonito Oliva in Harald Szeemann leta 1980).

Šlo je torej za »spremljevalni« format Beneškega bienala, torej zunaj nacionalnih paviljonov, predstavljanje sodobnih, recimo še neuveljavljenih, emergency, neetabliranih umetnikov, čeprav to večinoma ni držalo, saj je bilo veliko že uveljavljenih in komercialno uspešnih, za razliko od znanih, etabliranih v nacionalnih paviljonih. Vedno pomembnejši kustosi kot pomembni igralci na umetniškem trgu so ugotovili, da so nacionalni paviljoni zaprti v svoje okvirje, običajno zelo tradicionalni, lokalno politično delegirani in v njih običajno uveljavljeni nacionalni umetniki, da vse postaja preverljivo, zaprto in dolgočasno, zato Aperto, torej odprto za mlajše umetnike, ti so bolj radikalni, »sveži« in potemtakem bolj zanimivi za javnost in posledično je tu več obiskovalcev, denarja, sponzorjev …

Leta 2020 ste v Moderni galeriji nekaj, kar naj bi bila retrospektiva, poimenovali Introspektiva. Zakaj?

Retrospektiva je posebna oblika razstave, kjer se ukvarjaš s preteklostjo, preteklim materialom, ne s tem, kar je sedaj živo in aktualno. To je torej pregledna razstava, ki naj ponuja zaokrožen, kompleksen uvid v umetniški opus. Introspektiva pa seveda obrača in preusmerja pogled/e. »Pokrajine neke preteklosti« je bil npr. še eden od delovnih naslovov razstave. »Introspektiva je retrospektivno ogledalo, obrača se bolj navznoter kot nazaj, ali bolje, nazaj gleda skozi notranji, vase usmerjeni pa še vedno analitični pogled,« kot je odlično in subtilno zaznala Nadja Gnamuš v svoji interpretaciji.

Introspektiva se bere zelo osebno in samorefleksivno. In tudi je. Pa vendar je šlo za veliko aspektov in številne poglede, ne le za enega, notranjega. Različni pogledi na razstavi, perspektive, različna štetja, merila prostora in časa. Različna odkritja in »skritja«, saj je veliko del izgubljenih in razstav uničenih. Razmišljal, delal sem na tej razstavi – introspektivno – približno pet let, in vendar smo nato delali, konstruirali, postavljali razstavno obliko s »tehničnim« – zgodovinsko umetnostnim ali umetnostno zgodovinskim – terminom retrospektiva.

Kako umetnik, ki živi, izbere, kaj pokazati, in s tem tudi sam zase začrta svojo pot za nazaj?

To je zelo težavno, znajdeš se res v »sranju«. »Nazaj v preteklost, nazaj k sebi,« je nekoč izjavil V.S.S.D. Pogled nazaj, pogled v nazaj, sicer rad gledam v nazaj, raje kot v naprej. Preteklost imam kar rad, sedanjosti me postaja strah: če sem prej govoril o različnih pogledih in perspektivah … Torej dronskih perspektiv in nadzornih kamer me je resnično strah, popolna nehumanost, absolutna groza. Če je to današnji pogled, božje oko, to je absolutno zlo, ne hvala! In vendar le sedanjost je tista, ki se spominja, le sedanjost ima spomin. In spomin je hkrati tudi tisto, kjer je pozaba, kjer se pozablja, kjer je cenzura, spomin je tudi na

čin, kako kaj pozabimo, zavržemo npr. travmatične dogodke.

Vedno so me zanimale »mere« časa in prostora sveta. Na videz – videz pa seveda vara – in »na spomin« je moja pot zelo polna in zelo bogata, s številnimi deli, razstavami, dosežki, plodna preteklost torej, a vendar je ta tudi polna razbitin, izgub. Na razstavi sem, smo skušali vzpostaviti številna prehajanja med zelo različnimi snovno-likovno-vizualno-časovnimi plastmi. In hkrati sem, smo se nenehno srečevali z manki, luknjami, fragmenti, delnostjo, uničene umetnine, izgubljene. Prav ta izkušnja mi je pokazala, da sleherni poskus zgodovinske rekonstrukcije preteklosti dokaže, da čvrstega časovnega pogleda ni, še manj časovne celovitosti; te sploh ni mogoče doseči, saj ne obstaja.

Ker so bile vmes tudi prelomnice?

Seveda, prehodi, tudi prelomnice, vendar ta, ki sem jo doživel in ji pravim »smrt umetnika«, umetnik je izdihnil, to je bil res prelom. Doživel sem smrt. Razdružitev s kolegom Jordanom ni bila ne udobna ne miroljubna.

