Ob usahlem duhu pomladi narodov

Praznovanje slovenskega kulturnega praznika, naj se sliši še tako protislovno, je bilo že od začetka med drugo svetovno vojno zaznamovano politično, v smislu nacionalnega samoozaveščanja, pa tudi državniško. Prešernovo smrt 8. februarja 1849 se je povezovalo z rojevanjem nacionalne svobode, povedati je treba, da tudi z obeleževanjem vseslovanske enotnosti. Od slednje je ostalo bolj malo, toda z zgodovinskim zaostankom je Sloveniji 1991 uspelo postati suverena država, (tudi) februarja 1999 je uradno postala pridružena članica EU, 1. maja 2004 pa njena polnopravna članica. Postala je del »nove enotnosti«, katere temelji so se v nekem smislu začeli spet tresti, v pomembnem delu spet na slovanskih tleh, v Ukrajini, potem ko je po padcu berlinskega zidu novembra 1989 vsa Srednja Evropa doživela novo pomlad narodov in se v nadaljevanju tudi pridružila EU. Ta dejstva zapisujemo, ker EU že v bližnji prihodnosti sama sebi kakor da ne bo več samoumevna. Kaj to lahko pomeni?

Kako so stopili na bananin olupek

V torek je v Washington odpotoval generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Ameriške kongresnike je skušal prepričati, da morajo ZDA še naprej finančno in vojaško podpirati Ukrajino, kajti podpora da je ključna ne le zanjo, temveč tudi za stabilnost Evrope, posledično pa za ameriški nacionalni interes. Če namreč pade Ukrajina, je povedal, bo naslednji na vrsti Tajvan, prišlo bo do dviga avtokratskih režimov, ne le Putinovega, temveč tudi v Severni Koreji, v Iranu in na Kitajskem. Vzpostavila se bodo nova razmerja svetovnih sil, kar bo ogrozilo t. i. svobodni svet.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je medtem ob torkovem obisku v Stockholmu povedal, da mora biti Evropa pripravljena na to, da bodo ZDA mogoče prekinile pomoč Ukrajini, torej bo EU sama morala Ukrajini zagotavljati dolgoročno podporo. Vse to se dogaja, ko politiki v Nemčiji, na primer obrambni minister Boris Pistorius, na veliko stopnjujejo tezo, da se je treba spet oborožiti in pripraviti na vojno, kajti če bo Rusija zmagala v Ukrajini, bo takoj napadla katero od članic Nata.

V ZDA republikanci na vse pretege ustavljajo Bidnovo politiko finančne podpore Ukrajini, eden od pogojev za sprostitev je, da je treba zaostriti ukrepe proti migrantom. V tem je nekaj perverznega, hkrati pa spet protislovnega, kajti če bo EU v čem stopila na bananin olupek, bo to s stopnjevanjem desničarskih in antimigrantskih tez. Kot je v svojem članku Čudovito prijateljstvo na desni v Sobotni prilogi opozorila kolumnistka Saša Vidmajer, prav politika Ursule von der Leyen v kontroverznem sodelovanju z italijansko »postfašistko« Giorgio Meloni zliva vodo na mlin močno rastoče nemške desničarske AfD. Ta ne le, da narekuje tempo protimigrantske retorike in politike v Nemčiji, temveč tlakuje tudi pot za izstop Nemčije iz EU, podobno kot je to z brexitom storila Velika Britanija.

Prešeren in ahilova peta Amerike

Poanta širšega civilizacijskega dogajanja je na dlani: v takem tempu in vzdušju EU kot politična in civilizacijska enota v prihodnjih desetletjih ne more preživeti. Nekatere evropske države že zdaj Ukrajino podpirajo s figo v žepu. Svoje kulturne in ozemeljske težnje do nje so prikrito ali odkrito pokazale že Madžarska, Romunija in Poljska. Velike države na čelu z Nemčijo pa pri obravnavanju mednarodnega vojnega dogajanja izkazujejo dvojna merila: hipokrizijo v umanjkanju vsake kritike, da ne rečemo celo v naklonjenosti do genocidne politike Izraela proti Palestincem v Gazi ob hkratni brezkompromisni kritiki do Rusije in Putina.

