Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno?

Delo, 18. novembra

V PP29 v Sobotni prilogi je bil 13. januarja pod zgornjim naslovom kot odgovor k polemikam na istoimenski članek mag. Damijana Florjančiča objavljen odziv mag. Ivana Robnika iz Celja, upokojenega vrhovnega sodnika.

Tudi sam osebno sem se že odzval na isti članek. Menim pa, da je glede na vsebino prispevka mag. Robnika treba predstaviti nekaj trditev in postaviti nekaj vprašanj.

Najprej trdim, da so tako pisanje mag. Damijana Florjančiča kot odgovori nanj v pretežni meri zgrešili cilj. Kolikor sem sam sledil polemikam, ni nihče negiral ustavne pravice do izpovedovanja veroizpovedi v zasebnem in javnem življenju. Da ne bo pomote. Tudi sam absolutno soglašam s tem. Postavljen pa je bil dvom v nekatera dejanja državnih funkcionarjev, nosilcev zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti. In posledično morebitne dvome v njihovo nepristranskost.

Nato, pisec osnovnega prispevka in vsaj dva, ki sta se na pisanje odzvala, trije torej, so nekdanji vrhovni sodniki, mag. Florjančič pa je bil tudi predsednik vrhovnega sodišča. Vsi trije so se odločili, da je glede na odzive v zvezi z udeležbo funkcionarjev treba opozoriti na slovensko ustavnopravno, pa tudi mednarodnopravno varstvo človekovih pravic. V nadaljevanju noben od njih ni zmogel pravne argumentacije zatrjevanega. Ker ni sporno, da je bil predsednik vrhovnega sodišča vabljen na rdečo mašo kot zastopnik sodišča, tudi ni in ne more biti sporno, da na tej rdeči maši ni bilo mag. Damijana Florjančiča, temveč se je rdeče maše udeležilo vrhovno sodišče po zastopniku Damijanu Florjančiču. Zato tako mag. Robnika kot mag. Florjančiča pozivam, da odgovorita na vprašanje, kakšno zvezo ima s človekovimi pravicami udeležba vrhovnega sodišča po zastopniku, predsedniku sodišča na rdeči maši. Razen če bi kdo imel v mislih kršitev človekove pravice, položaja nekristjana, ateista, agnostika, muslimana, etc., ki ima pravico do enakopravnega, nediskriminatornega položaja pred sodiščem? Je pa vprašanje, ali gre v tem primeru za človekovo pravico, in če, katero?

Z vsem dolžnim spoštovanjem, dotakniti se je še nekaj trditev in vprašanj iz prispevka mag. Robnika. Tako ta zatrjuje, da smo se po sprejemu Ustave RS vprašanjem v zvezi z udeležbo sodnikov, pravosodnih funkcionarjev pri rdeči maši in s tem v zvezi praksi svobodnega uresničevanja veroizpovedi v javnem in zasebnem življenju več kot trideset let izmikali. Ko mag. Robnik postavi to trditev, bi bilo dobro izvedeti, kdo, kdaj, zakaj se je katerim vprašanjem izmikal. Me kar skrbi, da bo še po tridesetih letih govor o komunističnem terorju. In ker iz njunih prispevkov po moji oceni izhaja, da tudi sama svobodno izpovedujeta zasebno in javno svojo veroizpoved, bi bilo primerno, da odgovorita, ali sta svobodno izpovedovala svojo veroizpoved v zasebnem in javnem življenju tudi pred štiridesetimi leti in kakšen odnos sta imela do komunistične partije oziroma zveze komunistov. Saj je skoraj gotovo, da sta svojo karierno pot kot sodnika začela že v socializmu.

Ko navedeni pisci obravnavajo udeležbo funkcionarjev pri rdeči maši, to navajajo, vsaj jaz tako berem, kot udeležbo pri vsakdanjem verskem dogodku, pri vsakdanji rimokatoliški liturgiji. Vendar gre po mojem prepričanju v tem primeru za bistveno nekaj drugega, za bistveno več. Izraz »rdeča maša« v slovenski praksi prepogosto aludira na rdečo barvo, komunistično rdečo zvezdo in kri. Pa temu ni tako. Najprej. Rdeča barva v krščanskem bogoslužju pomeni barvo pravičnosti in Svetega duha. Rdeča maša pa je v krščanski tradiciji najprej pomenila evharistično, zahvalno mašo, molitev pred večerjo, posvečeno prejemu zakramenta pokore in evharistije, t. j. mističnega telesa Kristusovega za pomoč in razsvetljenje pravičnosti. Zgodovinski viri navajajo, da so rdečo mašo organizirali in izvajali v preteklosti v začetku sodnega ali akademskega leta, k njej pa so hodili sodniki v rdečih togah. V Sloveniji so po svobodi čas premaknili k dnevu državnega praznika, k dnevu državnosti Slovenije. Na rdeče maše je začela rimokatoliška cerkev vabiti najvišje oblastne organe, za državni praznik, ne da bi državo prej vprašala, ali in če kdaj ima čas, s čimer je ipso facto začela graditi in utrjevati v Sloveniji rimokatoliško veroizpoved kot državna vera, katoliško cerkev pa kot državna cerkev. In prav na slednje želim opozoriti.

Jože Kristan,

Kranj