Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Univerzalni človek
Baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, režiser, pedagog, profesor na akademiji za glasbo, vodja ljubljanskega baleta ter Opere in baleta SNG Maribor, direktor Festivala Ljubljana, avtor več kot dvajsetih knjig s področja operne, gledališk
Kot koreograf, režiser in pedagog je Henrik Neubauer sodeloval z obema slovenskima operno-baletnima hišama, tako v Ljubljani kot v Mariboru. Izjemen pa je prav tako po izredni zakladnici znanja, ki ga je delil v številnih knjižnih delih o plesni in operni umetnosti. Sestavil je natančno evidenco vseh uprizoritev in ustvaril številne knjige o baletu, operi in opereti; zasnoval jih je izredno sistematično in pregledno. Njegov metodološki pristop je zahteval veliko raziskovanja. S svojimi knjižnimi deli je tako utrl pot mladim raziskovalcem, ki imajo priložnost nadgrajevati njegovo delo. Leta 1996 je oral ledino s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, ki se je razvilo v nepogrešljivo ustanovo spodbujanja slovenskih skladateljev k nastajanju novih komornih glasbenih del.
Danes je častni član tega gledališča, v katerem je deloval kot koreograf, režiser ali umetniški vodja ter postavil na oder številna manj znana dela iz različnih obdobij. Njegovo strokovnost so prepoznale tudi mednarodne ustanove s področja plesne umetnosti in glasbenega gledališča. Homo universalis, skratka. In da je njegova življenjska in profesionalna pot res izjemna, je mogoče prebrati v njegovi avtobiografiji Obračun, moje delo in življenje.
Prvi nastop pri osmih mesecih
Njegovo spoznavanje z umetnostjo se je zgodilo v ranem otroštvu. »Prvič sem nastopil, ko sem bil star osem mesecev. Igral sem Jezuščka v jaslicah. Danes toliko govorijo o živih jaslicah v Postojni in Mojstrani, ampak na Golniku smo pod vodstvom sester usmiljenk žive jaslice igrali pred osemdesetimi leti. Bile so čistilke, kuharice, med njimi je bilo veliko medicinskih sester in višje izobraženih laborantk … Za god mojega očeta, ki je bil takrat primarij golniške bolnišnice za pljučne bolezni,
Vedno smo imeli dovolj občinstva. Takrat se je tudi plesalce in pevce čisto drugače oboževalo. Na Cankarjevi ulici so se vile vrste, da so dobili vstopnico.
junija in za božič so vedno pripravile gledališko igrico. Večkrat sem sodeloval, prav ko bi moral nastopiti kot Janko v znani pravljici, pa sva z mamo, ker sem bil precej slaboten, šla na otok Brač, na morski zrak, da bi se okrepil. In Janka je igrala neka punčka.
Od hčere mamine šivilje sem nato izvedel, da je Maks Kirbos, eden največjih baletnih plesalcev nekdanje Jugoslavije, med vojno odprl baletno šolo v Ljubljani. Nastopal je v milanski Scali, v Londonu, Monte Carlu … Ni pa bila dolgo odprta. Bilo je to leta 1944 in ameriški bombniki so se domov vračali prek našega zračnega prostora in kar naprej so bili alarmi … Imel sem posebno dovolilnico, da sem se lahko kljub alarmom s kolesom iz šole vračal domov, v zgornjo Šiško. Nekoč je britanski bombnik odvrgel bombe tudi na Ljubljano, v Trnovem, do teh podatkov sem prišel, ko sem pisal knjigo o ljubljanski operi med drugo svetovno vojno – trideset ljudi je umrlo. V eni od svojih knjig sem objavil poimensko osmrtnico teh ljudi.«
Takrat je imel petnajst let. Že med vojno so ustanovili baletno šolo tudi v ljubljanski Operi, a tega takrat ni vedel, in ko so jo po vojni obnovili, se je junija 1946 vpisal vanjo. »In ker sem že imel nekaj podlage, sem septembra istega leta že plesal kolo v Vragu na vasi in druge manjše stvari. Takrat in še kasneje je bilo veliko plesalcev. Spomnim se, ko sem poučeval v baletni šoli, leta 1958, sem postavil koreografijo nekega ukrajinskega plesa, v katerem je plesalo osem fantov … In zadnje čase z veseljem opažam, da je vse več mladih fantov, ki hodijo v baletne šole v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugod po Sloveniji.«
