Slovenski poročevalec: Prvi slovenski parlament je zasedal v Črnomlju

Sredi februarja 1944, pred 80 leti, so do belokranjskega Črnomlja pripotovali pripadniki osvobodilnega gibanja, da bi se sestali na zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora. Odbor je uvodoma sklenil, da se preimenuje v Slovenski narodnoosvobodiln

Februarja 1944 se je Črnomelj še zelo živo spominjal italijanske okupacije, ki se je neslavno sesula le pet mesecev poprej. Tu in tam je bilo mogoče na stenah pomembnejših stavb prebrati še kakšno vulgarno fašistično parolo, kot na primer Italia e culla di civiltà, »Italija je zibelka civilizacije«. Vinceremo je že zdavnaj postal Videtčemo ali Vincežremo. Rimski nagrobnik, na katerega so fašisti prikladno civilizirano vklesali ROMA DOMA, Rim kroti, in ga postavili na glavnem trgu mesta, je bil odstranjen. Rim v Beli krajini ni več krotil nikogar.

Italijanski fašisti in obiski njihovih napihnjenih komisarjev so bili samo še neprijeten spomin. Črnomelj je bil namreč osvobojen že 9. septembra 1943 in do konce vojne, z izjemo dveh kratkih, a uničevalnih vpadov nacistov in domobrancev, več ni doživel grozot, arogance in žaljive primitivnosti fašistične okupacije. Tretjega oktobra 1943, zadnji dan Kočevskega zbora, je staro mestno jedro Črnomlja, kraj brez vsake vojaške ali strateške pomembnosti, napadel nemški bombnik. Nacisti so s tremi bombami, ena je zgrešila, ubili dvanajst žensk in otrok in porušili del starega jedra. Bolehna Alma Karlin, ki se je zadrževala v razrušenem Črnomlju pri umiku proti osvobojeni Italiji oziroma Dalmaciji, je zapisala: »Mesto je bilo podoba razdejanja.« V tem razdejanju je bilo središče osvobojene Slovenije.

Parlament OF

Zasneženega februarja 1944 se je v Črnomlju zbralo vodstvo Osvobodilne fronte (OF) in tudi visoki predstavniki jugoslovanskega partizanskega gibanja. »18. februarja […] Velike priprave za zasedanja parlamenta OF. Pridejo ministri, zastopniki itd. v glavno mesto osvobojene Slovenije, kjer bo ob tej priliki otvorjeno Slovensko narodno gledališče,« je zapisal črnomaljski župnik Alojzij Žabkar. Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) so odporniške skupine, združene v vrhovnem plenumu OF, vzpostavile kot svoje načelstvo poleti 1941. Obstal je do zbora slovenskih odposlancev v Kočevju (1.–3. oktober 1943), kjer je 572 izvoljenih in 78 imenovanih predstavnikov ljudstva in vojske imenovalo nov, 118-članski odbor kot najvišji zakonodajni in izvršilni organ slovenskega ljudstva.

Odbor je posebno zanimiv že zaradi pisanega socialnega sestava: 72 intelektualcev, 33 delavcev in 13 kmetov. Prav ta sestav se je v nekoliko okrnjenem številu, prisotnih je bilo 85 odposlancev, zbral v soboto, 19. februarja 1944, v veliki dvorani črnomaljskega Sokolskega doma, kjer je le pol leta poprej z vso fašistično ikonografijo domoval sedež lokalnega Doppolavoro. Portreti fašističnih vodij so bili razbiti in odstranjeni, slabo ogreta telovadna dvorana je bila slavnostno okrašena in popisana z novimi, slovenskimi parolami.

Pod simbolom odpora – grbom s Triglavom in znakom OF – je potekalo prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Predsedoval je Josip Vidmar, sekretar je bil Boris Kidrič, za zapisnikarja sta bila imenovana Vladimir Krivic in Janez Stanovnik. Sprejet je bil dnevni red, ki je vseboval 30 točk: poročila in referati o stanju, izjave, deklaracije in odloki z zakonsko močjo. V prvem delu so sledili referata Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča in nato sprejetje vrste temeljnih aktov. S prvim sklepom se je odbor (SNOO) preimenoval v svet (SNOS), nato pa z deklaracijo potrdil delo slovenskih odposlancev na drugem zasedanju Avnoja. Med osrednje sprejete akte spada Izjava SNOS o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva, ki je določala pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost, ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne preskrbe. Hkrati pa je zapovedal, da je obramba domovine osnovna dolžnost državljana in da je naravna posledica narodnega izdajstva poleg drugih kazni – izguba državljanskih pravic.

