Pravo kot pornografija

Kaj je pravo? Je orodje pravičnosti? Ali pa je orodje elite, s katerim obdeluje amorfno gmoto tistih, ki niso elita. Ali pa je tančica, ki pokriva vse velike svinjarije.

Frida, žena odvetnika Krohna: »Pozabila sem ti povedati, da sem danes zalotila Simona (njunega malega sina). Sedel je v svoji sobi in si ogledoval … no, saj ne boš verjel.« Krohn: »Pornografijo?«

»Skorajda,« se je zasmejala Frida. »Revijo Norveško pravo. Tvoj izvod.« (Jo Nesbø: Nož)

***

»Ker ustrezne institucije pravnega sistema niso preganjale sovražnega govora, niti ga niso obsodile, so tudi one krive, da je danes dovoljeno vse … Laž ni več laž, ampak resnica. Kraja ni več kraja, ampak privatizacija, dokapitalizacija, razvojni prevzem. Krivda ni več krivda, ampak krivica. Pred našimi očmi se zla dejanja spreminjajo v nekaj sprejemljivega.« (Vinko Möderndorfer v intervjuju za Mladino, 29. maj 2020)

Pravo je (bila) moja vera. Brez udeležbe na rdečih pravniških mašah. Seveda ima pravo svoje pomanjkljivosti, v določenih pogledih celo zelo obsežne, vendar sem vseeno trdno verjel v pravo kot steber in vodilno luč demokratične družbe. Zdaj ne vem več, kaj naj si mislim. Obstajajo vrednote, ki jih ne moreš pojasniti ali meriti v členih. In prav tako kot življenje tudi zakoni ne upoštevajo tistega, čemur običajni ljudje pravijo pravica.

Začelo se je s preprodajo orožja in nadaljevalo s privatizacijo – na veliko se je kradlo, obsojeni redki, pa še ti so več doma kot na Dobu. Ker imamo državo na slabih pravnih in moralnih temeljih, ki bi jih morala s svojimi sodbami podpirati tudi sodišča in nakazati pot prava in pravičnosti; državo, kjer vladajo enkrat eni in drugič drugi manipulatorji, ki so sposobni urediti si vse privilegije in zaposliti vse svoje in si državo tako resnično prisvojiti kot svoj fevd. Vsi so z nekom povezani, lobijev in raznih navez pa

je toliko, da se nam državljanom še sanja ne.

V tridesetih letih smo vse velike svinjarije pokrili s pravnimi tančicami – kot v porniču, kjer se vse luknje lahko zadelajo s kakršnimkoli orodjem, ki je takrat pri roki. Zato lahko pravo zaradi raztegljivosti in moralne spornosti oblastnikov hitro postane podobno pornografiji. Često pozabljamo, da je pravo le tanka občutljiva koprena čez zakon džungle. Sodobni svet poganjata denar in pohlep, ki skupaj s »pravo« politiko generirata ustrezne predpise, in v tem kontekstu smo izumili nove pravne evfemizme in gospodarskim lopovščinam rečemo nepoštene poslovne prakse in za eklatantne osebne žalitve iščemo opravičila kar v razsvetljenstvu.

Prostitutke in politiki

Se samo meni zdi, da tudi pravniški svet postaja vedno bolj nor? Pravo bi moralo postavljati ogledalo plenilski politiki in gospodarskim mrhovinarjem. Če že dvomimo o pravnih odločitvah in ukrepih zakonodajne in izvršilne veje oblasti, se prepogosto to zdaj dogaja tudi z odločitvami sodne veje. Politika je že dodobra umazala ime pravosodju (»krivosodju«), k čemur mazohistično pomagajo tudi mnoge, milo rečeno, bizarne odločitve sodstva.

Ena od takih je gotovo sodba vrhovnega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek ene od novinarskih »prostitutk«, ko je z njo na twitterju po moško obračunal kar takratni poslanec in vodja politične stranke. Moški, ki grozi ali žali žensko, je obupan ali preprosto zloben. Kaj od tega je politik, bi v kontekstu izražene žalitve moralo v okviru krivde ugotavljati vrhovno sodišče, ki pa da ga je z za lase privlečenimi »argumenti« oprostilo. V popolnoma enakem primeru pa je to isto sodišče potrdilo obsodilno sodbo!? Se sicer ob tem kdaj vprašamo, zakaj je prostitutka slabšalni, žaljivi izraz, beseda politik pa to (še) ni? Naša sodišča nam še niso odgovorila, koga lahko poimenujemo s fašistom, saj sta dve sodišči v enakem primeru (minister Mesec vs. Brščič) odločili popolnoma kontradiktorno.