Ves problem je toliko bolj akuten zaradi volatilne in lahkotno preobrnljive ameriške zunanje politike in retorike. Predsednik Joe Biden je Ukrajini, pred tem pa EU, zagotavljal, da ju ZDA »nikoli ne bodo« pustile na cedilu, prejšnji predsednik ZDA Donald Trump pa ravno narobe, da je za ZDA Nato pakt mrtva tvorba. Še več, Ursuli von der Leyen je, kot je pričal eden od uradnikov, povedal, da mora razumeti, da če bo Evropa napadena, ZDA »nikoli ne bodo« prišle na pomoč. Edina konstanta, hkrati ahilova peta ameriške dominacije svetu, je, da vsaka oblast, naj bo republikanska ali demokratska, brezpogojno podpira Izrael. Poznavalci vedo povedati, da je to posledica kapitala judovskega porekla v ZDA, brez katerega nobena predsedniška kandidatura naj ne bi imela možnosti za uspeh.

Poanta povedanega spet, in če smo pri konotacijah Prešernovega kulturnega praznika, je, da je duh stare in nove pomladi narodov v Evropi že davno podlegel novi neoliberalni realnosti. Prešeren, podobno kot Matija Čop, se je navdihoval pri Kantovem učencu Johannu Gottfriedu Herderju, to pa je bil čas razsvetljenega humanizma, romantike in svobodomiselstva, s Herderjeve strani naklonjenega tudi Slovanom in panslavizmu. Njegova misel je bila historična. Menil je, da je vesoljna zgodovina namenjena vzgoji človeštva k humanosti. Človeštvo, je zapisal v Filozofiji zgodovine, je sestavljeno iz narodov in vsak izmed teh ima svojo individualnost. Tu je Prešeren bržkone črpal navdih za »največ sveta otrokom sliši Slave« in »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«.

In tako je največji slovenski pesnik, ki je kot alkoholni odvisnik umrl zagrenjen in zapuščen, skozi nacionalno osvobodilno misel prešel v mit in se kot velikan umetnosti zapisal v register upajočih na svobodo in poveličanje svojega naroda. Zdaj je Slovenija tam, kjer je bil sam, ko se je moral srečati s svojimi iluzijami.

Nauki izgubljenega humanizma

Človeštvo in z njim Evropa, tudi Slovenija, je v globalni ideologiji čaščenja zlatega teleta izgubilo svojo humanost. Evropa je obrnila ploščo pesmi, ki jo je Angela Merkel s svojim herzlich willkommen vrtela beguncem od leta 2015. Zdaj v imenu protibegunstva, ki ga omogoča tudi ameriško-judovska naveza v prelomni vojni proti človečnosti nad palestinskimi civilisti v Gazi, v Nemčiji nastaja nova velika stranka, AfD, ki lahko demontira ali celo pokoplje EU.

Poanta sicer ne čisto nujnega, zato pa morebitnega, v prihodnjih desetletjih celo verjetnega dogajanja je, da bi Slovenija kot država nacionalne samobitnosti morala misliti in se pripravljati na morebitne scenarije razpada Evropske unije. Zgodovinske izkušnje namreč že izpričujejo, na katere čeri lahko nasede po tem, ko sta povsem ugasnila panslovansko zaledje in gravitacijska moč Rusije. Tudi če bi se ta moč obnovila in slovanskim narodom spet dala oporo, ne bi ustrezala demokratičnim in humanističnim standardom, ki so zdaj v Sloveniji načeloma enaki kot še v EU. Sama Slovenija brez supranacionalne povezave v nobenem primeru ne bi mogla preživeti. Povezave z Italijo v postfašističnem kontekstu bi pomenile nacionalni samomor, enako z Madžarsko, povezave z južnimi Slovani bi bile podobno kot po razpadu Avstro-Ogrske hazard posebne vrste, mogoče s Hrvati v novem konceptu trializma ali kvadrializma, podobnega nekdanji Avstro-Ogrski.

Vse to so razmišljanja, ki bodo v trendih, kot jih svet narekuje po ruski vojni v Ukrajini in izraelski v Gazi, in novi svetovni ureditvi z novimi velikimi igralci iz Azije lahko na mizi kaj kmalu. O takih kontekstih se je med drugo svetovno razmišljalo v drugačnih stresnih okoliščinah, tedaj je nastajal Prešernov dan kot slovenski kulturni praznik. Kadar so se zapirala vrata ideologije kapitala, tako sta namreč nastali dve svetovni vojni, je v svojem širšem pomenu praviloma spregovorila kultura. Danes spet govori kot iluzija žarka svetlobe ob nevihti, toda na njenem oboku ni barvite mavrice, temveč srečanje s trdo realnostjo.

●

Človeštvo in z njim Evropa, tudi Slovenija, je v globalni ideologiji čaščenja zlatega teleta izgubilo svojo humanost.