Pred dvema letoma in pol ste atelje, kot sami pravite, zamenjali za dekanovo pisarno ...

Res, dekanova pisarna je zdaj tudi dobesedno moj atelje, točneje naš atelje, kjer ustvarjam/o, rišem/o, klešem/o, modeliram/o in brusim/o. Kot kipar vem, da ima vsaka oblika debelino in globino, da ima zunaj in znotraj, da ima spredaj in zadaj in zgoraj in spodaj. Je na površini in v globini. Tudi akademija je oblika, seveda je živa oblika, živ organizem, zapletena oblika živahnih razmerij, dihanja, organiziranja in povezovanja različnih vlog, krog delovnih srečevanj, nujno spoštljivih komunikacij in konstruktivne izmenjave izkušenj. Pa žal ni vedno tako. Vendar bilo je leta 2006, ko sem dobil vabilo in službo na akademiji kot profesor kiparstva. Takrat sem bil star 40 let – več kot dvajset let sem moral samostojno delovati in raziskovati v umetniškem polju, bil sem najmlajši profesor umetniških študijev. Tudi to je prelom, seveda. Dober, a tudi slab za umetnika, treba je reči, da če bi lahko še naprej ustvarjal in živel z družino od ustvarjanja, kar si vsak umetnik najbolj želi, bi seveda raje ustvarjal. Pa sem se tako posvetil učenju, izobraževanju v umetnosti, umetnosti izobraževanja … Res mislim, da je tu tudi nekaj umetnosti, ne le pravila, režimi, sistemi. A tisti hip, ko sem spet vstopil na akademijo, sem ugotovil, da je po vonju in prostoru enaka, taka kot pred devetnajstimi leti, ko sem jo zapustil. In zelo kmalu me je takratni dekan prof. Bojan Gorenc povabil v vodstveno ekipo, postal sem prodekan za razvoj in naprej razvijal že svoje mentorsko zastavljene projekte, zdaj z mandatom, organiziral delavnice, razstave, odpiral vrata in okna akademije, vabil gostujoče umetnike in galeriste, tudi kustose (smeh), organiziral oglede razstav, ekskurzije v tujini ... Šli smo torej ven in vabil sem zunanji svet na akademijo.

In je pač prišel ta moment ali trenutek, čas. Ne, to nikoli ni bila moja skrita želja ne ambicija biti dekan, nikakor ne, ampak tam je bil glas, seveda nizek, šibek glas iz podzemlja (smeh), »šumi sedanjosti«, ropotanje, škripanje, če svojo resnično zagato in velike dvome karikiram, da torej vstopam v ta res neudoben in zahteven – včasih tudi zdravju nevaren – položaj. Po pol leta razmišljanja, tuhtanja in tehtanja, trkanja, nagovarjanja s strani nekaterih kolegic, kolegov sem se vendarle odločil, poglobil v spise UL, pravilnike ALUO, knjige o izobraževanju, pripravil ideje za program/e, pridobil odlične sodelavke, angažirane delavke in sodelavca in oddal kandidaturo.

Težka odločitev?

Zelo težka. Meni in nekaj kolegicam, kolegom, pravzaprav majhna celica (smeh), se je zdelo, da akademija potrebuje premislek, nekaj nujnih in bistvenih premislekov, svet in mi smo se znašli v resnih škripcih, potrebujemo premislek, spremembo paradigme, nove diskurze in seveda nove vsebine in nove oblike dela in upora. In, ja, tudi – stop, ustavitev ter spremembo smeri, saj obstoječa ni – blago rečeno – vzdržna in nas pelje v … Če se je npr. akademija prej borila z uveljavljanjem na trgu, kot so govorili, sem jaz govoril o tem, da je akademija družbeni subjekt, da se sooča z družbo, z vsemi zelo kompleksnimi ne le ekonomskimi, temveč tudi političnimi, socialnimi in tehnološkimi silami in radikalnimi spremembami, da ne izobražujemo več študentk, študentov za vstop na trg, ampak za zelo različne vstope v različne družbe in družbene plasti, da moramo postati solidarna skupnost vseh zaposlenih, vseh naših delavk/cev, ne le profesoric/jev, in seveda študentk, študentov, da moramo postati solidarni do ranljivih vsebin in skupin. In da mora/mo temeljno spremeniti notranje odnose in razmerja do širšega okolja. Ne le do profesionalnih, strokovnih partnerjev, zaposlovalcev naših študentk/ov, temveč do celotne družbe in, ja, tudi do narave, in, ja, tudi do živali.