Izvršbe in stečaji

Sodišča imajo velike probleme z izvršbami. Odločitve sodišč se ne upoštevajo, ker se nihče več ne boji posledic. Z izjemo navadnih državljanov, ki zaradi majhnega dolga lahko izgubijo celo hišo. Lahko kje preberemo, kako in kdaj je sodišče zaplenilo premoženje gospodarskim kriminalcem? Je nekdanji direktor Istrabenza že poravnal svoj dolg, ki znaša 25 milijonov evrov, so bankirji Hypo banke že vrnili nakraden denar, ki je pristal v Liechtensteinu? Je milijonsko razliko pri nakupu zemljišča v Moskvi, ki je bila nakazana, kam drugam kot v Liechtenstein, že vrnil nekdanji direktor Intereurope? In namesto resnega sodnega procesa proti brezobzirnim ciničnim pokvarjenim bankirjem, ki ne pridejo niti na razglasitev sodbe, spremljamo smešnice o tem, kako se nihče nič ne spomni.

Vodenje bank zaupamo torej osebkom, ki jim je vse njihovo poslovanje izpuhtelo iz napihnjenih glav. Obsojenci, ki predvsem v okviru gospodarskega kriminala ne odkrijejo skrivališč svojega parkiranega denarja in ne poravnajo svojih obveznosti, ki jim jih naloži sodba, prej sploh ne bi smeli priti iz zapora! Največji kriminalci na tem svetu ne nosijo tetovaž, ampak kravate. Če bi znali pobrati vse nezakonito pridobljeno premoženje kriminalcem, bi imeli dovolj denarja za zapore – in tudi za plače sodnikov, tožilcev in pravosodnih policistov bi kaj ostalo.

V Sloveniji v dveh tretjinah stečajev upniki ne dobijo nobenega poplačila in stečaji trajajo tudi po več desetletij; pri osebnih stečajih pa gre v 95 odstotkih za manipulacije in špekulacije, pri katerih je doslej izginilo več kot štiri milijarde evrov. Ubogi bankrotiranci pa še naprej živijo na veliki nogi, vozijo se z dragimi terenci in maseratiji, ki so sposojeni ali »last« njihovih partnerjev in sorodnikov. Skoraj ni primera, da se pri resni kriminalistični preiskavi vsakega stečaja ne bi našlo sumov kaznivih dejanj. Tu je pravna država popolnoma odpovedala. Osmi člen zakona o gospodarskih družbah, ki omogoča odškodninsko odgovornost tudi lastnikov kapitalskih družb, je zgolj mrtva črka na papirju. Tako rekoč vsak delinkvent, bankrotiranec, ljubitelj davčnih oaz, utajevalec davkov lahko po tekočem traku ustanovi nove firme, predvsem kot poštne nabiralnike, naša sodišča pa take prevarantske družbe registrirajo brez zadržkov. Zato, ker je važna forma, postopek, za vsebino se ne zmeni nihče.

Vse je mogoče v čudežnem svetu slovenske birokracije. Znani mariborski podjetnik je s svojimi podjetji zapustil polno dolgov, nato pa se je odselil v tujino. Pred tem je s pomočjo prijateljskih podjetij vpisal na svoje premoženje velike zemljiškoknjižne dolgove. Kar je bil poseben nateg v Sloveniji, pri katerem so opazno vlogo igrali notarji in odvetniki, vedoč, da gre za goljufive posle. Poslovno pravniški svet takih osebkov je svet upravnih odborov in debelih dokumentov, mastnih honorarjev in razkošnih obedov.

