Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Indijska pisateljica in aktivistka
bogatih, ki v rokah držijo politike, o nacionalizmu, vojaški industriji, korupciji, nasilju močnih nad šibkejšimi, ZDA, Izraelu, kastah, uničevanju narave.
V slovenskem jeziku sta izšli dve zbirki njenih esejev: Grozljivka, imenovana kapitalizem, prejšnji teden pa je v knjigarne prišla tudi Azadi, ki je lani prejela evropsko nagrado, obe pri založbi *cf in v prevodu Ane Kralj. Azadi v urdujščini pomeni svoboda.
V enem od esejev v tej knjigi se sprašuje, kaj je danes sploh še književnost, in ugotovi, da je zanjo zatočišče. Drugi roman, Ministrstvo za najvišjo srečo (MK, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica), je napisala šele dvajset let po prvem. Kritiki radi razmišljajo, da njeni eseji niso literarni in njena književnost ni politična, ona pa nikoli ni mislila, da se ta dva žanra v njej borita za prevlado. Kot pravi, si dejstvo in domišljija ne stojita nasproti. »Eno ni nujno resničnejše od drugega, stvarnejše od drugega ali bolj pravo kot drugo. Ali, kot v mojem primeru, bolj brano od drugega. Rečem lahko le to, da med pisanjem občutim telesno razliko.«
Pisanje literature se ji zdi bolj magično, eterično, bolj ples, pisanje esejev pa je hoja, nekaj, kar jo teži. Piše jih že dvajset let in v tem času se je Indija spreminjala s svetlobno hitrostjo, zato je ves čas iskala jezik, s katerim bi lahko opisala vso krivico in žalost, ki jo je videla okoli sebe. »Ali lahko o namakanju polj pišem enako prepričljivo, kot sem o ljubezni, izgubi in otroštvu? (…) O stvareh, ki vplivajo na življenje navadnih ljudi? Ne v reportažnem slogu, temveč kot obliki pripovedništva? Je te teme mogoče preobraziti v književnost? Književnost za vse – tudi za ljudi, ki ne znajo brati in pisati, vendar so me naučili mišljenja, ki pa bi jim lahko brali drugi.«
Njeni eseji so neposredni, politični, uporniški, pesimistični, optimistični, kruto realistični, saj v njih govori o krivicah, tisočerih mrtvih, a vsake toliko napiše poetični stavek, ki bralca zareže, ga odnese še bliže temu, o čemer piše. Ko je nekaj časa živela z gverilci, ki živijo v gozdu v osrednji Indiji, da bi podprla njihov boj, in je spala pod milim nebom, se je, kot zapiše, počutila, »kot da bi imela v telesu veliko prostora za vse svoje organe«. Ko potuje po Kašmirju, vidi družine, ki nabirajo in spravljajo jabolka za ozimnico, in za trenutek pomisli, »da bo v zabojčkih pristalo tudi nekaj majhnih, rdečeličnih otrok, ki so bili nadvse podobni jabolkom«.
Indija, ki spominja na svet
Skoraj vsak esej, ki ga je napisala, jo je spravil v težave in na sodišče. Večkrat si je že rekla, da ne bo napisala več nobenega, a so se zgodile stvari, ki so v njeni glavi povzročile takšen hrup in takšno ščemenje v žilah, da se je vdala in pisala.
Ko sem jih brala, se mi je zdelo, da je Indija sicer zelo specifična zgodba, drugačna od naše, a pomislila sem, da tudi mi živimo v svetu, ki je vedno bolj razdeljen na bogate in revne, v katerem je narava vedno bolj plenjena in kapital vodi igro, politiki pa mu služijo kot ponižni služabniki. Morda so stvari, o katerih piše, tudi podoba naše oziroma globalne prihodnosti. Kot pravi Ana Kralj, prevajalka obeh esejističnih zbirk in avtorica izjemne spremne besede o sodobni Indiji v zbirki esejev Grozljivka, imenovana kapitalizem, sta se ob izidu te knjige s pokojno urednico Zojo Skušek pogovarjali prav o tem, saj sta pomislili, da utegnejo biti ti eseji preveč »indijski« za tukajšnje bralstvo. A so nam res vse bližji. »Grozljivka surovega in plenilskega kapitalizma je globalna in tudi naša resničnost. Treba bo iznajti načine, da se ji bolj učinkovito upremo. Bojim se le, da smo že zelo pozni.«
Esej Grozljivka, imenovana kapitalizem, se začne z zgodbo o neskončnem bogastvu, saj pisateljica v Mumbaju obišče najdražji dom, kar so jih kdaj zgradili – imenuje se Antila in je last najbogatejšega človeka v Indiji Mukeša Ambanija. To domovanje ima sedemindvajset nadstropij, tri pristajališča za helikopterje, devet dvigal, plesno dvorano, viseče vrtove, šestnadstropno garažo in zanjo skrbi šeststo služabnikov. Ponoči ta velikanska hiša tako žari, da so se sosedje pritožili, da jim je ukradla noč. A vendar družina nikoli ne živi tu, temveč v nekem drugem razkošnem domovanju.