Ne in ne več business as usual, bili smo pogumni, uspelo nam je, zelo kmalu smo sprejeli radikalne podnebne zaveze, razglasili smo podnebno krizo. Že na tretjem senatu 8. decembra 2021 smo soglasno sprejeli in potrdili resolucijo o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer ter priključitev h globalni pobudi k prehodu v brezogljični svet, delamo, delujemo za povečanje obsega trajnostnih vsebin v učnih načrtih in drugih študijskih programih z namenom ozaveščanja skupnosti. Akademija se je priključila tudi h globalni pobudi k prehodu v brezogljični svet, less oil more courage, zmanjšujemo porabe, delamo energetske prenove, energetsko saniramo prostore in seveda saniramo, racionaliziramo tudi naše procese, gremo v zelene nabave. Vsa naša srečanja so trajnostna, zero waste in veganska in iz lokalnih virov. Pa dekan se vozi v službo in na vse sestanke v LJ – tudi v dežju in snegu – le s kolesom. Ali pa hodi peš.

Kako pripraviti umetnika, bodočega umetnika na to, da stopi

iz varnega okolja akademije, na trg, kjer deluje mehanizem kapitala?

Obstoječi kapitalistični sistem je resnično brutalen do ljudi in okolja. Pri nas učimo, se učimo, delujemo z različnimi vsebinami, znanji, tudi orodji in izkušnjami, bodoče umetnice/ki, oblikovalke/ ci tu pridobijo široka, različna, tudi praktična znanja in modele, kako vstopati v družbo, kako iskati različne poti in graditi poti ter mostove. In obstajajo tudi alternative, alternativni modeli organiziranja in različni modeli skupnosti, solidarnost, tovarištvo. Pomanjkanje financ ne pomeni nujno tudi pomanjkanja drugih virov, alternativnih snovi, oblik in sodelovanja. Kapitalizem proizvaja neskončno količino ostankov in smeti, tudi to so lahko naši viri. Ne, res ne gre le za denar.

Za kaj še?

Radikalne, naravnost paradigmatske spremembe so tehnološke, družba in svet se popolnoma spreminjata in mi s tehnologijami. Vprašanje danes je, kako se soočamo, spopadamo, sodelujemo ali upravljamo s tehnologijami. Že nekaj časa govorimo, pišemo o Human 2/Človek 2, po človeško. Vendar tehnologija človeka ne spreminja, temveč ga tvori, oblikuje. Ne od nedavnega, temveč vseskozi, nenehno. Človek je in postaja skupaj s tehnologijo. Prepletenost človeka s tehnologijo je od nekdaj, človek je odvisen od strojev, tehnologije: od bodala, ognja, oblačil, orodja, kolesa, pisave, industrijskih strojev in računalnikov, interneta in nove tehnologije – to so naši ključni izzivi, kako z njimi delati in kritično, zavestno upravljati. Mi in naši odnosi se spreminjamo zaradi pametnih telefonov.

Vaša ustvarjalnost v času dekanovanja verjetno ne spi. Hibernira? Dekanovanje mi nemalokrat vzame tudi po štirinajst, tudi šestnajst ur na dan, če ne spim. In ves čas delam, tudi ko spim. Trenutno sem popolnoma okupiran s povezovanjem in z delom, s preštevilnimi rednimi in izrednimi procesi in nujnimi prenovami, s sedanjostjo in prihodnostjo akademije. Trenutno so/ustvarjam/o skupne zadeve, nove programe, povezave. Akademija ni ednina, akademija je množina, to je delo vseh nas, naše celotne skupnosti, naše kolektivno delo, angažma in trud vseh: seveda tudi čistilk in hišnikov, tehničnih sodelavcev … To omenjam, ker imam z njimi od začetka spoštljiv, dober odnos in redne stike, saj so zelo pomembni: da lahko učimo, študiramo in delamo v urejenih prostorih. Zelo se trudijo in zelo so strpne, potrpežljive, saj študentke/ ti umetnosti – še posebej kiparstva (smeh) – pri ustvarjanju pogosto proizvedejo veliko prahu, odpadkov, opilkov, svinjarije.

In če se vrnem k vašemu vprašanju, zelo kratek bom in tudi iskren: včasih se smejem, včasih jokam, včasih me boli, kričim, včasih sem vesel in zelo zadovoljen s tem, kar delamo, če temu zelo preprosto in naivno rečem: boljša šola, boljša skupnost. A to, da mi je uspelo pripraviti in narediti razstavo Srebrna okna, je bil zelo redek trenutek srečanja z ustvarjalno preteklostjo, med ustvarjanjem razstave se v tebi nekaj prebudi, te zasrbi, kjerkoli že ... Ja, zagotovo bo prišel čas, da bom imel spet željo; takrat se osamim in grem spet v lastni atelje. ●