Tradicija v družini: medicina
Njegov stric, pravnik, ki je bil med drugim v prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu, se je ob odhodu v pokoj začel ukvarjati z družabnim plesom, poučeval ga je v različnih krajih po Sloveniji. »Ampak ne morem reči, da je bil ples tradicija v naši družini.« Medicina pa. Njegov oče dr. Robert Neubauer je bil primarij v bolnišnici na Golniku, sam je po osnovni profesiji zdravnik, njegov sin prof. dr. David Neubauer je bil predstojnik kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na pediatrični kliniki, njegova sestra in brat sta bila zdravnika … »Sam sem slučajno padel v medicino. Leta 1947, ko sem že imel v gledališču tudi po sto predstav na leto, sem končal gimnazijo in nisem vedel, ali se bo ta moja kariera nadaljevala. Zato sem hotel študirati še nekaj zraven. Zanimala me je matematika. Tudi ko sem se vpisal na medicino, sem potem leto dni poslušal predavanja iz matematike na ekonomski fakulteti. Vse sem si zapisoval in ti zapiski so mi prišli prav, ko sem pozneje inštruiral svoje sinove in vnuke … Razmišljal sem tudi o arhitekturi, dobro mi je šla opisna geometrija.«
Kot je povedal, je bilo med vojno pri njih doma zelo hudo. »Oče je šel leta 1944 v partizane in nismo imeli nobenega denarja. Mama je prodajala skodelice in krožnike kmetom. Od takrat naprej pravim, da so kmetje kot pijavke v slabih časih. Po vojni je bil oče v Beogradu … Pri sedemnajstih, lahko rečem, sem skrbel sam zase, še mami sem lahko dajal nekaj denarja. Dobra stran teh mojih zgodnjih začetkov pa je v tem, da sem že skoraj štirideset let upokojenec.« V času študija medicine je bil zjutraj na predavanjih, popoldne na baletnih vajah, potem spet na predavanjih in zvečer še predstave. Discipliniran človek. »Gotovo. Organiziran. Velikokrat rečejo, da ljudje v pokoju nimajo časa. S tem se ne strinjam. Čudovito je, da sem v pokoju in imam časa, kolikor ga hočem. Vsako stvar, ki jo želiš narediti, jo narediš takrat, ko jo hočeš.«
Kako je v sebi združeval znanost medicine in umetniškost baleta – gotovo je bil v tem smislu magnet za ženske? »Veste, nisem bil ravno tip zapeljivega moškega. Ko sem začel plesati, sem bil zelo droben. Nekoč smo plesali slovaški ples furiant, ki se pleše v troje, fant in dve dekleti. Na eni strani sem dobil deklico, ki je bila zelo močna in so jo kasneje zaradi tega odpustili, na drugi strani pa starejšo gospo, ki je bila tudi močna. No, bilo je vsaj ravnovesje. Z njima sem se vrtel po svojih najboljših močeh … Kakšnih posebnih poželenj pri ženskah nisem vzbujal. Poročil sem se pri dvaindvajsetih, med študijem, prvega otroka sem dobil leto kasneje. Zaradi tega, ker sem bil v gledališču, sem hotel, da me medicina čim manj obremenjuje, in sem hotel narediti vse izpite v prvem roku.«
In jih tudi je. Tudi patofiziologijo? »V prvem roku, in še profesor dr. Zupančič je dobil stavo s svojimi asistenti, ki so rekli, da izpita ne bom naredil, on pa je verjel vame. Medicina mi je bila všeč. Res sem jo vpisal po naključju, a sem jo vzljubil. Obenem sem se spogledoval z
Slučajno sem padel v medicino. Leta 1947, ko sem že imel v gledališču tudi po sto predstav na leto, sem končal gimnazijo in nisem vedel, ali se bo ta moja kariera nadaljevala. Zato sem hotel študirati še nekaj zraven.
