Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno?

Delo, 18. novembra

V pismih bralcev poteka zanimiva polemika v zvezi s prispevkom mag. Damijana Florjančiča Svoboda izp ove dova nja vere – javno ali le zasebno? in odzivi nanj. V tej polemiki sta se zame izkristalizirali dve bistveni vprašanji, in sicer: 1. nepristranskost in neodvisnost sodstva ter tudi videz, da sta zagotovljeni nepristranskost in neodvisnost ter 2. pravica sodnika, da javno izraža svojo vero, vključno s predsednikom vrhovnega sodišča.

V zvezi s prvim vprašanjem je treba navesti, da sodnik, ki je katolik, ni zavezan samo predpisom države, temveč tudi pravilom svoje organizacije, to je katoliške cerkve. »Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe,« piše v katoliškem katekizmu. In še: »Laiki (...) imajo na splošno, posamezni ali povezani v združenjih, dolžnost in pravico prizadevati si, da bi božje oznanilo odrešenja spoznali in sprejeli vsi ljudje po vsem svetu; ta dolžnost jih še posebej veže v tistih okoliščinah, kjer samo po njih ljudje lahko slišijo evangelij in spoznajo Kristusa.« V zakoniku cerkvenega prava pa piše: »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija.«

Po nauku cerkve morajo torej katoliški laiki širiti in braniti katoliško vero, poleg tega pa je evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja. Seveda vse to velja tudi za sodnika, ki je član katoliške cerkve. Kje je tu nepristranskost ali neodvisnost, če mora »katoliški« sodnik delovati za interese cerkve in ti so pred interesi države? Ali ni sodnik v nasprotju interesov? Po eni strani mora delovati v interesu cerkve, po drugi strani pa soditi po državnih predpisih, pa so ti mnogokrat nasprotni cerkvenim interesom! Kako bo ravnal sodnik, če se pojavi problematika splava, ki ga cerkev zavrača, državni predpisi pa dovoljujejo? Videz nepristranskosti in neodvisnosti in dejanska nepristranskost oziroma neodvisnost so zato vprašljivi! Cerkev sodnika, ki ne bo deloval za njene interese, lahko tako ali drugače kaznuje, kar je seveda pritisk na sodnika, da deluje za cerkev in proti državi!

V zvezi s pravico sodnika, da javno izraža svojo vero, pa naslednji primer. Če ima sodnik omenjeno pravico, ali lahko potem na javni obravnavi neke zadeve to obravnavo prekine in gre k maši? Ali pa dva vrhovna sodnika družno zapustita zasedanje senata in gresta molit? In molita več ur! Oboje je pač izpovedovanje vere! Davkoplačevalci omenjenih sodnikov ne bi plačali za njihovo sodniško delo, temveč za izpovedovanje vere v času službe! To bi bilo absurdno! Zato je jasno, da sodniki v službenem času ne morejo izpovedovati svoje vere. Seveda pa lahko ti v svojem neslužbenem času kot »navadni državljani« zasebno in javno izpovedujejo vero!

V zvezi s tem je zanimiv primer vojaških kuratov, ki so državni uslužbenci in kot takšni izpovedujejo svojo vero v službenem času. Ker to delajo v imenu države, je država tista, ki v bistvu izpoveduje vero in jo širi. Ker pa država nima pravice do veroizpovedi, je to huda kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti. Ali to načelo ne preprečuje tudi udeležbe predstavnikov države na verskih obredih?

V zvezi z obravnavano tematiko obstaja vsaj še en vnebovpijoč primer kršitve ustave. Gre za teološko fakulteto, ki je kot del cerkve tudi del javne oz. državne univerze v Ljubljani. Tu država preko te fakultete in njenih klerikov, ki so državni uslužbenci, izpoveduje in širi vero, čeprav je po ustavi ločena od katoliške cerkve in bi zato morala biti nevtralna. Del cerkve je postal del državne strukture, kar je tudi huda kršitev načela ločenosti iz 7. člena ustave.

Vlado Began,

Šmarje pri Jelšah

Upokojeni vrhovni sodnik Ivan Robnik je 27. januarja v PP29 izrazil svoje prepričanje oziroma ugotovitev, da je protokolarna udeležba predstavnikov sodne oblasti na verskih obredih dopustna, to udeležbo primerja s pravico sodnikov do prisotnosti na planinskih izletih. Avtor trdi, da je prepričanje, ki bi zanikovalo ustreznost njegove primerjave, lahko le konstrukt, ki nima nobene razumne podlage; zatrjuje tudi, da o veljavi njegove primerjave resna razprava ni mogoča.

Vendar pa – njegova ugotovitev je napačna, podlaga za oporekanje je v zakonodaji, v ustavi. Ta določa, da so država in verske skupnosti ločene, hkrati pa v nobenem delu ne govori o tem, da bi bila država ločena tudi od planinskih društev ali pa ločena od katerih koli drugih civilnopravnih organizacij. Razlika je bistvena. Razprava o pomenu in posledicah navedenega ustavnega določila, ki je po Robnikovem mnenju neresna in nemogoča, je v resnici nepotrebna. Tudi zato, ker se od osamosvojitve dalje lahko sodnik, če le ne nastopa v vlogi predstavnika države, udeležuje obredov katere koli verske skupnosti, lahko se udeležuje tudi vseh planinskih in drugih izletov ter tudi vseh drugih prireditev. In po drugi strani: nikoli ne bi bila sporna udeležba uradnih predstavnikov oblasti, tudi sodne, na prireditvah, ki jih organizira na primer Planinska zveza Slovenije ali pa Zveza gasilskih društev.

Ivan Robnik v prispevku pripisuje rimskokatoliški cerkvi (RKC) posebne zasluge za nastanek slovenske države, zaradi česar naj bi ji pripadal privilegirani položaj v razmerju do drugih verskih skupnosti. To je razlog, ki naj bi upravičeval njegovo prepričanje, da se mora, ko gre za RKC, ustavno načelo ločenosti in načelo enakopravnega položaja verskih skupnosti razlagati ohlapno. Mnogi menijo drugače – da je cerkev skozi zgodovino zasledovala predvsem svoje interese ter šele kot drugotni cilj težnjo ljudstva po razvoju našega naroda in nastanku naše države. Spomnimo se samo na pregon Trubarja, na blagoslov priključitve Ljubljane k Mussolinijevi Italiji ter na velikost »računa«, ki smo ga morali plačati Vatikanu za njegovo podporo pri osamosvojitvi.

Peter Brodarič,

Novo mesto