Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Za nami vesoljni potop?
Après nous le déluge! Za nami vesoljni potop! Tako naj bi vzkliknila Madame de Pompadour, vplivna ljubica Ludvika XV., ko je leta 1757 hotela potolažiti svojega kralja, naj si ne jemlje preveč k srcu dramatičnih posledic poraza Francozov v bitki pri Rossb
Maksimo je nato uporabil kralj, ko je svojim zaupnikom rekel, da mu je popolnoma vseeno, kako bo po njegovi smrti vladal njegov prestolonaslednik Ludvik XVI. In zgodovina beleži, da je Ludvik XVI. po obsodbi revolucionarnega sodišča leta 1793 končal pod rezilom giljotine.
V sodobni Franciji, ki se še vedno sklicuje na republikanske vrednote, izhajajoče iz revolucije, ima predsednik države v bistvu monarhična vladarska pooblastila. To sproža stalne kritike dela politike in zahtevo po ustavnih omejitvah njegovih pristojnosti v prid parlamentu. »Vsaka generacija mora razumeti, kaj pomenijo republikanske vrednote, zato ji je treba ponuditi oporne točke,« je na odmevni tiskovni konferenci januarja letos poudaril predsednik Emmanuel Macron. V slogu budnice iz Marsejeze Aux armes, citoyens! (K orožju, državljani!) je pozval Francoze, naj se ponovno oborožijo z vrednotami republike in prevzamejo obveznosti, ki iz njih izhajajo. Zato namerava Macronova vlada v šole uvesti državljansko vzgojo in šolske uniforme, ki naj bi izbrisale socialne razlike ter skupaj s spoštovanjem tradicije primerno »ponovno oborožile« mlade in jih opolnomočile v zavedne državljane.
Vznesena retorika, ki odlikuje francoskega predsednika, ni vedno vsebinsko koherentna. Tokrat je zvenela kot odmev njegove nedavne ugotovitve, da »smo v ekonomiji vojne« in da se mora francoska vojaška industrija temu ustrezno odzvati. Obenem je zaradi nizke natalitete napovedal tudi ukrepe za nujno »ponovno demografsko oborožitev« Francozov, kar je stalna domena nacionalističnega diskurza skrajne desnice. Macron v skladu s prevladujočim prepričanjem francoskih državljanov sicer zagovarja vpis pravice do prekinitve nosečnosti v ustavo, kar pomeni, da je odločitev o potomstvu v sferi zasebnosti in ne države. Je pa nataliteta po mnenju strokovnjakov pomemben kazalec, ki odseva zaupanje ljudi v (svetlejšo) prihodnost družbe.
Predsednik in njegov naslednik
Emmanuel Macron je predlani v drugem krogu volitev zmagal s sintagmo, da ni ne levi ne desni. A njegova vlada postaja čedalje bolj desničarska. Z nedavnimi ministrskimi spremembami naj bi v jadra vlade, ki bi po njegovem mnenju morala biti bolj drzna in inovativna, zavel nov veter. Novi premier je postal 34-letni Gabriel Attal, ki je kot kratkotrajni minister za izobraževanje dosegel popularnost, ko je v duhu laičnosti v šolah prepovedal tradicionalno žensko oblačilo abaya. Novopečeni premier je vzhičeno izjavil, da je »najmlajši predsednik v zgodovini države postavil najmlajšega premiera v zgodovini države«. V začetni premierski govorici je, skladno s predsednikovim besednjakom, poudaril pomen »reda in avtoritete«. Izkušeni Bruno Le Maire, ki je tudi v tej vladi ostal minister za gospodarstvo, je ob tem dejal, da ne bo »delal za nekega zelenca«. Macron v novem zvestem sodelavcu vidi svojega (prestolo)naslednika na volitvah leta 2027. V ta namen igra nevarno igro s posvajanjem idej skrajne desnice, kot je to storil pri nedavno sprejetem zakonu o migrantih.
Predsednik Macron si nikakor ne more želeti, da bi odšel v zgodovini kot nekdo, ki je pomagal ustvariti razmere za zmago skrajne desnice. Po vsej verjetnosti mu ne more biti vseeno ob misli, da se nad njegovo vladavino razočarani volivci vse bolj zatekajo k skrajni desnici. Tam se izrisuje profil 28-letnega karizmatičnega Jordana Bardelle, ki govori nenavadno mirno in samozavestno za svoja leta, Marine Le Pen pa mu je prepustila vodstvo stranke. Bardella je hladnokrvno izjavil, da bi bila njegova stranka pripravljena kohabitirati v vladi tudi z Macronom, kar za slednjega ne more biti kompliment. Nasprotno, za zdaj v francoski politiki še vedno prevladuje prepričanje, da bi bila zmaga »lepenizma« sramota za vrednote republikanske demokracije. A če se stranka zmerne desnice poveže z vse močnejšo skrajno desnico in izključi »makronijo«, lahko prav to leta 2027 postane izvršeno dejstvo.
