Staro za novo

Slovenski politični prostor je zadnjih 35 let razdeljen tudi po ločnici staro – novo. Če dandanes pripovedujemo o strankah novih in starih obrazov, je leta 1990 beseda tekla o starih družbenopolitičnih organizacijah in novih političnih zvezah. Kakšna je torej sodobna politična elita? Da ne bo nesporazumov: elite ne razumemo kot strukture, sestavljene iz oseb, ki premorejo največje vrline, temveč kot strukturo, sestavljeno iz oseb, ki zasedajo najpomembnejše funkcije. Pri vprašanjih, povezanih z naravo elite, je eno od ključnih, v kolikšni meri v politično elito lahko vstopajo novinci. Se stara struktura elite obnavlja z novimi ljudmi?

Ali na političnem prizorišču nastajajo nove politične tvorbe? Jih sestavljajo popolni novinci ali nastanku novih skupin botrujejo osebe z daljšo kilometrino?

Gibanje Svoboda, stranka, ki obstaja od januarja 2022, je seveda nova politična organizacija. Ime navaja na misel, da GS ni čisto prava stranka, temveč ohranja elemente gibanja – a tu gre prej za politični marketing kot realno vsebino. V novi politični organizaciji je nekaj ljudi s politično kilometrino, ki sega v prejšnja desetletja. Na splošno pa gre za stranko novincev, zaradi česar se GS še ne ukvarja z vprašanjem, ali naj odpre prostor naslednji generaciji.

Levica, druga koalicijska stranka, je na prizorišču eno desetletje. Ne gre več za stranko novih obrazov. Od strank novih obrazov se razlikuje po tem, da je preživela več volilnih ciklov, medtem ko so bile stranke, ki so jih ustanovili Miro Cerar, Marjan Šarec ali Alenka Bratušek, bolj kratke sape. Ko gre za vprašanje, kako se obnavlja elitni del Levice, je zanimiva predvsem dinamika notranjih sporov, ki vodijo do odhodov ali izključitev iz stranke. Levica je stranka, v kateri zaradi frakcijskih bojev vsake toliko časa nastaja vakuum, v katerega naj bi se nekoč naselili novinci. Če se pač bodo. Levica je edina stranka brez gospodarskega zaledja. Zato gospodarstvo razume slabo, hkrati pa stranka ni vzvod za doseganje partikularnih gospodarskih koristi.

Socialni demokrati sebi nikdar ne bodo pripisali, da so stranka novih obrazov. Občasno iz vrst SD na račun strank novih obrazov prileti kakšna pikra opazka. S tradicijo, ki sega daleč v zgodovino, so zagotovo stranka stare strukture. Vendar pa skušajo staro strukturo krpati z novinci, ki niso povsem odločeni, kaj so: politiki in mali podjetniki, politiki in medijske osebnosti, politiki in vplivneži? Če res drži, da je skupnost – prosto po investitorju Jožetu Anderliču – razdeljena na družbeno elito in amorfno gmoto, naj bi bila socialna demokracija tista politična skupina, ki brani interese »amorfne gmote«. Vendar mora potem z njo deliti tudi svoj življenjski slog. SD je na točki, ko se mora odločiti, ali bodo njeni funkcionarji interese amorfne gmote branili iz palače Schellenburg ali iz kakšne druge manj ugledne stanovanjske soseske.

SDS je še ena stranka, ki na nove obraze gleda zviška. Struktura stranke je stara 35 let in nekaj dni, slabih 31 let jo vodi isti obraz. SDS je stranka, ki na samem vrhu hierarhije ne pozna dinamike. Dinamika obstaja pod vrhom. Platformo sodelovanja, ki jo najavlja poslanec SDS Anže Logar, lahko razumemo kot predstavo za javnost, s katero bo SDS dobila dovolj velik satelit. Lahko pa jo razumemo tudi kot znak, da del stranke z Janševim skorajda večnim predsedniškim statusom ni zadovoljen.

In Nova Slovenija? Če bi sklepali po imenu stranke, bi NSi uvrstili med nove obraze. A se tega otepajo. Zadnja leta raje slišijo na starodavno ime – krščanski demokrati. Vrh

Dolgoročni uspeh novih političnih skupin je v marsičem odvisen tudi od tega, ali so se v celoti pripravljene odreči partikularnim poslovnim ambicijam.

hierarhije ni zabetoniran, 24 let po ustanovitvi stranko vodi tretji predsednik. Ko je NSi v vladajoči koaliciji, se del politične strukture preseli v gospodarsko.

Stranke naj bi bile naprave, katerih funkcija je v tem, da se okrog programskih idej zbere skupina podobno mislečih ljudi in si potem na volitvah prizadeva vstopiti v parlament, morda tudi v vlado. Problem slovenskega prostora je v tem, da stranke svoje poslanstvo razumejo bistveno širše. Ljudje se jim ne pridružujejo le zato, da bi skušali politične ideje in programe prevesti v parlamentarno ali vladno politično moč. Stranke so hkrati tudi gospodarski vzvodi. Strankarske pisarne so se v desetletjih spremenile v kadrovske vstopne točke za službe v javnem sektorju in državnem gospodarstvu. Te pisarne v preveliki meri nadomeščajo tržna prizorišča. Dolgoročni uspeh novih političnih skupin je v marsičem odvisen tudi od tega, ali so se v celoti pripravljene odreči partikularnim poslovnim ambicijam. ●