Pohlep nikoli ne spi, njegovi privrženci pa so predvsem tisti, ki imajo že tako ali tako polne žepe. Pohlepa nas ne rešijo niti božje prepovedi in zapovedi ali ugledna delovna mesta niti visoke plače: pred kratkim so celo v Vatikanu obsodili na zaporno kazen tatinskega kardinala, pri nas pred nedavnim »dostojanstvenika« pravoslavne cerkve, španski kralj je denar skrival v Panami in še kje, eden od naših viceguvernerjev Banke Slovenije ni plačal davkov na oddajo stanovanja …

Zlorabljanje prava

Že dolga leta je znano, da ne znamo napisati efektivnega kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku, ki v nasprotju s sodobno Evropo še vedno pozna sodno preiskavo, ki je vir dolgotrajnih postopkov in zavlačevanj. Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora pa je tako rekoč le mrtva črka na papirju. Se pa naša tožilstva in sodišča morajo ukvarjati z banalnimi zadevami: Gibanje Svoboda kazensko ovadi SDS zaradi plakatov, na katerih se slednja sprašuje, ali še kdo pleše. Ob vseh grobih zmerjanjih vseh in vsakogar s strani SDS je edino ta njihov plakat posrečena politična zajebancija in ne žalitev, ki bi terjala sodno varstvo. »Spavaš li mirno?« je neka okoljska aktivistka s kredo napisala na fasado hiše takratnega okoljskega ministra. Okrajno sodišče jo je oprostilo grožnje, vendar tožilka ni odnehala in šele višje sodišče je zadevo končalo z oprostilno sodbo. Vsem ministrom bi državljani morali vsaj enkrat na leto javno postaviti tako vprašanje. Ne kot grožnjo, temveč kot resno politično vprašanje politikom, ki odločajo o naši usodi.

Zaščitnico živali tožijo vojaki, ki so grozno užaljeni zaradi neke njene »morilske« pripombe o t. i. mirovnih misijah pod taktirko Amerike in njenega boja proti terorizmu. Z resnimi sojenji se naša država redko ukvarja, če pa se, dejanja mnogokrat zastarajo ali pa obtoženci zaradi »nezakonitih« dokazov odkorakajo na prostost. Očitno so kriminalisti in tožilci nesposobni, saj redka resna obtožba prestane teste nezakonitih dokazov, in prav groteskno je spremljati taka sojenja, ko odvetniki napadejo takoj in izključno le t. i. nezakonite dokaze. Jasno je, da se država mora držati pravil kazenskega postopka, problem pa nastane pri tolmačenju, ko si sodišča podajajo te dokaze kot vroč kostanj – enkrat so nezakoniti, potem so spet zakoniti in tako naprej v včasih nemogoče pravniške argumentacije. Ustavno sodišče pa za nazaj razveljavlja posamična določila zakona o kazenskem postopku v določilih, kakšni ukrepi so dovoljeni pri dokaznih standardih suma. Zato je lahko oproščen obtoženec množičnega umora, ker je bila odredba o hišni preiskavi, izdana pred tridesetimi leti, menda premalo obrazložena, najdeni pa so bili ključni dokazi.

Še dobro, da naša sodišča ne analizirajo nürnberških procesov, saj bi jih najbrž razveljavila. Tako kot smo de iure rehabilitirali kvizlinškega generala Rupnika. Če bi Hitlerja sodili danes pred našimi sodišči, bi bil glede holokavsta najbrž oproščen, saj še do danes ni najden pisni dokument, s katerim bi dokazovali Hitlerjev naklep.

Največji kriminalci na tem svetu ne nosijo tetovaž, ampak kravate. Če bi znali pobrati vse nezakonito pridobljeno premoženje kriminalcem, bi imeli dovolj denarja za zapore – in tudi za plače sodnikov, tožilcev in pravosodnih policistov bi kaj ostalo.

Družbeni sistem je treba očistiti in iz njega umakniti najhujše delinkvente ter poskrbeti za to, da tisti, ki zakone kršijo, ne bodo zakonov tudi postavljali. Le tako lahko varujemo in krepimo našo demokracijo. Le tako lahko zagotovimo prihodnost, vredno naših otrok.

Ljudi ne spametuješ na glavi, temveč na podplatih

Kje je meja med kriminalom in kvazizakonitimi dejavnostmi, kot so enormno visoki odvetniški pavšali, spreminjanje ničvrednih kmetijskih zemljišč v gradbene parcele, svetovalne pogodbe, provizije in odpravnine ali kovidne plače in dodatki nekaterih javnih uslužbencev, ki odirajo državo zaradi pomanjkljivih ali prirejenih pravnih določil? Je kdo kaj ukrepal proti zdravnikom, ki so se v UKC štempljali, kot da so v službi, in so celo kasirali kovidne dodatke? Nekdo, ki je iz kioska z vlomom vzel dva zavitka cigaret, bo dobil zapor. Bo šel v zapor kirurg, ki je od makedonskih staršev operiranega otroka poleg 27.000 evrov popolnoma neupravičeno in nezakonito zahteval še šest tisoč, ki jih je zaradi »davčne optimizacije« treba nakazati v davčno oazo?