Mukeš Ambani je osebno vreden 20 milijard dolarjev, a ima tudi večinski delež v družbi, ki se ukvarja z nafto, zemeljskim plinom, poliestrskimi vlakni, svežo hrano, srednjimi šolami, raziskovanjem zarodnih celic, mediji, internetom in je lastnik ekipe kriketa. V Indiji ima sto najbogatejših ljudi v državi z 1,4 milijarde prebivalcev v lasti bogastvo, ki je enako četrtini indijskega BDP.
»Indijska flota novih milijarderjev in novih potrošnikov je nastajala z ogromnimi stroški za okolje in na hrbtih revežev. V zakulisju, stran od blišča, so zrahljali delovno zakonodajo, razpustili so sindikate. Država se je umikala, čedalje manj je izpolnjevala svoje dolžnosti, da vsem zagotovi hrano, izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Javno premoženje je prešlo v roke zasebnih korporacij, velikanski gradbeni in rudarski projekti pa so pognali sto in sto tisoče kmetov z njihove zemlje v mesta, ki jih niso hotela. Reveže so prepustili samim sebi,« zapiše Arundhati Roy.
Podzemlje Indije skriva dragocene rudnine in to je njeno prekletstvo, saj so jih zavohale multinacionalke, ki s pomočjo politike, z nasiljem in vojsko, požiganjem, posiljevanjem in ubijanjem s teh območij preženejo revne kmete in tako pridejo do »pipe, ki bruha denar«, ter začnejo brez milosti izkoriščati zemljo, ki jim je ni bilo treba kupiti. Tiste, ki se nočejo odseliti, označijo za »maoistične teroriste«, in če se uporniki združijo, jih preganjajo z vojsko – s kopenskimi in letalskimi silami. Temu korporativnemu razlaščanju, kot zapiše pisateljica, ne rečejo vojna, ampak »ustvarjanje investicijam prijazno okolje«.
Do zob oboroženi vojaki se borijo proti najrevnejšim in podhranjenim ljudem na svetu. Tako ni le v Indiji, ampak tudi v Latinski Ameriki, Afriki, Avstraliji. Razlaščajo tiste, ki že tako nimajo nič. Korporativna politika in populisti so »uspešni«, ker znajo zelo dobro med seboj spreti ljudi. Arundhati Roy je poetična, a realistična, ko zapiše: »V Indiji so nekoč zaščiteni trg odprli mednarodnemu kapitalu. Apostoli neoliberalnega gospodarstva in hindujski nacionalisti so v mesto prijezdili na istem konju – na ognjevitem žafranastem konju, katerega lise so bile v resnici simboli za dolar. Končalo se je tako, da naši gozdovi in reke usihajo, naše gore erodirajo, da se naši ledeniški pokrovi topijo, mi pa smo medtem vso svojo energijo porabili za gašenje požarov sovraštva med ljudmi, nahujskanimi drug proti drugemu.«
Kako pomembne so ekološke teme v esejih in aktivizmu Arundhati Roy? Ana Kralj meni, da zelo, morda najbolj, ker se v njih tako dobro izražajo tudi vsi drugi ključni problemi – neenakost, rasizem, seksizem, upor, razredni boj. »Nobeno naključje ni, da je že desetletja toliko svoje miselne energije in literarnih veščin usmerila prav v to tematiko.«
Vse za napredek. Ampak kaj sploh je napredek? To najlepše povzame junak v filmu Beli jezdec, ki ga igra Clint Eastwood. Zgodba govori o zlati mrzlici, vojni med iskalci zlata in podjetniški družbi, ki si hoče prilastiti tisto zemljo. Lastnik družbe Eastwoodu pove, da ti moški, ki se nočejo umakniti, ovirajo napredek, on pa ga vpraša: Vaš ali njihov napredek?
