Ko vlada ne beži od reform, a o njih raje molči

Konec januarja se je pri nas spet mudila redna misija Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in nam postregla z ugotovitvami in priporočili. A za začetek zavrtimo čas dve desetletji nazaj. Ko je naša država vstopila v EU, je veljala za vzorno učenko. V tem slogu smo kot prvi med desetimi novinkami ambiciozno napovedali čimprejšnji prevzem evra in se nemudoma postavili v čakalnico zanj. Sočasno, maja 2004, je tudi misija IMF izpostavila naše »impresivne makroekonomske dosežke«, zlasti kar zadeva zniževanje inflacije, in hkrati ocenila, da je Slovenija gospodarsko konkurenčna in dobro pripravljena, da se vključi v evrsko območje. Splošna percepcija naše države je bila tedaj še solidna, žal pa tega potenciala kasneje nismo izkoristili. A IMF nas je tedaj tudi posebej posvaril pred bančnimi in kreditnimi tveganji – ob posojilnem bumu, ki ga je bilo pričakovati po prevzemu evra v začetku 2007 ...

V turbulentnem desetletju, ki je sledilo, smo se v času finančne krize najbolj spotaknili prav pri bančnih tveganjih, na katera smo bili, kot rečeno, vnaprej opozorjeni. Finančni trgi nam, milo rečeno, niso bili naklonjeni, dostop do posojil, nujnih za normalno delovanje (socialne) države, pa je bil odvisen predvsem od ocen tujih institucij. Ob obisku misije IMF novembra 2013, dober mesec dni pred začetkom sanacije bank, so bile zato razmere pri nas precej napete. Bili smo še v globoki recesiji z dvojnim padcem v obliki črke W, banke so klecale pod težo slabih posojil in grozil nam je prihod zloglasne trojke. V njej je pomembne niti vlekel prav IMF, ki je sicer v družbi ECB in evropske komisije veljal za njen strokovno najbolj kompetenten in politično najmanj pristranski del. Govorimo o časih, ko je bil obstoj evrskega območja na preizkušnji, del evropske politike pa je Grčijo že videl zunaj njega. Slovenija se je sicer tedaj prihodu trojke za las izognila, a za visoko ceno petmilijardne bančne sanacije, ki je padla na pleča davkoplačevalcev, obresti zanjo še vedno plačujemo.

Ko se tudi IMF spreminja

Mednarodni denarni sklad, ki nas praviloma obišče enkrat na leto, je nekoč »slovel« kot svetovni finančni policaj, ki je zlasti v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja prezadolženim državam narekoval ostre varčevalne programe, devalvacije valut in druge drastične ukrepe, ki so neposredno vplivali na življenjski standard ljudi. Hkrati je v skladu z logiko washingtonskega konsenza vneto priporočal tudi privatizacije in šok terapije v tranzicijskih državah srednje in vzhodne Evrope. Slovenija se je v začetku 90. let takim radikalnim pristopom k sreči izognila.

Vseskozi so ga spremljali očitki, da deluje pod ameriškim (in evropskim) vplivom. To je bilo neizbežno že ob dejstvih, da so ZDA imele in imajo v njem največ glasovalnih pravic, da ga je vedno vodil Evropejec (največkrat iz Francije), njegovega prvega namestnika, Američana, pa so določili v Beli hiši. Ta kliše sicer zadnja leta ne velja več, še posebej od 2019, ko je na čelu IMF bolgarska ekonomistka Kristalina Georgieva (pred tem pa osem let zdajšnja prva dama ECB Christine Lagarde), njena namestnica pa prihaja iz Indije.

Način vodenja in komuniciranja te mednarodne finančne organizacije je zdaj drugačen, mehkejši kot pred petnajstimi leti, celo z nekaj več socialne empatije in priporočili vladam (denimo med pandemijo in energetsko draginjo), da s svojimi ukrepi zaščitijo najbolj ranljive skupine prebivalstva. Georgievi se sicer letos oktobra izteče mandat, kot najresnejši kandidat za njenega naslednika pa se omenja vodja evroskupine, irski minister Paschal Donohoe, s katerim smo se lani pogovarjali tudi za Sobotno prilogo. Kdorkoli se bo že zavihtel na čelo te institucije, ki je skupaj s Svetovno banko eden od temeljev vse bolj razrahljane multilateralne povojne ureditve, bo moral poskrbeti za predolgo odlašano reformo sklada v časih vse pogostejših šokov za svetovno ekonomijo, v kateri se hitro spreminjajo tudi razmerja geopolitične moči in interesov.

