Ai Weiweiev spopad z umetno inteligenco

Delo, 13. januarja

Pošast hodi po svetu – pošast umetne inteligence (UI). V enih vzbuja strahove, da bo uničila človeka in človeštvo, drugi upajo, da bo z njeno pomočjo človeštvo nezaslišano napredovalo. Eno in drugo pa je plod napačnega razumevanja pojma inteligence, ki se je izoblikovalo pod vplivom inteligenčnih testov. Inteligenco razumemo kot sinonim za pamet, kar pa je povsem zgrešeno.

Človeška inteligenca je v računalniški terminologiji hardware, telesna zmogljivost, pamet pa je učinek delovanja možganskega »softwara«. Tako kot je zmogljiv računalnik brez ustrezne programske opreme nekoristen, tako tudi sama inteligenca še nič ne pomeni. Večina nadpovprečno inteligentnih ljudi svojega potenciala sploh ne izkoristi v polni meri. Zadovoljijo se že s tem, da se v življenju znajdejo, da na lahek način zadovoljijo svoje potrebe. Chatgpt in drugi veliki jezikovni modeli so računalniški programi z nekaterimi presenetljivimi zmogljivostmi, ki so verjetno namenoma imenovani kot umetna inteligenca (UI), da bi dosegli pozornost in komercialne učinke.

Med umetniki različnih zvrsti se širi panika, da jih bo UI nadomestila. Kitajski umetnik Ai Weiwei pa jim odgovarja, da je umetnost, ki jo je UI sposobna zlahka replicirati, sama po sebi brez pomena. Kar pa je vprašljivo. Nedavna stavka hollywoodskih scenaristov je bila razumljiva, a enako tudi odvečna – umetna inteligenca jih bo zanesljivo nadomestila. Velika večina hollywoodskih filmov so samo različice že videnih. Udomačil se je celo izraz franšiza, kar pomeni, da je treba v stari scenarij vstaviti nekaj novih imen in lokacij. To pa velja tudi za vse žanrske filme, ki imajo standardno strukturo zgodbe. Taki niso zato, ker bi scenaristi ne bili dovolj ustvarjalni, ampak zato, ker ravno take filme občinstvo potrebuje. Naslednji bodo na vrsti igralci, nato pa še režiserji žanrskih filmov. Tega se bojimo in se čudimo samo zato, ker ima beseda umetnost avro in pomeni nekaj vzvišenega, dejansko pa beseda art pomeni veščino, obrt. In dejansko so večina tega, kar teši potrebo po umetnosti, obrtniški izdelki. Tega ne moremo razumeti, če najprej pomislimo na van Gogha, Tolstoja, Mozarta, a v kategorijo umetnosti spadajo vse slike, vse zgodbe, vse glasbe, vsa dekoracija, vse voščilnice, vsi spominki. Devetdeset odstotkov tega bo z lahkoto »ustvarjala« UI.

Glasbeniki, pisatelji, slikarji se pritožujejo, da podjetja, ki razvijajo sisteme UI, pri tem nepooblaščeno uporabljajo njihova dela. Drži, a ne počnejo ničesar nenavadnega ali novega, tudi naravna inteligenca počne enako – uči se na primerih pretekle ustvarjalnosti. Saj poznamo celo izrek »Stojimo na ramenih velikanov«, kar pomeni, da je temelj sedanjega znanja v preteklih dosežkih. Umetniki se učijo tako, da kopirajo, analizirajo dela znamenitih predhodnikov – tudi nepooblaščeno. Smiselne pa so tožbe za denarna nadomestila, pa ne za nepooblaščeno uporabo umetniških del, pač pa zato, ker bo treba najti način, da se bodo enormni zaslužki podjetij, ki razvijajo UI, socializirali. Ampak to je druga zgodba.

Umetna inteligenca bo nedvomno prevzela »ustvarjanje« tiste vrste umetnosti, ki le v neskončnost reciklira samo sebe. To pa je večina tega, kar imamo za umetnost. Ne bodo pa stroji mogli prevzeti pobude pri umetniški ustvarjalnosti kot taki. Umetnost ustvarja človek za človeka. Strojna umetnost se bo pojavila le, če bodo kdaj sami stroji začutili potrebo po umetnosti in jo bodo ustvarjali zase. Današnja UI pa bo zagotovo povzročila redefinicijo, kaj je umetnost in čemu služi, kot se je to zgodilo ob pojavu fotografije in filma. Fotografija in film sta dolgo veljala za neumetniška medija z izgovorom, da nista izdelka človeških rok, ampak mehanične napravi. Dvajseto stoletje je spoznalo, da umetnost ni izdelek rok niti božanskega navdiha. Kaj bo spoznalo enaindvajseto stoletje?

Tone Rački,

Ljubljana