Kupljena pamet
Nekje v sredini skrajnega bogastva in skrajne revščine živi 300 milijonov Indijcev, ki so pripadniki srednjega razreda. Tudi Arundhati Roy se umešča tja. »Živimo drug ob drugem z duhovi iz pekla, poltergajsti mrtvih rek, izsušenih izvirov, golih gora in izsekanih gozdov, drug ob drugem z duhovi 250.000 prezadolženih kmetov, ki so naredili samomor, in z 800 milijoni tistih, ki so obubožali in so jim vzeli vse, kar so imeli, da so naredili prostor za nas.« A tudi z njimi – izobraženci, intelektualci, umetniki – korporacije vodijo zvito vojno, skoraj nevidno, kot da gre za čarovniški trik – plačujejo jim za to, da bi omrtvičili njihovo kritiko in razmišljanje s svojo glavo. Rudarski konglomerati so namreč postali radodarni meceni različnih festivalov, filmov, razstav sodobne vizualne umetnosti, javnih razprav, pri katerih sodelujejo najbolj vplivni misleci, pisatelji in aktivisti na svetu in razpravljajo o ljubezni, literaturi in sufijski poeziji, gostitelji pa jih prepričujejo, da je »morilska muslimanska drhal« tista, ki onemogoča svobodo govora.
Kako se upreti politikom, je bilo nekoč jasno. Kako pa se upreti korporacijam, ki imajo v rokah vse veje oblasti, vse svobodomiselne in ustvarjalne glave, v katerih izdelke se v Indiji oblačijo, vozijo se z njihovimi taksiji, z njihovo nafto, spijo v njihovih hotelih, uporabljajo njihov internet, gledajo njihove medije, knjige kupujejo v njihovih knjigarnah …
Pisateljica je kritična tudi do mednarodnih filantropskih organizacij, ki so le izgovor za vzpostavljanje moči, za to, da se na določena mesta postavlja ljudi, ki vodijo igro. Prepričana je, da so se fundacije iz zahoda, oborožene z milijardami, odpravile po svetu, da bi potencialne revolucionarje spremenile v plačane aktiviste, da bi financirale umetnike, intelektualce in režiserje »ter jih nežno odvrnile od radikalnega soočenja in jih usmerile v multikulturalizem, enakost spolov, razvoj skupnosti – diskurze, ki se izražajo v jeziku identitetnih politik in človekovih pravic«. V vse trenutno modne diskurze, ki zakrivajo bistvo.
Tudi do projekta mikrokreditov, ki je pred leti dobil celo Nobelovo nagrado, je kritična. »Ja, njena kritika fundacij in filantropije je izjemna,« pravi Ana Kralj. »Strese in pretrese nas in kaže, da tu ni mesta za naivnost, ki ji tako radi podlegamo, ker je udobna in se s tistimi nekaj cekini, ki jih kdaj damo mednarodnim fundacijam, tolažimo in mirimo svojo vest. Nekaj podobnega je o tem govoril in pisal tudi Tomo Križnar. Zgodba okoli mikrokreditov je podobna: najsi bodo nameni še tako plemeniti, jih precej zlahka ugrabijo skorumpirane lokalne elite in še bolj birokratski veliki sistemi, tudi taki, o katerih navadno mislimo vse dobro, kot so na primer razne agencije Združenih narodov.«
Ena od tem, o katerih veliko piše od prvega romana naprej, so kaste. Najbrž ta kruta razdelitev ljudi v času divjega kapitalizma oblastnikom v Indiji pride še kako prav. Ana Kralj odgovarja, da je tu na delu krasen paradoks – kaste so z zakonom prepovedali že britanski kolonizatorji, pa prva indijska ustava, a se trdovratno ohranjajo, čeprav na zelo raznolike načine. »Kako prisotne so v vsakdanjem življenju, lahko vidite, če si na spletu preberete ženitne oglase. Tu in tam kasto na tem področju premaga denar ali zelo svetla polt, še posebej pri nevestah. Paradoks pa je v tem, da se indijski kastni sistem, na katerega je zahod zmeraj gledal zviška, v resnici premika na zahod, kjer je razredna struktura vse močnejša, ne šibkejša, zato ker se poglablja neenakost. Če vas nisem prepričala, vprašajte navadne ljudi, kako se jim godi na primer v našem zdravstvenem sistemu.«
Kako nevarno življenje živi Arundhati Roy, vprašam Ano Kralj. »Od daleč presojati, kako nevarno je njeno življenje, je najbrž težko in morda tudi neprimerno. A glede na to, kar sama piše, bi rekla, da precej tvega. Kar piše, nedvomno posega v njeno zasebno življenje, in sama pravi, da se je za tveganja zavestno odločila in stoji za to odločitvijo. Grožnje so nedvoumne in neposredne – med drugim navaja grožnje s skupinskim posilstvom –, še več pa je najbrž prikritih, takih, ki ustvarjajo atmosfero strahu, nenehne preže, da se bo kaj zgodilo, da bodo prišli ponjo, da jo bodo kaznovali prek njej ljubih ljudi …«
Ko beremo njene eseje, nas pretrese to, kako krvava je stvarnost v Indiji, kako malo je vredno človeško življenje. Tu so zgodbe o pokolih, o tisočih in tisočih mrtvih, ki jih je dala ubiti oblast in so jih umorile paravojaške organizacije, ki delujejo v službi kapitala. Kako nasilna je sodobna Indija? Ana Kralj na to moje vprašanje odgo
Njeni eseji so neposredni, politični, uporniški, pesimistični, optimistični, kruto realistični, saj v njih govori o krivicah, tisočerih mrtvih, a vsake toliko napiše poetični stavek, ki bralca zareže, ga odnese še bliže temu, o čemer piše.
