Najbolj sem to, kar sem, ko slikam

ŠZORANA BAKOVIĆ

BRANKO SOBAN

RENATA SALECL

NOVICA MIHAJLOVIĆ

BARBARA KRAMŽAR e kar mi ne gredo iz glave kipi Karle Bulovec Mrak in Elze Kastl Obereigner, slike Elde Piščanec in Mare Kralj … Zgodbe o njihovem življenju in novoodkritih delih, o katerih mi je pripovedovala Barbara Savenc, kustosinja razstave o slovenskih umetnicah v obdobju 1850–1950, ki je trenutno na ogled v Mestnem muzeju. Usodo pozabe in ponovnega odkritja šele v novem tisočletju si delijo z drugimi umetnicami po svetu. To je univerzalna zgodba.

V znameniti knjigi o zgodovini umetnosti, ki je izšla leta 1950, Ernst Gombrich na primer ne omenja niti ene umetnice in tudi v šestnajsti ponatis so pridodali le eno – nemško umetnico Käthe Kollwitz. Kot da jih nikoli ni bilo.

Stoletja so umetniki imeli v rokah umetnost – dostop do izobraževanja, moči, denarja, svobode, potovanj, ki so razširjala horizonte in um, umetniškega trga, teorije, manifeste, avantgardo …

Mnoge so bile v času življenja uspešne in priznane. Presenetilo me je na primer, kako veliko so slovenske umetnice razstavljale, to, da so sodelovale na prvih skupinskih večjih razstavah pri nas in so se znale dobro vključiti v umetniški trg. A so se kasneje izgubile. Kanon umetnostne zgodovine je sestavljen iz moških imen. Umetnice imajo podobne zgodbe – potem ko so se poročile, so morale dati svojo umetnost na stran in so postale žene in matere. Najbrž je bilo težko, ko so morale zatajiti in udomačiti svoj talent, ga držati pod površjem vsakdana, da ni izbruhnil na plano kot lava njihovega bistva.

V novi knjigi The Story of Art Without Men (Zgodba o umetnosti brez moških) angleška kustosinja in umetnostna zgodovinarka Katy Hessel piše o ženskih umetnicah od časa renesanse naprej, o njihovih delih in življenju, o času, v katerem so ustvarjale. Pred nami razgrinja platna baročne slikarke Artemisie Gentileschi, ki se je slikanja učila pri očetu. Njena Judita s Holofernovo glavo, ki jo je naslikala komaj pri devetnajstih, je v primerjavi s Caravaggiem, ki je prav tako upodobil ta motiv, skoraj mesarska; Judita z zavihanimi rokavi zareže v njegov vrat, iz katerega se na belo rjuho cedi reka krvi, njena služabnica pa medtem kot močna judoistka drži njegovi roki, ki se upirata dvema ženskama.

Ko je bila Artemisia stara sedemnajst let, jo je posilil slikar Agostino Tassi, ki ga je njen oče najel, da bi jo učil slikanja. Kasneje so mu sodili, a na procesu, ki je trajal več mesecev, so zasliševali in mučili Artemisio. Tassi je bil obsojen, a ga je papež oprostil. Zgodovinarji verjamejo, da je začela slikati prizor neusmiljene Judite prav v času sojenja. Kljub travmatični izkušnji ali ravno zaradi nje na slikah Artemisie, ki je bila med najbolj občudovanimi umetniki svojega časa, veljajo za manj razvita bitja. Ni čudno, da so trgovci z umetninami s platen slikark spraskali njihova imena in jih podpisali z moškimi, saj so jih tako lažje in bolje prodali. »Ženske ne znajo slikati,« je dejal vplivni likovni kritik iz 19. stoletja John Ruskin.

V muzeju Tate Britain v Londonu so kar pod dvanajstimi deli umetnic na oznakah ob sliki omenjeni moški, ki naj bi vplivali nanje. Med njimi je recimo Marlow Moss, ob kateri vedno napišejo ime Pieta Mondriana, čeprav so umetnostni zgodovinarji vedno bolj prepričani, da je bolj ona inspirirala njegova dela kot obratno, a v kontekstu njegovih del omembe njenega imena ne boste našli.

V knjigi The Story of Art Without Men lahko vidimo reprodukcijo slike Margaret Macdonald Mackintosh Opera na morju, ki jo je naslikala leta 1902 in zelo spominja na Poljub Gustava Klimta iz leta 1907. Katy Hessel je prepričana, da je Klimt videl sliko Mackintosheve, a vendar njenega imena nihče ne navaja, ko pišejo o slavni sliki avstrijskega slikarja.