Ustanovljene so bile delovne skupine: komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev; verska komisija z nalogo varovati nemoteno izvrševanje bogočastja in raziskati ter urediti razmerje med cerkvijo in slovensko narodno oblastjo. Z odlokom je bila ukinjena varnostno-obveščevalna služba, saj je SNOS ugotavljal, da »narodni izdajalci vse bolj izgubljajo tudi poslednje korenine med slovenskim narodom« in zategadelj strah vzbujajoči VOS ni bil več potreben. V nedeljo, 20. februarja, je SNOS nadaljeval z delom in sprejel vrsto temeljnih odlokov ekonomskega in socialnega značaja (o plačilnem bonu; narodnem davku; obdelavi zemlje, zaščiti semen in plemenske živine; zaščiti gozdov in več drugih).

Svet je zaključil delo v poznih popoldanskih urah, nakar se je politika umaknila kulturi. Oder Sokolskega doma v Črnomlju je zavzelo le dober mesec prej ustanovljeno Slovensko narodno gledališče (SNG). V režiji Mateja Bora je izvedlo Cankarjevo dramo v treh dejanjih Kralj na Betajnovi. Razpoloženje v dvorani je bilo slavnostno in veličastno. »Tudi v poznejših letih, že v svobodi, ne pomnim tako slovesnega razpoloženja na odru […] Gotovo ni težko razumeti naše vznemirjenosti in žara, ki nas je preplavil,« se je spominjal igralec Jože Gale.

Med gledalci je bil župnik Žabkar, poznejši član verske komisije, in je beležil: »Igra se je pričela ob devetih. Krasno so igrali. Župnik je dobro igral. Elita iz vse Slovenije, sami oficirji, vosovci, sekretarji in povabljeni gostje. Naju s kaplanom so posebej povabili in prinesli vstopnice. Trajalo je vse do polnoči. Sneg naletava, vse [je odšlo] k [črnomaljskemu hotelirju] Laknerju, zabava. Jaz pa spat. Dogodek, ki mi bo ostal v spominu.« Na drugem delu mesta je v svoj dnevnik davčni uradnik Ivan Pirnat pomenljivo zapisal: »19.–20. [februar] ustanovljena država Slovenija.«

Trenutek poguma in drznosti

V predstavah vseh aktivnih udeležencev in pasivnih spremljevalcev tega dogajanja je SNOS zavzel posebno mesto kot trenutek poguma in drznosti ter pomembnih odločitev v procesu oblikovanja lastne državnosti, tedaj seveda znotraj meja Jugoslavije. Boris Kidrič je zbor SNOS v Črnomlju označil kot prvo zasedanje – prvega slovenskega parlamenta, kjer se je »neposredno in ustvarjalno razpravljalo zlasti o graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije, o graditvi naše ljudske demokracije, o gospodarskih vprašanjih, o prosvetnih in kulturnih problemih«. Sprejeti odloki so vzpostavili »temelj naše narodne oblasti in ljudske demokracije – v svobodni bodočnosti«.

Akti SNOS so bili objavljeni v Slovenskem poročevalcu marca pod naslovom Prvi slovenski parlament je zasedal v Črnomlju in tako javno razglašeni. Okupator in njegovi podporniki so seveda dobro poznali vsebino SNOS in ga obrobno omenjali v svojem dnevnem časopisju: Slovenec je marca v okviru povsem drugačne vsebine omenil tudi »komunistično zborovanje v Črnomlju«; Slovenski dom pa šele julija komentiral Kardeljev govor »februarja v Črnomlju«. O samem zborovanju pa podrobnejših poročil ne najdemo, pričakovane obsodbe in zasmehovanja zborovanja so izostali. Omissio izpričuje pomembnost.

