Samopodoba zdravnikov v precepu

V zdravniški stavki, ki jo vodi Fides, imajo državljanke in državljani občutek, da stavkajoči ne zagotavljajo zahtevanega minimuma varnosti, tudi če je ta minimum morda kje pisno določen. Izjave, da je vse v redu in za vse poskrbljeno, ne vzpostavljajo ob

Za uvod nekaj definicij. Svetovna zdravstvena organizacija zdravje definira kot stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali invalidnosti. In seveda so zdravniki že po imenu tisti, ki k zdravju prispevajo.

Kodeks zdravniške etike (kodeks) je zbirka etičnih načel, ki urejajo dolžnosti zdravniškega poklica.

V Sloveniji imamo posvetovalno telo ministra za zdravje – Komisijo Republike Slovenije za medicinsko etiko (komisija). Ta je pristojna za opredelitve o etičnih vprašanjih s področja medicinske etike in deontologije, ki so pomembna za poenotenje etičnih praks na ravni države.

Pravico do stavke imajo zaposleni v vseh poklicih. Res pa zakon o stavki pravi, da se ta pravica pri delavcih v organizacijah, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena, lahko uveljavi, če je zagotovljen minimum delovnega procesa, ki zagotavlja varnost ljudi in premoženja ali je nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov. Stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, morajo stavko organizirati in voditi na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja.

Zaplet

Ko sta bila javno objavljena najprej osnutek in nato predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, so se vodstva zdravniških organizacij, posamezne skupine zdravnikov in posamični zdravniki izrekali proti zakonu. Jedrni razlog odpora je odkrito izrekel predsednik Slovenskega zdravniškega društva: »Zakonu nasprotujemo, ker skruni našo samopodobo.« Vse drugo so bili samo slabo utemeljeni izgovori. Za trenutno situacijo je pomembno, da so se pri tem vedno znova sklicevali na kodeks, ki naj bi jim take pomoči ne dovoljeval. Lahko smo slišali, da je za njih kodeks nad zakonom, in iz njihovih razpravljanj je očitno, da nekateri med njimi to resnično verjamejo. Ni bistveno, da imajo pri tem nenavadne predstave o hierarhiji pravnih aktov, bistveno je njihovo zavedanje, kako pomemben je kodeks za opravljanje njihovega poklica.

Nobenega dvoma ni, da se zdravniki ne ravnajo samo po zakonu, ampak morajo upoštevati tudi kodeks, kajti njihovo delo ima zelo močan etični vidik. Stavka zdravnikov je sicer morda res v skladu z zakonom o stavki – ali pa je tudi s kodeksom?

Četrti člen kodeksa pravi: »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi.« Beseda »nikoli« nima samo časovnega pomena, ampak tudi vsebinskega. Ne pomeni samo, da se izkoriščanje pacientov ne sme zgoditi v nobenem času, ne podnevi ne ponoči, ampak tudi, da se ne sme zgoditi v nobeni obliki.

Stavka za višjo plačo je stavka za osebno korist! In kot sredstvo pritiska na vlado uporablja paciente, kar je izkoriščanje pacientov! In medtem ko zakon o stavki (ZStk) pod določenimi pogoji tako izkoriščanje očitno dopušča, pa kodeks kot »moralni zakon« zdravnikov tega NIKOLI ne dovoli. Kodeks je sprejela Zdravniška zbornica Slovenije v sodelovanju s Slovenskim zdravniškim društvom. Zdravniki so ga sprejeli sami in zavezuje vse zdravnike v Sloveniji. Zdravniška zbornica Slovenije je dolžna ukrepati proti zdravnikom, ki kršijo določila kodeksa. Najtežji ukrep je odvzem zdravniške licence, kar pomeni poklicno izobčenje, izgubo službe in prenehanje opravljanja poklica.

Samopodobe zdravnikov ne skruni zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki prispeva k telesni in duševni blaginji ljudi, torej k njihovemu zdravju, skrunijo jo zdravniki sami s svojo stavko, ki tako blaginjo ljudem odreka. Kdo se bo prvi nehal sprenevedati in dvignil glavo iz peska?

Precep

ZStk torej pod določenimi pogoji zdravnikom stavko v obliki omejevanja zdravstvene oskrbe pacientom omogoča. Kodeks ima za takšno izkoriščanje pacientov za osebne koristi povsem jasno stališče: NIKOLI! Torej pod nobenim pogojem, brez kakršnih koli olajševalnih okoliščin! Upravičeno pričakujemo, da bo zdravniška zbornica upoštevala poziv Zveze društev upokojencev Slovenije in ukrepala proti zdravnikom, ki kršijo določila kodeksa. Za to ima poseben organ, odbor za pravno-etična vprašanja (odbor), ki se bo moral nemudoma sestati in zadevo obravnavati v skladu s pozivom zveze društev upokojencev.