V zadnjih letih je bilo napisanih več knjig o nadrealističnih umetnicah. To divje in vznemirljivo umetniško gibanje je dolgo časa veljalo za moški klub. Nadrealisti so tako radi razstavljali žensko telo v svojih delih in tudi v resničnem življenju, saj so bile zanje ženske predvsem muze in ljubice. Kot je dejala ena od žensko telo ni objekt želje, ampak njih: »Do žensk so se obnašali, kot je herojinja, glavna junakinja zgodda smo talentirani psi, oboževale be. Njena dela so kasneje prešla v smo svoje gospodarje in zanje smo pozabo, ponovno so jo »odkrili« rade izvajale različne trike.« Galešele v prejšnjem stoletju, njena slarije in muzeji na novo odkrivajo va pa je znova zažarela leta 2020, dela Leonore Carrington, Leonor ko so njena dela predstavili v NaFini, Méret Oppenheim, Remedios cionalni galeriji v Londonu – to Varo in Lee Miller. Prav mož sledje bila prva samostojna razstava nje Roland Penrose je Whitney katerekoli umetnice v tej umetniChadwick, avtorici knjige o nadški instituciji. V Britanski kraljevi realističnih umetnicah, v 80. letih akademiji umetnosti pa se je prva prejšnjega stoletja povedal: »Sesamostojna retrospektiva umetniveda so bile ženske pomembne, a ce zgodila šele leta 2023, ko je tam samo zato, ker so bile naše muze, razstavljala Marina Abramović. niso bile umetnice.« To je povedal

Veliko je zgodb o tem, kako je mož Lee Miller, ki je kot fotograuveljavljeni umetniški sistem onefinja odkrivala nove fotografske mogočal in brisal umetnice. V viktehnike in kasneje ugotovila, da se torijanski Angliji so bili prepričani, je njen tedanji ljubimec Man Ray da ženski možgani tehtajo pet unč podpisal pod marsikatero njeno manj od moških, zato da ženske * delo. Bila je tudi ena najboljših vojnih fotografinj, ena prvih, ki je prišla v osvobojeno koncentracijsko taborišče Buchenwald in kasneje Dachau. Videla je stvari, od katerih se ni nikoli opomogla.

Ko je Chadwickova o tem, kar ji je povedal Penrose, vprašala slikarko Leonoro Carrington, ji je ta povedala: »Nisem imela časa, da bi bila muza, preveč sem imela dela, saj sem se morala ves čas upirati svoji družini in se učiti, kako biti umetnica.«

Hesselova opisuje ironično kratko zgodbo Slikar berlinske dadaistične umetnice Hannah Höch, ki jo je napisala leta 1920. Govori o trpečem umetniku, čigar žena je »preprečila brezmejne polete njegovega genija«, ker ga je štirikrat prosila, naj pomije posodo. Slikar sicer na koncu zgodbe prizna, da je imela razloge za to, saj je takrat ravno rodila.

Avtorica knjige veliko piše o Alice Neel, eni njenih ljubših slikark. Ameriška portretistka je najbolj strastno ustvarjala v 30. letih prejšnjega stoletja v boemskem Greenwich Villageu, potem ko je izgubila dva otroka; eden je umrl zaradi bolezni, drugega je v Havano odpeljal njen kubanski mož. Katy Hessel jo je začela preučevati, takoj ko je diplomirala iz umetnostne zgodovine. Vsak njen portret je poseben, kot da gre za pogovor med slikarko in modelom. Zase je rekla, da je kot Čehov, zbiralka duš. »Če ne bi bila umetnica, bi bila psihiatrinja.« Portretirala je feministke, prijatelje, sosede, aktiviste, umetnike, travestite, zaljubljence, ljubimce, noseče ženske, ženske z otroki, gole moške, prebivalce Harlema, kamor se je preselila. To so platna, polna barv in življenja. Rojena je bila leta 1900, prvo razstavo svojih del pa je imela leta 1974 v Whitney Museumu. Umrla je pri 84 letih, njeno stanovanje je bilo polno neprodanih slik.

»Najbolj sem to, kar sem, ko slikam,« je dejala, kar najbrž velja za vse umetnike. Rekla je tudi, da kadar je v svojem studiu, ji je prekleto vseeno, katerega spola je. »Ne slikam tako, kot naj bi slikala ženska. Hvala bogu, da se umetnost ne ukvarja s takšnimi stvarmi.«

Zaradi vsega tega ni prav, da govorimo o tem, da so ženske umetnice v sodobnem času trend, samo zgodovina umetnosti se spreminja. ●

ESAD BABAČIĆ

Hesselova opisuje ironično kratko zgodbo Slikar berlinske dadaistične umetnice Hannah Höch, ki jo je napisala leta 1920. Govori o trpečem umetniku,

čigar žena je »preprečila brezmejne polete njegovega genija«, ker ga je štirikrat prosila, naj pomije posodo.