Ekonomisti o reformah, vlada pa v molk

Če smo v Sloveniji, tako kot v drugih s krizami prizadetih državah, nekoč trepetali, kaj nam bodo sporočili predstavniki IMF, je njihov nedavni obisk minil brez posebne medijske pozornosti. Verjetno tudi zaradi stavk in pregretih razmer na domačem političnem prizorišču. V misiji so najprej pohvalili naše aktualne gospodarske dosežke, predvsem vsaj za evrske razmere zdaj kar solidno rast in nižajočo se inflacijo. Na koncu so prišla na vrsto priporočila, da moramo pospešiti reforme, na čelu s pokojninsko, plačno in zdravstveno, in poskrbeti za dvig produktivnosti, še posebej v luči demografskih sprememb. Reforme so sicer železni repertoar nasvetov, ki jih vsako leto slišimo tako iz Bruslja kot tudi iz Washingtona, kjer je sedež IMF. Marsikdo sicer ob tem zamahne z roko, a dodaten razlog, da jih ne bi smeli prezreti, so tudi omenjene boleče izkušnje iz zadnje finančne in bančne krize.

Na nujnost reform in prilagoditev ekonomske politike v času hitrih sprememb in demografskih in drugih izzivov že dolgo opozarja tudi domača ekonomska stroka. Priporočila gredo v smer, da bi morali nujno najprej povezati vsaj davčno in pokojninsko reformo. In kaj kani storiti vlada, prva poklicana, da jih izpelje? Minister za finance je v prisotnosti misije zatrdil, da vlada od reform nikakor ne beži, in hkrati napovedal, da bo čez eno leto na marsikaterem področju že narejen korak naprej. To naj bi po njegovih besedah veljalo tudi za davčno reformo, kjer je na naše vprašanje odvrnil, da bodo spremembe predstavili v prihodnjih mesecih, a, kot je previdno dodal, ne vseh hkrati.

Še bolj skrivnostni in nepregledni glede vsebine svojega letošnjega dela so bili ministri po sredinem koalicijskem vrhu. Od ministra za delo smo lahko slišali celo izjavo, da letos ne bodo napovedovali kakršnihkoli reform, ker ne želijo ponavljati lanskih napak. V tem slogu so bili o letošnjih načrtih redkobesedni tudi drugi člani vlade. Javnost se ob tem težko znebi vtisa, da je za našo izvršno oblast molk zlato in hkrati varovalka, da je ne more nihče prijeti za besedo ob nedejavnosti in neizpolnjenih obljubah. Mnenje, ali je tako ravnanje odgovorno do volivcev in davkoplačevalcev, ki polnijo državno blagajno, si lahko vsak ustvari sam.

Novi izzivi in ključna projekta

Ob tem v letu 2024 stopajo v ospredje novi in precej drugačni izzivi kot v uvodoma omenjenem letu 2004: hitre demografske spremembe, migracije, vremenske katastrofe, oskrba z energijo, umetna inteligenca, nova geopolitična tveganja. V tem kontekstu v prihodnje Slovenijo čakata vsaj dva velika in tudi javnofinančno težka projekta, eden na srednji, drugi na dolgi rok.

Najprej k slednjemu. Naša politična elita, ki se tradicionalno ne zmore poenotiti o ničemer, še najmanj pa o strateških prioritetah države, je ta teden čudežno zmogla odločitev o razpisu referenduma o Jeku 2. Dokončna odločitev o tej najbolj strateški državni investiciji prve polovice 21. stoletja, težki skoraj četrtino letnega BDP, bo po zdajšnji časovnici sprejeta šele čez tri ali štiri leta. Res pa bo tudi pri tem javnem megaprojektu treba politiki gledati pod prste, samo spomnimo se financiranja Teša ...

Druga velika naložba je večmilijardna poplavna obnova, očitno ključni predvolilni projekt Golobove vlade, ki pa ga bo težko izpeljati v predvideni kratki časovnici. Ekonomisti poudarjajo, da bo obnova zahtevala realne, dobro premišljene in postopne rešitve, saj bo sicer težko izvedljiva, pritisk na državno blagajno bo prevelik. Da mora biti sanacija po poplavah pregledna, postopna in osredotočena na najbolj prednostne naložbe, nas je sicer zdaj opozoril tudi Mednarodni denarni sklad in našim oblastem hkrati priporočil, da javno objavljajo podrobnosti vseh javno financiranih naložb. S čimer se lahko le strinjamo. Preglednost, ustrezna komunikacija, prava izbira prioritet in njihova racionalna izvedba je pač minimum, ki ga pričakujemo tudi od te vlade. ●

Preglednost, ustrezna komunikacija, prava izbira prioritet in njihova racionalna izvedba je minimum, ki ga pričakujemo tudi od te vlade.