Notranjo legitimnost, torej pravno sprejemljivost in utemeljenost SNOS kot zastopništva slovenskega ljudstva, bi mogli vedno znova postavljati pod vprašaj, saj je ta državotvorni trenutek potekal za časa vojne in okupacije velike večine slovenskega ozemlja. Reprezentativnost in politična legitimnost SNOS izhajata iz OF in obe so vseskozi zanikali in napadali okupatorji, njegovi kolaboranti in njihov propagandni stroj. Aprila 1944 je Slovenski dom trdil, »da v Osvobodilni fronti ni zastopana niti ena od teh bivših strank, ki bi slovensko ljudstvo lahko edino politično predstavljale«. Ob tem kaže ponoviti očitno: te bivše stranke, tj. slovenske meščanske stranke, so kot deli edinih dveh predvojnih dovoljenih strank izhajale iz povsem nedemokratične in omejene politične arene predvojne kraljeve diktature, odkrito so sodelovale z okupatorskimi silami ali bile, čeprav v stikih z vlado v Londonu, vojaško in politično pasivne ter posledično nepomembne. Italijanske in nemške okupacijske oblasti so vseskozi »zavračale vsakršno slovensko politično ali drugačno manifestacijo, tudi če bi bila ta naperjena proti OF oziroma partizanstvu« (Mlakar).

Slovensko ljudstvo je v očeh okupatorja moralo postati apolitično, pasivno in neorganizirano, blazno pobožno in podložno supremacističnim ideologijam – te namere okupatorja nad slovenskim, v supremacističnih očeh ahistoričnim narodom, nevrednim lastne državnosti, so očitne ne le iz okupacijskih oblastnih odlokov, ukrepov in dejanj, temveč so bile odkrito razglašene v njeni dnevni propagandi. Slovenec, Domovina in Kmečki list, Slovenski dom in ostalo časopisje je polno fašističnih in nacističnih samohval, laži, groženj, izkrivljanj, neumnosti in primitivnosti, seveda z vsakodnevno lekcijo italijanskega jezika in banalnih nasvetov. Propagandi vedno znova delajo družbo patetični opisi resničnih ali namišljenih zločinov OF in poročila o spopadih med fanti, kakor se dosledno imenuje oborožence vaških straž in domobrancev, ter komunističnimi razbojniki ali tolovaji. Pri tem je pomenljivo, da v očeh fašistov in nacistov še oboroženi kolaborantski oddelki Slovencev niso zaslužili imenovanja vojaki, temveč so bili prvenstveno le fanti, infantilni oboroženci z nalogo pobijati razbojnike in tolovaje.

V isti dvorani, kjer je vrh slovenskega uporništva leta 1944 razglasil pravico »naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve«, in potrdil združitev v Jugoslavijo, je bila iz iste pravice februarja 1991 jasno izrečena pot in želja taistega slovenskega naroda po osamosvojitvi in samostojnosti, izražena dva meseca poprej na plebiscitu in udejanjena dobre štiri mesece pozneje.

Prezident Rupnik

V začetku leta 1944 sta bili slovensko ozemlje in njegovo ljudstvo razdeljeni med okupacijo nacistične Nemčije, ki je držala veliko večino slovenskega etničnega ozemlja, ter drobcev v rokah madžarskega in hrvaškega fašističnega satelita. Po odstopu predvojnega župana Ljubljane, Belokranjca Jureta Adlešiča junija 1942, je bil za župana na predlog civilnega komisarja Emilia Graziolia imenovan Leon Rupnik. Rupnikovo županstvo je izhajalo iz italijanske in pod nemško okupacijo napredovalo v predsedništvo, postal je prezident. Po kakršnihkoli merilih Rupnik ni zastopal in predstavljal nikogar, ni užival nikakršnega mandata slovenskega ljudstva, dasiravno ga je okupacijska propaganda vztrajno prikazovala kot takšnega. Na drugi strani je Slovenska zaveza za narodno osvoboditev kot ilegalno zastopništvo predvojnih meščanskih strank, oblikovano spomladi 1942, kot »koncentracija vseh političnih sil, ki so usmerjene proti okupatorju«, imela vsaj minimalno legitimnost, izvirajočo iz predvojnih volitev, vendar ji ni uspelo pridobiti sodelovanja več kot dve desetletji s podporo taistih strank zakonsko prepovedane Komunistične partije in tako ni pridobila ter vključila najbolj aktivne in ofenzivne uporniške skupine.