Toda problem ni enostaven. Zakon o stavki stavko, kakršna je, dovoljuje, kodeks jo prepoveduje in zagotavlja ukrepanje proti kršilcem kodeksa. Hkrati pa prvi odstavek 13. člena zakona o stavki zagotavlja, da organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi s tem zakonom, ne pomeni kršitve delovne obveznosti, ne sme biti podlaga za začetek postopka za ugotavljanje disciplinske in materialne odgovornosti delavca in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. To situacijo razumem kot protislovje pridobitnega načela za stavko in etičnega načela proti stavki.

Kako bo ravnal odbor zdravniške zbornice, ne vem. Morda bodo oglušeli, morda bodo problem minimalizirali. Oboje bi zrušilo samopodobo zdravnikov. Zdravniška zbornica ne more enakovredno zastopati protislovnih interesov. Kodeks ne more združevati protislovnih načel. Za sistemsko razrešitev bi se morali zdravniki posamično odločiti, ali svojo dejavnost opravljajo zaradi družbene poklicanosti ali zaradi dobrega zaslužka, ali bodo delali v javnem ali v zasebnem zdravstvu. Vsaka skupina bi morala imeti svojo zbornico in svoj etični kodeks. Potem tudi potreba po stavki in način njenega uresničevanja ne bi bila več problem. Najmanj, kar lahko stori državni zbor takoj, je dopolnilo 7. člena zakona o stavki: »Stavkovni odbor mora pridobiti oceno etičnega tveganja stavke.« Dopolnilo bo prišlo prav tudi pri stavkah drugih poklicnih skupin, ki so pomembne za delovanje države.

Glave v pesku

Nihče od tistih (Zdravniška zbornica Slovenije, njen odbor, komisija, Slovensko zdravniško društvo), ki so tako glasno govorili o pomenu kodeksa v razpravi o zakonu o prostovoljnem končanju življenja, ki sploh še ni v veljavi, se ni ob stavki na lastno pobudo oglasil in opozoril, da je v primeru stavke treba upoštevati tudi kodeks. Komisija se je v zvezi s stavko oglasila šele na izrecno zahtevo Glasu ljudstva, najprej okrcala novinarje, nato okregala zdravnike in vlado. Pač po načelu vsakomur malo. To bi zmogel vsakdo. Vendar s tem svoje naloge nikakor ni opravila.

Kje je analiza etičnih smernic, ki so zapisane v kodeksu? Tega ni omenila niti z besedico in zavestno spregledala poziv Glasu ljudstva, naj se opredeli, ali družinski zdravniki s tem, ko odklanjajo paciente in nasprotujejo ureditvi, ki bi vsem zavarovancem omogočala enakopraven dostop do zdravstvenih storitev, kršijo načela medicinske etike. Komisija ni zdravniški, temveč republiški organ. Sama trdi, da svoje opredelitve oblikuje neodvisno od stališč katere koli politične opcije ali iniciative. Jih oblikuje neodvisno tudi od katere koli poklicne skupine, še zlasti zdravstvenih delavcev? Med sedemnajstimi člani (brez predsednika) jih samo pet ni iz vrst zdravstvenih delavcev.

Opazno je, da njena sestava ni skladna s smernicami Unesca, po katerih bi sestava morala odsevati pluralnost osebnih moral v družbi. In ker predsednik komisije rad pove, da so vedno na strani šibkejšega, to pa so pacienti, je nenavadno, da med člani komisije ni zastopnikov pacientov. Kje so še družboslovci, antropologi, postkrščanski teologi in drugi? Postavlja se resno vprašanje, ali komisija zaradi neustrezne sestave sploh lahko oblikuje ustrezna stališča.

Ker predsednik komisije rad pove, da so vedno na strani šibkejšega, to pa so pacienti, je nenavadno, da med člani komisije ni zastopnikov pacientov. Kje so še družboslovci, antropologi, postkrščanski teologi in drugi? Postavlja se resno vprašanje, ali komisija zaradi neustrezne sestave sploh lahko oblikuje ustrezna stališča.

Kdo skruni samopodobo zdravnikov?

V trenutni zdravniški stavki, ki jo vodi Fides, imajo državljanke in državljani občutek, da stavkajoči ne zagotavljajo zahtevanega minimuma varnosti, tudi če je ta minimum morda kje pisno določen. Deklarativne izjave, da je vse v redu in za vse poskrbljeno, ne vzpostavljajo občutka varnosti, vendar vzdržujejo videz zakonitosti. Medtem družbeni ugled zdravnikov, ki je po prvotni Hipokratovi prisegi njihovo plačilo za predano delo, strmoglavlja. Tega ne more preprečiti nič več.

Kaj bosta storili komisija in zdravniška zbornica skupaj z odborom, lahko samo ugibamo. Bojim se, da tega niti oni ne vedo. Toda eno je gotovo: samopodobe zdravnikov ne skruni zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki prispeva k telesni in duševni blaginji ljudi, torej k njihovemu zdravju, skrunijo jo zdravniki sami s svojo stavko, ki tako blaginjo ljudem odreka. Kdo se bo prvi nehal sprenevedati in dvignil glavo iz peska? ●