vori s tragičnim primerom izpred dobrih desetih let, o katerem so pisali vsi svetovni mediji, ko je šest revnih mladih moških na avtobusu posililo in ubilo študentko, kar je sprožilo val protestov v Indiji in drugod po svetu. »Mladoletnega so oprostili, eden je v zaporu domnevno naredil samomor, preostale štiri so obesili. Ta primer omenjam zato, ker je tvegan, saj nasilje tako radi individualiziramo, a zares nasilen je sistem, ki ga sproža in poganja.«
Literarni jezik Arundhati Roy in jezik v njenih esejih se zelo očitno spogledujeta. Čeprav sama pravi, da ko je napisala prvi esej, je ustvarila drugačen jezik – hiter, razvnet, javen. Cel esej v knjigi Azadi posveti jeziku – v Indiji jih je neskončno, okoli 280, a ko ljudje postanejo skupnost, se sporazumejo med sabo, ne glede na razlike.
Kako jo je prevajati? »Sploh ne lahko, saj je jezikovno res presečna, kot bi pisala na križišču več žargonov, analitičnega, novinarskega, osebnoizpovednega, literarnega, aktivističnega in najbrž še kakšnega. Sama sem sociologinja, ne literatka, in mi je bliže manj slikovita raziskovalna govorica, zato sem bila večkrat v zadregi, kam naj jezikovno zavijem, in najbrž sem obvisela nekje vmes.«
Obstaja morda še kakšna sodobna indijska pisateljica ali pisatelj, ki bi ga Ana Kralj priporočila bralcem? »Odlična knjiga o sodobni Indiji – mrakoben, kar srhljiv portret silovite kapitalistične preobrazbe indijskega glavnega mesta in vzpona 'novega srednjega razreda' je Capital: A Portrait of Twenty-First Century Delhi iz leta 2014, avtor je Rana Dasgupta. Omenila bi še The Peacock Throne avtorja Sudžita Sarafa, pa vse, kar je napisal Rohinton Mistry; njegovo Občutljivo ravnovesje, ki je brez milosti do Indire Gandhi, sicer že imamo v slovenskem prevodu. Indijske klasike, razen Tagoreja, imamo malo, Sadat Hasan Manto pa je popolnoma izjemen. Boem, pijanec, literarni genij.«
Krtačenje pošasti
Filmska kritičarka in prevajalka Petra Meterc je avtorica obširne in zelo zanimive spremne besede v zbirki esejev Azadi. Leta 2020 je imela z Arundhati Roy intervju za spletni časopis Disenz. Kaj ji je takrat najbolj ostalo v spominu? »To, da do vsega, o čemer piše, predvsem pa do ljudi, o katerih piše, čuti veliko odgovornost. Zato ne prevzema vsevedne intelektualne drže, ki sicer ni redka pri pisateljih njenega kova, in se zaveda, da mora, zato da o nečem piše, ljudi spoznati in slišati njihove zgodbe.« Govori o ljudeh, ki so brez svojega glasu.