Zaveza je sprva sodelovala z zavezniki, vendar je zaradi notranjih političnih nesoglasij in sporov z vodstvom slovenskega četništva izgubila vsakršno pomembnost, zaradi posledične kolaboracije z okupatorjem pa tudi vsakršno legitimnost. Njeno oboroženo krilo, Slovenska legija, vojaško krilo predvojne SLS, je namreč sodelovalo in pomagalo pri organizaciji italijanske protikomunistične mi

lice (MVAC) in pozneje nemškega domobranstva. Slovenska zaveza je propadla s kapitulacijo Italije in v času med poznim poletjem 1943 in sredino 1944 meščanske stranke niso izkazale nobene pomembnejše politične pobude. SNOS je tako stekel za časa nekakšnega nezastopstva, političnega vakuuma in odsotnosti vsakršne pomembnejše politične organizacije predvojnih meščanskih strank. Ob njihovi zadnji alternativi v obliki Narodnega odbora uživa SNOS nedvomno največjo notranjo in zunanjo legitimnost. Slovensko ljudstvo namreč v trenutku oblikovanja SNOS ni imelo nobene aktivne politične stranke ali organa političnega zastopstva, ki bi zavrnilo okupacijo, in ni imelo nobene aktivne bojne skupine, ki bi izzvala okupacijo in pomagala zaveznikom. Posledično smemo le Osvobodilno fronto in po Kočevskem zboru voljeno zastopstvo v obliki SNOS razumeti kot legitimno zastopstvo slovenskega ljudstva v vojni.

Mednarodna legitimnost

Ob tem kaže izpostaviti še očitno dejstvo, da sta OF in SNOS uživala tudi zunanjo legitimnost, tj. priznanje zastopanja slovenskega ljudstva v očeh drugih političnih entitet. Zasedanje je spremljalo predstavništvo zaveznikov: na obeh dnevih zasedanja sta bila prisotna poslanca antifašističnega zavezništva, kanadski major William Jones in ameriški stotnik George Wuchinich. Sovjetskega predstavništva na zasedanju SNOS ni bilo, saj je v Belo krajino prispelo šele marca.

Obe zavezniški misiji, angloameriška in sovjetska, sta bili nato stalno prisotni pri SNOS v Črnomlju, s čimer sta priznavali ta organ kot reprezentanco ljudstva in odpora. Priznanje legitimnosti in podpora zaveznikov sta nedolgo pozneje postala zelo dejanska in sledila prvi

točki vojaških sklepov zavezniške konference v Teheranu iz decembra 1943, ki je predvidevala široko podporo partizanom v Jugoslaviji z opremo in zalogami potrebščin kakor tudi z operacijami posebnih enot. »Tudi danes letala; letajo silno nizko in kar igrajo se. Zadnjič so vrgli 7.000 kg margarine,« je v Črnomlju zapisal župnik Žabkar.

Slovenska državnost, jugoslovanska država

SNOS je predvideval razvoj slovenske državnosti znotraj (nekakšne nove) Jugoslavije. Na prvem dnevu zasedanja je bila po referatu Borisa Kidriča o razvoju te državnosti potrjena deklaracija, ki pravi, da se je slovenski narod združil z narodi Jugoslavije v »enotni državni skupnosti, federativni Jugoslaviji, zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji, na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi«. Povezava in združitev z bodočo Jugoslavijo je bila torej osnovana na lastni volji slovenskega ljudstva po tej združitvi.

Lastni volji dejansko ni mogoče oporekati, saj se deklaracija SNOS o bodoči državni pripadnosti slovenskega ozemlja Jugoslaviji v tem delu ni bistveno razlikovala od poprej in pozneje javno izraženega političnega programa slovenskih meščanskih strank. Slovenska zaveza je namreč v svojem proglasu že leta 1943 klicala po združitvi v »svobodni Sloveniji kot enakopravnem delu narodne države Jugoslavije« in njeni oboroženi kolaborantski oddelki, že konec julija 1943 združeni v t. i. Slovensko narodno vojsko, so bili vseskozi sestavni del kraljevske Jugoslovanske vojske. Tudi pozneje, v kaosu in improvizacijah maja 1945, sta Narodni odbor z 39 odposlanci

in njegovo začasno slovensko narodno predstavništvo v dvorani Tabor razglasila narodno državo Slovenijo »kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije«. Združitev v nekakšno Jugoslavijo je bila torej programska točka tako predvojnih meščanskih strank kakor skupin, združenih v OF. SNOS je v tem smislu očitno zajel tedanjo željo slovenskega naroda in mu ni mogoče očitati zagovarjanja ali zastopanja državne pripadnosti, ki bi bila tuja volji slovenskega ljudstva.