diplomacijo, toda takrat mi je oče iz Beograda, kjer je delal in je bila edina šola za diplomacijo, sporočil, da je pogoj za vpis članstvo v KP. Potem spomladi, ko sem bil že vpisan na medicino, mi je ponovno sporočil, da to le ni bil pogoj, da so mu napačno povedali.«
Tisoč koncertov po Sloveniji
Zakaj ga je privlačila diplomacija? »Zaradi organiziranosti. Imel sem občutek, da bi mi to šlo. Pravzaprav lahko rečem, da kjerkoli sem bil v službi, nikoli nisem imel težav. Na Festivalu Ljubljana sem sicer imel težave, ker nisem bil član partije, zato nisem dobival finančne podpore. Festival je bil edina inštitucija, ki ni bila na rednem financiranju. Vsi drugi so dobivali denar za plače od kulturnih skupnosti, posebej za materialne stroške in amortizacijo. Festival tega ni dobival. Samo prijavil sem določene projekte poleti ali med letom in potem so mi rezervirali majhen delež denarja. Kar naprej sem moral pisariti in utemeljevati, da sem potem resnično prišel do tega denarja. Vesel sem, da smo tako na široko razpredli mrežo, da smo po Sloveniji spet oživili koncertno poslovalnico in ustanovili Skupnost koncertnih poslovalnic. Po treh letih smo imeli že tisoč koncertov po Sloveniji. Od tega je majhen odstotek ostal festivalu …«
Potem so ga zelo hitro začeli vabiti na vodilna mesta kulturno-umetniških inštitucij. »Vodja ljubljanskega baleta sem postal pri tridesetih. Vmes sem bil na medicini. Medicino sem končal in opravil sem strokovni izpit. Ko sem imel eno težavnih obdobij v operi kot plesalec, sem dal odpoved in sem šel najprej delat v ambulanto, potem pa sem bil nekaj let asistent na medicinski fakulteti. Nato sem dobil rusko štipendijo in sem šel v Rusijo. Potem pa sem po vrnitvi sprejel, kot sem že rekel, vodenje baleta … Mojemu predstojniku na fakulteti, profesorju dr. Bonaču, je bilo kar žal, čudovit človek je bil. Pri njem sem se naučil fotografiranja. Imel je temnico. Tudi sam sem si jo omislil. Takrat sem opravil tudi tečaj o radioaktivnih izotopih, ker sem takrat delal na Inštitutu za higieno in socialno medicino. Mislim, da je bila moja prednost ta, da me je vse zanimalo.«
Vrste za vstopnico
Kaj pa je zanj pomenilo narediti dobro baletno oziroma operno sezono? »Imel sem kriterij, da morajo biti predstave dobre in raznolike. Velikokrat kritiziram današnje navade, da naredijo predstavo, ki doživi samo pet ali šest ponovitev. V mojih časih smo imeli na sezono tudi do osem različnih predstav, večinoma celovečernih baletov. Vedno smo imeli dovolj občinstva. Takrat se je tudi plesalce in pevce čisto drugače oboževalo. Na Cankarjevi ulici so se vile vrste, da so dobili vstopnico.«
Katero profesionalno obdobje mu je bilo najljubše? »Mariborsko. Kot umetniški vodja opere in baleta sem se dobro razumel z vsemi korpusi – orkestrom, zborom, baletom in seveda tudi s solisti. Enako tudi s tehničnim osebjem in vsemi drugimi zaodrskimi delavci. Še danes se razveselimo, če se srečamo s takratnimi člani operno-baletnega gledališča.«
Njegova najljubša opera po vseh teh desetletjih ostaja Mozartov Gledališki direktor, drugi pa je Skopuh ruskega skladatelja Paškeviča, ki je bil Mozartov sodobnik, po glasbeni plati izvrsten, pa tudi vsebinsko se naslanja na Molièrovega Skopuha. »Pa še Fantom v Händlovi hiši po skladateljevi operi Alcina. V devetdesetih letih 19. stoletja so v Londonu odprli Händlov muzej, ker je večinoma življenje preživel tam. Ugotovili so, da v muzeju straši. Kot motiv je prirejevalec opere Eberhard Streul vzel Alcinino sliko, ki je visela v muzeju in je vabila mlade ljudi, ki so potem izginili … Vse te opere sem tudi prevedel.«
»Mislim, da je največja pravica vsakogar pravica do dela, in če to lahko povežeš z zasebnim življenjem, je res čudovito. Tudi ko se ozreš nazaj na svoje potovanje skozi življenje, ti ostanejo vedno le lepi spomini. Kar je bilo slabega, pa odide v preteklost in se vrača le takrat, če hočeš kaj posredovati zanamcem v ustni ali pisni obliki,« pove ob koncu najinega pogovora. »Žal je mojih vrstnikov čedalje manj, imam pa lepe spomine na vse z vseh različnih področij, iz gledališča, zdravniškega poklica kot tudi mojih športnih prijateljev – kolesarjev in smučarskih tekačev. Tistim pa, ki prihajajo za nami, bi rekel, da morajo uživati v vsakem trenutku. Naj se zavedajo, da je življenje res lepo in da je treba izkoristiti vsak dan, vsako uro za to, da sebi in drugim polepšamo bivanje in sobivanje.« ●
Velikokrat rečejo, da ljudje v pokoju nimajo časa. S tem se ne strinjam. Čudovito je, da sem v pokoju in imam časa, kolikor ga hočem. Vsako stvar, ki jo želiš narediti, jo narediš takrat, ko jo hočeš.