Kako pomembno se zdi Petri Meterc njeno pisanje o ženskah, o feminizmu? Nekje je zapisala, da je feminizem mrtev, če se ženske ne borijo tudi za pravice delavcev, emigrantov in vseh zatiranih. »Arundhati Roy je feministična pisateljica, ki se ukvarja z vsemi oblikami družbenih podrejenosti. Že s prvim romanom je jasno nakazala nestrinjanje z normami, ki so predpisovane enemu ali drugemu spolu, pripadnikom različnih kast … Pogosto je kritična do upodabljanja žensk v indijskih popularnih filmih. Leta 1994 je v odmevnem eseju The Great Indian Rape Trick opozorila na sprevrženo upodobitev Phoolan Devi v popularnem filmu Kraljica razbojnikov (The Bandit Queen).«
Kako njen aktivizem odmeva v
Indiji, ne le pri oblasteh, ampak pri ljudeh? »Zaveda se,« pravi sogovornica, »da lahko njena podpora določenim političnim bojem omogoči vidnost, obenem pa se ima sama za povsem običajno aktivistko, ki želi pripomoči k različnim bojem. Ni ji tuja prisotnost na protestih, redno obiskuje Kašmir, pred leti je pogosto hodila k staroselcem in maoistom v osrednji Indiji, prisotna je bila pri raznoraznih lokalnih okoljskih bojih. Torej ni le aktivistka na papirju in v besedah, temveč povsem praktično in na terenu. Ve tudi, kdaj je bolje, da nekje ni prisotna – ko so pred Delhijem protestirali indijski kmetje, se je odločila, da se tja ne nameni, saj ni želela, da jih zaradi njene prisotnosti vlada dodatno očrni.« Sicer pa so, nadaljuje Petra, v Indiji aretacije tistih, ki so kritični do vlade Narendre Modija, stvar vsakdana. Izčrpavanje s sodnimi procesi je stalnica. Pred nekaj meseci je prišla novica, da
bodo Arundhati Roy morda sodili zaradi izjav o Kašmirju.
So njeni eseji tudi opomin glede naše prihodnosti – v našem mikro- in makrosvetu, saj je jasno, da demokracija počasi zahaja? »Vlada o Indiji rada govori kot o največji demokraciji na svetu. Obenem pa je Indija ravno pod to vlado zdrvela v korporativni, avtoritarni ustroj, ki si ga tukaj težko predstavljamo. Manjšine so preganjane, nad njimi se dogajajo pogromi, ki jih v imenu vlade izvajajo kar poulične tolpe običajnih ljudi – saj je vlada za to ustvarila primerno vzdušje. Kritiki oblasti so preganjani in zaprti. Ljudi se preganja z njihove zemlje zaradi interesov korporacij, nad njih se je pošiljalo tudi vojsko. Indija je primer države, ki naj bi na papirju delovala po demokratičnih načelih, a v resnici v sebi skriva fašizem. Zahodne države se ob to, kar se dogaja v Indiji, ne obregajo, saj je Modi njihov zaveznik.
Ko je lani po vsem svetu zaokrožil BBC-jev dokumentarec o Modijevi vlogi v pobojih muslimanov v Gudžaratu leta 2002, se nihče ni zganil. Zadnje mesece indijska vlada navijaško podpira Izrael, saj tudi v Indiji vladna propaganda muslimane rada enači s teroristi, kar je način za opravičevanje grozodejstev. Videz demokracije ne pomeni, da živimo v demokratičnem svetu, Indija je za to popoln primer.«
Ker je Petra Meterc tudi filmska kritičarka, me zanima, kateri filmi nam lahko še bolj približajo podobo indijske stvarnosti. »Spremljam predvsem produkcijo indijskih dokumentarnih filmov, zato bi gledalcem priporočila filme Nište Jain, Rakeša Šarme, Ananda Patvardhana in Sandžaja Kaka. Mnogi filmi omenjenih režiserjev so prosto dostopni na youtubu, med drugim Končna rešitev Rakeša Šarme, ki govori o pobojih v Gudžaratu leta 2002, in Tovariš Jai Bhim Ananda Patvardhana, ki v posebnem žanru protestnih pesmi spremlja boj indijskih dalitov za svoje pravice.
***
Eseji Arundhati Roy so manifesti resnice, dragocenost, ki jo je nujno brati. »V zdajšnji Indiji,« napiše v eseju Slutnje konca, »se sredi belega dne nad nas grozeče zgrinja svet senc. Celo sami vse težje dojemamo razsežnosti te krize – njen obseg in spremenljive oblike, njeno globino in raznovrstnost. Če bi jo natančno opisali, bi se zdelo, da pretiravamo. Zato zavoljo verodostojnosti in olike negujemo pošast, ki je zagrizla v nas – gladimo ji dlako in brišemo slinaste čeljusti, da bi iz nje naredili všečnejšo in spodobnejšo spremljevalko.« ●
Ko preberemo knjigo sebičnih pisateljev, v nas ostane samo spomin na njihovo knjigo. Ko preberemo knjigo radodarnih pisateljev, v nas ostane spomin na svet, ki so ga prebudili v nas.