SNOS je kot organ slovenske zakonodajne in izvršilne oblasti nominalno deloval od februarja 1944, pri čemer je bila stalno delujoča predvsem njegova izvršna veja, predsedstvo SNOS. Delovanje predsedstva je objavljal uradni list SNOS, ki mu sledimo od prve številke 25. marca 1944, ko je razglašal odloke o osnovanju in imenovanju načelnikov odsekov pri predsedstvu SNOS ter več drugih pravilnikov. Predsedstvo je imelo sprva osem in pozneje sedemnajst odsekov, ki so delovali kot ministrski resorji nad osvobojenim ozemljem in izvrševali odloke SNOS. Izvršilno oblast je predsedstvo SNOS na svoji svečani seji v Ajdovščini (5. maja 1945) z zakonom preneslo na novoustanovljeno Narodno vlado Slovenije. Na svojem drugem zasedanju 9. in 10. septembra 1946 v Ljubljani je bil SNOS razpuščen, v njegovem imenu je dobra dva meseca, do izvolitve ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije, deloval samo še prezidij SNOS.

Skleniti kaže: Slovenski narodnoosvobodilni svet se je, izhajajoč iz vrhovnega plenuma OF, oblikoval po mandatu Kočevskega zbora in se v Črnomlju vzpostavil kot ljudska reprezentanca z izvršilno oblastjo, katero je v Ajdovščini predal narodni vladi. SNOS je tako poudarjeno prehodni organ v oblikovanju osrednjih slovenskih političnih institucij in posledično eden od osrednjih delov zgodovine njihovega razvoja.

Spomin na SNOS in njegovo oblikovanje v Črnomlju se je v povojnem času razvil kot del imaginarija o razvoju in izgradnji narodne oblasti v Sloveniji. Mesto je razglasilo 19. februar za svoj občinski praznik in se temu prikladno vsakoletno, ob obiskih predstavnikov državnega vrha, spominjalo SNOS. Tudi na predvečer praznika leta 1991, slaba dva meseca po plebiscitu. Slavnostni govornik pred polno dvorano občanov in gostov, med katerimi sta bila tudi član slovenskega predsedstva dr. Dušan Plut in podpredsednik slovenskega vlade Matija Malešič, je bil predsednik predsedstva slovenske države Milan Kučan. Med drugim je poudaril, da je SNOS »potrdil odločitev za združitev Slovenije z drugimi narodi oziroma federalnimi državami v federativno Jugoslavijo«, in se vprašal, kaj »je zdaj, ko sta v tej državi spodkopana enakopravnost narodov in razvoj […] bolj naravnega kot odločitev in želja, da voljo slovenskih ljudi in državljanov Republike Slovenije, izrečeno jasno in večinsko na plebiscitu, uveljavimo po poti razdružitve, tako kot smo se po svoji volji svobodno […] v to državo tudi združili«.

V isti dvorani, kjer je vrh slovenskega uporništva leta 1944 razglasil pravico »naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve«, in potrdil združitev v Jugoslavijo, je bila iz iste pravice februarja 1991 jasno izrečena pot in želja taistega slovenskega naroda po osamosvojitvi in samostojnosti, izražena dva meseca poprej na plebiscitu in udejanjena dobre štiri mesece pozneje. ●

Poslanca antifašističnega zavezništva, kanadski major William Jones in ameriški stotnik George Wuchinich, na zasedanju SNOS v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944 (izvirnik fotografije hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Ljubljana). Foto Stane Viršek

Slovenski poročevalec je februarja 1944 poročal o črnomaljskih odločitvah. Fotografijo hrani www.dlib.si.