Njeno uporniško srce

Ta teden je izšla knjiga esejev Arundhati Roy z naslovom Azadi, v kateri opisuje sodobno Indijo. Njene zgodbe nas pretresejo, saj piše o vseh nas, piše o klimi, ki v pesti drži svet, piše o revnih, ki so brez pravic, piše o naravi, ki zaradi pohlepa izgin

Knjiga Bog majhnih stvari (MK, prevedla Miriam Drev) indijske pisateljice Arundhati Roy je eden mojih najljubših romanov. Napisala ga je v angleščini in zanj leta 1997 prejela nagrado booker. Čeprav sem jo nazadnje brala že kar nekaj let nazaj, se še vedno spomnim posameznih stavkov in prizorov: »Ali je žalost, ki jo v tebi zbudijo žalostne pesmi, tvoja žalost ali žalost pesmi?«

Spomnim se prizora, v katerem glavna junaka zgodbe, sedemletna dvojčka Estha in Rahel, polita s sladko limonado v zadušljivem kinu gledata film Moje pesmi, moje sanje, kjer bleščeče beli in čisti otroci pojejo romantične pesmi in naštevajo svoje najljubše stvari. Spomnim se lepljive tovarne marmelade in sadnih sokov, ki jo vodi stara mama Baby Kočamma, slona, ki ga je ubil električni tok, in romantičnih sanj njune mame Amu o enorokem moškem: »Če jo je držal, je ni mogel poljubiti. Če jo je poljubil, je ni mogel gledati. Če jo je gledal, se je ni mogel dotakniti.«

To je knjiga s samosvojim jezikom, ki preskakuje čas, se poigrava s črkami, utripa. Napisana je z otroške perspektive, naivno in modro. Polna je otroških vprašanj, ki so res zapletene uganke: »Kam gredo umret stare ptice? Zakaj mrtve ne padejo izpod neba kot kamen?«

Zgodba se začne na koncu in se konča z vrhuncem. Narativna struktura je nenavadna, vendar tako spretno napisana, da bralec po ritmu romana pluje varno kot v čolnu na mirni reki. Arundhati Roy je po poklicu arhitektka, nekaj časa pa se je preživljala kot avtorica scenarijev. Roman je začela pisati, ko je dobila prvi računalnik, nastajal je pet let.

Mnogi kritiki so ga primerjali z deli Salmana Rushdieja in govorili o magičnem realizmu, a pisateljica je povedala, da je ta žanr ne zanima. »To, kar pišem, je realizem. Najbolj resnični realizem.« Ker je arhitektka, je roman pisala tako, kot da bi gradila stavbo. Tudi v arhitekturi se določene oblike in vzorci vseskozi ponavljajo, tako kot pri njenem pisanju, ki je polno repeticije in ritmično oblikovanih stavkov. Opisi smrti, strasti, žalosti in ljubezni zaradi jezika postanejo nekaj povsem drugega, kot smo vajeni iz knjig, nekaj realističnega, nekaj našega, bolj čustvo kot stavek. »Obstajajo radodarni in sebični pisatelji,« zapiše Arundhati Roy. »Ko preberemo knjigo sebičnih pisateljev, v nas ostane samo spomin na njihovo knjigo. Ko preberemo knjigo radodarnih pisateljev, v nas ostane spomin na svet, ki so ga prebudili v nas.«

Bog majhnih stvari je radodarna knjiga kot pokrajina, ki se naseli v nas in nas odnese v otroštvo, ko je bil svet še čudežen in neznan, predvsem pa je to zgodba o strasti in prepovedani ljubezni, ki je večja od Indije.

Ples in hoja

Njen prvi roman je kmalu postal uspešnica in ji je prinesel svetovno slavo. Indijski politiki so zato želeli Arundhati Roy nežno stisniti pod svojo železno perut. Predstavljali so si, da bo ta lepa in talentirana ženska postala ambasadorka nove vzhajajoče Indije. A storila je ravno obratno; postala je eden največjih kritikov svoje domovine in korporativnega kapitalizma, v katerem se utaplja. Leta 2002 je glasno podprla staroselce v Gudžaratu, ki so jih oblasti pregnale z njihove zemlje in potopile njihove domove, ko so zajezile reko Narmada in tam zgradile velikanski jez. Več sto tisoč ljudi se je takrat borilo proti tej gradnji, izselili so jih na milijone in vlada je vse proteste, ki so trajali več let, krvavo zatrla. Pisateljico so takrat za nekaj časa celo aretirali.

»Čeprav so bili v svojem boju poraženi, so ljudje iz Narmade svetu ponudili izjemno učno uro o ekologiji, pravičnosti, trajnosti in demokraciji. Naučili so me, da moramo biti vidni tudi tedaj, ko nekaj izgubimo, kar koli že je tisto, kar izgubimo – zemljo, sredstva za preživetje ali pogled na svet. Da se tisti na oblasti ne bodo mogli pretvarjati, da ne vedo, kakšne so cena in posledice tega, kar počnejo,« je zapisala v knjigi Moje uporniško srce.

Začela je pisati eseje o vseh prepovedanih temah: o premieru Narendru Modiju in njegovi hindujski nacionalistični stranki, indijski politiki do Kašmirja, o kmetih, katerih usodo v rokah držijo korporacije, o