Ministrske republikanske vrednote
Da bi se podobrikal desnici, je Macron svojo novo vlado okrepil s politiki desnice. Prah je dvignil z imenovanjem kulturne ministrice Rachide Dati, nekdanje ministrice za pravosodje v Sarkozyjevi vladi, ki je v kazenski preiskavi zaradi honorarja v znesku 900.000 evrov, ki ga je kot kasnejša evropska poslanka prejela od podjetja Nissan-Renault. Njegov takratni direktor Carlos Ghosn, ki je pred štirimi leti spektakularno pobegnil iz japonskega zapora v Libanon, si
Emmanuel Macron je predlani v drugem krogu volitev zmagal s sintagmo, da ni ne levi ne desni. A njegova vlada postaja čedalje bolj desničarska.
je na vrhuncu poslovne moči skupaj s svojim »dvorom« v versajski palači privoščil razkošno praznovanje, in to v zgodovinskih kostumih, v slogu francoskih kraljev. Sodišče bo moralo presoditi, ali evropska poslanka, sicer odvetnica, sme s »popoldanskim delom« ponujati pravne storitve oziroma lobirati v evropski instituciji v prid avtomobilske firme. Ali pri tem ne trpijo preveč republikanske vrednote?
Zapletlo se je tudi z novo ministrico za izobraževanje in šport. Amélie Oudéa-Castéra je sprožila val ogorčenja med učitelji, ko je zavajajoče razložila, da lahko kljub temu, da je svoje sinove vpisala v zasebno katoliško šolo, kjer ubadajo z resnimi očitki o homofobiji in diskriminaciji, verjame v javno šolstvo in njegov razvoj. Kljub spoštovanju do svobode veroizpovedi posameznika se v javnosti poraja skepsa o ministričini resnični predanosti obstoju in napredku javne laične šole z republikanskimi vrednotami.
Naprej z idejami skrajne desnice
Zakon o migrantih, ki je občutno poostril kriterije za pridobitev socialnih transferjev za migrante in njihove družine, pri čemer naj bi bil njegov namen predvsem omogočiti hitrejši izgon delinkventnih tujcev iz države, je sprožil množične proteste in burno parlamentarno razpravo. Vladi je zakon kljub temu uspelo spraviti skozi parlament, eden od glavnih argumentov je bil, da ima večina Francozov odklonilni odnos do migracij, torej te niso več sprejete kot nekaj pozitivnega. Za zakon je glasovala tudi skrajna desnica, četudi zanjo ni bil dovolj radikalen. Sledila je takojšnja ustavna presoja in oklestila nekatere najbolj trde »poganjke« besedila.
Prva vladna žrtev zakona je postala ministrica za kulturo Rima Abdul Malak, ki se je rodila v Libanonu. Zamero si je nakopala z blago kritiko zakona in z izjavo, da bi vlada morala igralcu Gérardu Depardieuju, ki ga deset žensk obtožuje spolnih napadov in posilstva, odvzeti državno odlikovanje. Javna skrivnost je, da se je nedotakljivi velikan francoske filmografije ob vednosti filmske srenje obnašal despotsko, ker je tej industriji prinašal dobičke. Predsednik Macron se je kot njegov veliki oboževalec javno zavzel zanj, češ da predstavlja francoski nacionalni ponos in da tudi zanj velja domneva nedolžnosti. S to izjavo je razočaral in razjezil francosko gibanje #jaztudi, saj je po republikanskih vrednotah med prioritetami njegove vlade tudi boj proti nasilju nad ženskami in otroki.
Poleg tega na evropski ravni francoska vlada skupaj z nemško in madžarsko blokira sprejetje evropske direktive o posilstvu, ki sloni na izostanku privolitve žrtve kot na bistvenem elementu tega kaznivega dejanja. Poslanci Macronove stranke večinsko podpirajo to direktivo, vlada pa še vedno zagovarja pozicijo skrajne desnice, četudi v Franciji kar 74 odstotkov prijav posilstva ne doseže sodišča, le 0,6 odstotka zadev pa se konča z obsodbo storilca.
Leta 1930 je bila Francija med državami z največjim številom priseljencev na svetu, kar tretjina prebivalcev je imela tuje poreklo. V ljudskem izročilu je veljal pregovor »biti srečen kot Jud v Franciji«.
Šestnajstletni Elie Wiesel, kasnejši Nobelov nagrajenec za mir, je ob osvoboditvi koncentracijskega taborišča Buchenwald ostal sam na svetu. V spominu je imel, da je v Franciji dobro življenje tudi za Jude, zato se je priključil transportu v to državo. Stoletno prepričanje, da je ta republika v načelu in dejanjih tujcem prijazna država, se v zadnjih desetletjih vse bolj krha. Kritiki novega zakona o migrantih ugotavljajo, da bolj kot kdaj koli združuje desnico in skrajno desnico. Macron je z izgovorom, da tako želi večina Francozov, s tem zakonom obema političnima opcijama omogočil, da odslej lahko še bolj legitimno potiskata naprej svoje ideje. Ko je pol leta pred tem vlada zakon o upokojitvi vsilila s svojim dekretom, ni prav nič upoštevala, da je 80 odstotkov Francozov nasprotovalo podaljšanju delovne dobe.
In zdaj še kmetje!
Macron je pri svojem vladanju doslej pokazal veliko mero samovolje monarha, tako do državljanov kot do parlamenta, in vprašljivo je, ali je dobro razumel lekcijo z rumenimi jopiči. Sedanji množični protesti kmetov zaradi nizkih odkupnih cen, ki jih diktirajo prehrambna industrija in trgovine na veliko, pri tem pa jim gredo na roko cenejši uvoženi izdelki iz držav, ki nimajo enakih ekoloških zahtev, niso novost.
Pohod traktorjev na prestolnico so politično posvojili »lepenisti«, podžiga pa ga zavedanje kmetov, da so pred vrati volitve v evropski parlament. In če na njih, kot kaže, lahko zmaga antievropska Bardellova skrajna desnica, potem je možen tudi njen triumf na prihodnjih francoskih volitvah, saj praviloma velja, da imajo volivci vseeno rajši original od ponaredka. ●