Ob normalnem pravnem sistemu bi kazen za tako dejanje morala biti dvajset let zapora. Pretiravam? Ne, slej ko prej bo treba z visokimi preventivnimi kaznimi postaviti meje lopovščinam. Olajševalnih okoliščin v opisanem primeru ni. Zdravnik je podlo izsiljeval starše otroka, ki so bili v taki situaciji pripravljeni najbrž prodati vse svoje imetje, da rešijo življenje otroku. Zato bo naš kazenski zakonik treba slej ko prej revidirati, saj izrekanje kazni še vedno temelji na starih pravnih šolah in socialističnem sistemu, kjer si takih oblik kriminala in take pokvarjenosti osumljencev, kot jih poznamo danes, takrat še predstavljati nismo mogli.

Kljub obilici zakonodaje, ki zapoveduje in prepoveduje, je pravičnosti vedno manj. Ob tem se spomnimo na nobelovca Andrića, ki je v Travniški kroniki zapisal besede vezirja Ali paše: »Ljudi ne spametuješ na glavi, temveč na nasprotni strani – na podplatih. Nisem še doživel, da bi bil kdo, ki so ga dobro nažgali po podplatih, to pozabil, videl pa sem neštetokrat, da ljudje pozabljajo najlepše nasvete in nauke.« Kazni za gospodarski kriminal, za plenje

nje države, za hude nasilnike, za organizatorje hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z drogo in drugimi nezakonitimi dejavnostmi, je treba iz razlogov generalne prevencije drakonsko dvigniti. Priča smo absurdnim situacijam, ko mora policija čuvati sodnike in tožilce, ki sodijo mamilarskemu klanu, katerih odvetniki po inerciji izločajo »nezakonite« dokaze, nekateri obtoženci pa po plačilu varščine celo lahko odkorakajo na prostost.

Dokler se bodo naša sodišča in tožilstva izgubljala v podrobnostih, ali so tovorili 5 ali 50 kilogramov kokaina, ali so zaslužili enega ali deset milijonov, bodo postopki predolgi in neučinkoviti. Tudi za pet kilogramov se lahko izreče petnajst let zapora, premoženje pa je treba odvzeti za najmanj pet let nazaj. Smo ena od redkih držav v Evropi, ki sodno preiskavo gradi na preiskovalnemu sodniku namesto na tožilski preiskavi, ki jo opravi tožilstvo s pomočjo policije. Saj se preiskovalni sodniki, kot individualisti, preprosto izgubljajo v obsežnih zadevah, zato so skoraj vsi taki postopki podvrženi mnogim napakam, postopkovnim zapletom, od katerih imajo koristi izključno hudi kriminalci. T. i. nezakoniti dokazi so skoraj izključna rešilna bilka za najhujše kalibre in hudo malo pripomorejo k pravni državi. Ob tem nimam v mislih resničnih, vendar izjemno redkih nezakonitih dokazov, pridobljenih npr. s hišno preiskavo ali prisluškovanji brez odredbe sodišča, pridobivanja priznanja z mučenjem ipd., ko bi morale slediti ostre sankcije proti kršiteljem.

Notorno dejstvo je, da z mnogimi pravnimi telovadbami o nezakonitih dokazih ne ščitimo toliko pravnega reda kot najhujših kriminalcev. Prav je, da so pravni standardi dokazovanja krivde visoki. Sodišča pa se izgubljajo v različnih odločitvah mnogih izvedencev. Da posebej ne govorimo o izvedencih psihiatrične stroke, kjer so njihove ugotovitve prej podobne astrološkim napovedim kot strokovnim ugotovitvam, ki bi olajšale delo sodišč. Bojim se, da bomo delo sodnih izvedencev amerikanizirali in da bo za »resnico« treba odšteti mastne denarce, zlasti če pride iz ust izvedenca in kjer imajo pravni sistem do vrha natrpan s »strokovnjaki« in »izvedenci«, ki se klatijo naokoli kot plačanci in pričajo v korist obtožencev, najbrž v zameno za vrtoglave honorarje. Izberejo nekaj dejstev, skrivnosten primer, nerazložljiv izid – kar koli – in zagotovo se najde cel kup doktorjev, ki so pripravljeni pričati in predstaviti celo vrsto norih teorij.

