Država moškim ne popravi krivično nizkih pokojnin

Delo, 6. januarja

Leta 2000 je bil uveljavljen novi pokojninski zakon, ki je od leta 2003 dalje postopoma povzročal vedno večji razkorak med odmernimi odstotki za moške in ženske. O tem sem pisal pod zgornjim naslovom v Pismih bralcev 6. januarja. Naj zelo jasno ponovim: ta razkorak ni nastal načrtno, ampak po zelo hudi napaki zakonodajalca, ki nato kar deset nadaljnjih let te napake ni opazil ali je ni hotel opaziti. Novi zakon iz leta 2013 je razkorak samo še poglobil. Nobeno gradivo v procesu priprave in sprejemanja obeh zakonov ni omenjalo morebitne »pozitivne diskriminacije žensk«, zato je vsako kasnejše sklicevanje na to zgolj pravljica za lahkoverne. To je treba jasno povedati. Z veseljem se soočim z nasprotnimi argumenti.

Kljub neizpodbitnemu dejstvu, da je to hudo napako zakrivil zakonodajalec, se je država odločila, da krivice ne bo popravila, ampak naj posledico te napake dosmrtno trpijo upokojenci, torej moški, ki so se upokojili v letih 2003–2022. Skratka, nekako v smislu: neuki upokojenci, sami ste si krivi, če v času upokojitve niste poznali svojih pravic (lat. ignorantia iuris nocet). Sicer pa si zgornje sklicevanje na »pozitivno diskriminacijo« lahko ponazorimo z gradnjo avtoceste od Ljubljane do Kopra, kjer bi po hudi napaki v trasiranju avtocesto pripeljali v Babno Polje in bi nato to opravičevali s »pozitivno diskriminacijo«, saj da si tudi odročni kraji zaslužijo dobro cestno povezavo.

Naj za ponazoritev povem, da je bil upokojenec, ki se je upokojil leta 2015, od upokojitve do danes oškodovan že za kar 10 (!) svojih pokojnin. In to število se vsak dodatni mesec še povečuje.

Leta 2006 je Slovenija v svoj pravni red vnesla evropsko direktivo 79/7/EGS (iz leta 1978), ki od držav podpisnic zahteva »postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk«. Leta 1993 je sodišče EU (primer Remi van Cant) presodilo, da je nacionalna zakonodaja, ki kljub enaki polni delovni dobi za moške in ženske predvideva različen način izračuna pokojnine, v nasprotju z zgoraj omenjeno direktivo. In kako je k temu pristopila naša država? Od leta 2006, torej od sprejema direktive, ko je razkorak med moškimi in ženskimi odmernimi odstotki znašal zgolj 2,45 odstotka, je ta razkorak dvanajst let kasneje narasel že na 10,92 odstotka. Kako naj to razumemo drugače kot hudo norčevanje iz direktive?

Tudi ministrstvo za delo (dopis 4. januar 2024), varuh človekovih pravic (poročilo 6. februar 2018) in zagovornik načela enakosti (dopis 19. marec 2021) zagovarjajo »pozitivno diskriminacijo žensk«, in to kljub temu, da je sodišče Evropske unije že pred tridesetimi leti (!) jasno povedalo, da to ni dopustno. Ali prav razumem, da omenjeni organi zavračajo direktivo? Poleg tega se pri tem vsi trije organi sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 1999, ki obravnava popolnoma drugačno temo (različna polna delovna doba obeh spolov), ki nima nobene neposredne zveze s problematiko različnih odmernih odstotkov za polno delovno dobo. Ali ti organi sploh ne preberejo odločb, preden se nanje sklicujejo? Ali jih morda zgolj ne razumejo?

Iz tako imenovane »bele knjige o pokojninskem sistemu« iz leta 2016 je jasno razvidno, da se je zakonodajalec že takrat (verjetno pa precej let prej) zavedal, da krši direktivo, a je očitno računal, da upokojenci tega ne bomo izvedeli.

Ustava RS (8. člen) pravi, da morajo biti zakoni »v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo«. Pokojninska zakona iz let 2000 in 2013 sta od samega sprejetja v nasprotju z direktivo. Zakon iz leta 2000 je v nasprotju z Ustavo RS že od leta 2006, ko je Slovenija sprejela direktivo, oziroma najmanj od leta 2012, ko je potekel rok za njeno implementacijo. Zakon iz leta 2013 pa je v nasprotju z ustavo že od prvega dne dalje. Žal pa lahko o neustavnosti zakona odloča le ustavno sodišče, do katerega pa navaden državljan zelo težko pride. Za pomoč pri pobudi za ustavno presojo sem zaprosil varuha človekovih pravic in poslanske skupine, a nobeden od njih ne kaže interesa, da bi pomagal. Žal!

In kako naprej?

Zadnje dni decembra 2023 sem v skladu s 183. členom Zpiza-2 vložil zahtevo za ponovno odmero moje pokojnine, tako da bodo pri odmeri upoštevani enaki odmerni odstotki, kot so v času moje upokojitve veljali za ženske upokojenke. To pravico mi zagotavlja omenjena direktiva.

Kako se bo glede odmere odločil zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz), ne vem. Zanikanje direktive bi bil seveda svojevrstni škandal in je kar težko verjeti, da bi si Zpiz upal poseči po tem. Po drugi strani pa v Zpizu dobro vedo, da bo ugodna rešitev moje zahteve pomenila odprto pot za (po moji oceni) sto- do sto petdeset tisoč moških upokojencev, ki so se upokojili v letih 2003–2022 in so bili oškodovani podobno kot jaz. Zavlačevanje postopka s strani Zpiza torej vidim kot najbolj realno možnost. Po zakonu namreč nova odmera pokojnine velja le za naprej, zato bi Zpiz z vsakim mesecem zavlačevanja »prihranil« nekaj milijonov evrov, ki bi jih sicer moral razdeliti oškodovanim upokojencem. Vendar tudi proti zavlačevanju obstaja zdravilo, saj zakon o splošnem upravnem postopku omogoča pritožbo na »molk organa«. Vsekakor bo pestro.

Ministru za delo sem pisno predlagal, naj razmisli o sistemskem zakonu, po katerem bi Zpiz po uradni dolžnosti vsem sto- do sto petdeset tisoč upokojencem na novo odmeril pokojnine. S tem bi se izognili prav toliko tisoč zahtevam, ki jih bodo sicer vsi ti upokojenci naslovili na Zpiz. Ministrovega odgovora nisem prejel. V naslednjih dneh bomo videli, ali gre še za eno iz serije ignoriranj državnih organov ali le za ministrovo prezasedenost in pomanjkanje časa. Je pa res, da sem mu omenjeni predlog poslal šele v prvem tednu januarja.

Oškodovani upokojenci, na koncu tunela se že vidi luč. In ta postaja vsak dan večja!

Danko Bašič,

Tolmin