Razmisleki o kaznih

Treba je na novo razmisliti o alternativnih kaznih za virtualne in realne nasilnike, ki v strahu in bolečini vrsto let držijo svoje družine in okolico. Strup v malih steklenicah je zdravilo, zato bi pravilno odmerjen strah na nasilnike dobro učinkoval. Pred več leti je neki zapornik na Dobu iskal potencialnega morilca, ki naj bi za ustrezno plačilo »pospravil« kriminalista. Kako to skrajno resno grožnjo dokazati na sodišču in doseči ustrezno sodbo, ko pa se je z analizo primera ugotovilo, da nihče ne bo pripravljen pričati na sodišču in da se ne bo vedelo, kdo od zapornikov bo ponudbo sprejel in jo udejanjil? Svet kriminalcev je pač mračen in nepredvidljiv. Kriminalist je zato počakal, da je naročnik dobil nekajdnevni dopust. S kolegi ga je zvečer prišel iskat na dom in vklenjenega so odpeljali v bližnji gozd. Kriminalist je repetiral (prazno) pištolo, jo zaporniku prislonil na glavo in mu mirno povedal, da to dela zaradi samoobrambe in da so ga odpeljali zato, da preprečijo umor. Zapornik se je od strahu pomočil v hlače, rotil za milost in obljubljal, da mu kaj takega nikoli več ne bo prišlo na misel. Kriminalisti so verjeli njegovemu kesanju in ga pripeljali domov nepoškodovanega in živega. Zapornik nikoli več ni nikogar napeljeval na umor, po odsluženi kazni je postal celo zgleden državljan. Kazen v obliki strahu je bila uspešna!

Neki Dolenjec pa je sam poiskal tatu, ki ga je okradel, in ga privezal k drevesu pred svojo hišo, dokler mu ne pove, kam je skril nakradeno blago. Sodišče je Dolenjca kaznovalo s 1000 urami dela v splošno korist. Kakšno kazen pa je dobil znani dolenjski tajkun za gospodarski kriminal? 1260 ur družbeno koristnega dela, ker je pral denar in oškodoval gospodarsko družbo (kar pomeni, da je denar spravil v svoj žep) v znesku pet milijonov evrov!?

Še vedno naše sodstvo gospodarski kriminal šteje med nekakšne gentlemanske in trivialne kršitve zakona. Resno nas lahko skrbi, da mafijske hobotnice delujejo, in ko se združita politika, ki ima moč, in mafija, ki ima denar, potem je konec normalne države. Filozof Hegel je zapisal: »Tisti, ki nimajo česa izgubiti, spoštovanje zakonov opustijo zaradi ogorčenja, pri tistih, ki si lahko kupijo vse, pa se to zgodi zaradi arogance.«

Elita, amorfna gmota in pravo

Obuditi je treba duh zakona o ugotavljanju premoženja nezakonitega izvora. Je kakšen državni organ do danes vprašal koga, ki je v elitističnem Schellenburgu kupil stanovanje za več milijonov evrov, od kje mu premoženje? Očitno bodo tam stanovali sami poštenjaki. Pripora v hudih oblikah gospodarskega kriminala tožilstvo in sodstvo ne uporabljata. V nasprotju z mlado mamico S. Z., ki je v priporu čemela celih petnajst mesecev, ker je menda »ugrabila« svojega otroka. Vse premoženje lastnikov gospodarskih družb in vodilnih menedžerjev bi morali v primeru utemeljenih sumov kaznivih dejanj takoj zamrzniti in vse prepise premoženja razveljaviti za pet let nazaj. Obsežne hišne preiskave redko obrodijo sadove, tako kot preglomazne obtožnice, kot npr. v primeru Teša 6, kjer obtožnica šteje več kot tisoč tristo strani, in upal bi si staviti, da epiloga ne bomo dočakali. Vedno bolj se v našem pravu zrcali Nietzschejeva misel, da dejstev ni, so samo interpretacije. Ki vodijo k neskončnemu razvlečenju takih sodnih postopkov.

Taktike preiskav se morajo spremeniti: najprej zbrati dovolj dokazov za en primer, potem pa takoj pripor in preiskava ostalih dejanj. Na svobodi pa osumljenci poskrijejo premoženje in uničijo še tiste sledove, ki jih niso že prej, in mnogi med njimi so zagrešili toliko hudodelstev, da bi, če bi bil bog v nebesih in nekaj pravice na tem svetu, morali imeti zagotovljeno mesto in preužitek v peklu vsaj za deset tisoč let. Na bruhanje gre državljanom ob gledanju napihnjenih mladincev, ki nam dobavijo antigenske hitre teste, vmes pa se malo ukvarjajo še s piramidnimi igrami in virtualnimi valutami, ki bi se morali zagovarjati iz pripora, ne pa iz nastanitev na rajskih plažah, ki jih financirajo iz ukradenega denarja državi in državljanom. Načela kazenskega prava so jasna: tiste, ki kradejo, je treba zapreti, ne glede na njihov naziv ali položaj in ne glede na to, ali jih je mogoče kam zapreti.

Ostro je treba sankcionirati plenjenje skupnega (državnega) premoženja. Da se nam ne dogajajo prijateljsko deljenje državnega denarja svojim prijateljem in škandalozni nakupi ruševin za milijone evrov za potrebe sodstva, in to od lastnikov, ki so pogosti gostje sodišč. Ko se združita mafija in politika, dobimo najslabšo možno obliko države. In če ne znamo ustaviti plenilske miselnosti, nasilnikov, ki za spolni napad na otroka dobijo ušiva tri leta zapora, sovražnega govora, vsesplošnega sovraštva, psihopatov in sociopatov, da lahko vsak politični zagrenjenec govori in hujska o vsem mogočem, potem nam zaradi pravnih ovir, ki jih nismo pravi čas postavili, sledi katastrofa družbe. Zakonodaje imamo dovolj, čeprav realnost kaže, kakor smo se odločili zajeti s svojo nevidno, toda vedno bolj otipljivo mrežo zakonov, uredb in predpisov celotno življenje z ljudmi, živalmi in mrtvimi predmeti vred ter spremeniti in premakniti do temeljev vse okrog sebe.

Zato se pravniki moramo vprašati, ali so naslovi tem na vsakoletnem pravniškem srečanju v Portorožu pravi in resnični odraz družbene in pravne erozije. Dokler bomo pravno omogočali, da si vodilni menedžerji v neki družbi izplačajo večmilijonske nagrade, obenem pa od države terjajo subvencije, potem se moramo vprašati, kje je meja med njimi in klasičnimi kriminalci, ki kot obstranci in pozabljenci družbe v nasprotju s prvoomenjenimi zasedajo večino naših zaporskih kapacitet. Kako nimamo nobenih meril in kompasov več, kaže primer Telekoma, ko je računsko sodišče ugotovilo vse, kar je lahko pri vseh mogočih zlorabah plač, nagrad in odpravnin šlo narobe, pa ne najdejo sumov kaznivega dejanja? In to v firmi, ki je v 70-odstotni lasti države. Za vse take rabote smo v socializmu imeli odličen člen kazenskega zakonika, ki se je imenoval »nevestno gospodarsko poslovanje«. Da je groteska popolna, je sodišče moralo počrniti najbolj sočne kriminalne strani svojega poročila, ker jim je tako naročil Telekom v okviru svojih poslovnih skrivnosti!

Meja med opisanimi primeri in normalnim delovanjem pravne države je zgolj vsebinska, logična in pravična uporaba prava. V realnosti pa se nam pravo mnogokrat kaže v stari marksistični teoriji, da je pravo instrument elite nad ostalo amorfno gmoto, kot bi pritrdil tudi znani ljubljanski podjetnik iz Schellenburga. Zato je treba očistiti družbeni sistem in iz njega umakniti najhujše delinkvente ter poskrbeti za to, da tisti, ki zakone kršijo, ne bodo zakonov tudi postavljali. Le tako lahko varujemo in krepimo našo demokracijo. Le tako lahko zagotovimo prihodnost, vredno naših otrok. ●

Je kdo kaj ukrepal proti zdravnikom, ki so se v UKC štempljali, kot da so v službi, in so celo kasirali kovidne dodatke? Nekdo, ki je iz kioska z vlomom vzel dva zavitka cigaret, bo dobil zapor. Bo šel v zapor kirurg, ki je od makedonskih staršev operiranega otroka poleg 27.000 evrov popolnoma neupravičeno in nezakonito zahteval še šest tisoč, ki jih je zaradi »davčne optimizacije« treba nakazati v davčno oazo?