Amorfna gmota proti koloradskim hroščem

Novo potezo Inštituta 8. marec, namreč najavo bitke »proti inflaciji« in zato, da bi »vsi živeli dostojno življenje«, je Janez Janša pospremil v jedkem sarkazmu in s primerjavami o obiranju koloradskih hroščev. Takega, je zapisal, se je KPS lotila 1948. Še hujši je bil nekdanji minister Matej Lahovnik, češ, le v Butalah je mogoče, da se proti inflaciji namesto centralne banke in vlade borijo aktivisti. V resnici je inštitut najbrž najbolje od vseh v Sloveniji razumel vlogo »civilne družbe v civilni družbi«, ki je na samouničujočem pohodu neoliberalizma izgubila kompas.

Hegel ni bil naiven

Spomnimo se osnov, na katere nas je v še svežem delu Civilna družba (predstavili ga bomo v Književnih listih) odlično opomnil Tomaž Mastnak. Gre za pojem, ki je do sredine 18. stoletja označeval politično skupnost svobodnih in enakih državljanov. Potem se je pojem civilne družbe preobražal v moderne kontekste laičnih zahodnih družb, ločenih od cerkvenih nadoblasti in pomikajočih se v novo »dinamično središče«, v novo prevladujočo obliko družabnosti, ki se je začela vezati na trgovanje in pristala v pojmu in vsebini commercial society. Delovno geslo, če povzamemo, je bila svoboda v družbi, ki naj deluje avtonomno, po lastnih zakonitostih in v imenu napredka kot najvišje stopnje človeške civilizacije. Šlo je za zgodovino napredovanja k svobodi. Take so bile temeljne premise škotskih razsvetljencev 18. stoletja, kamor je spadal tudi Adam Smith.

Nanje se je oprl tudi Hegel, ki je v svojem delu Filozofija pravice (v slovenščino jo je prevedel Zdravko Kobe) vzpostavil razliko med civilno družbo in državo. Tam je Hegel civilno družbo tudi sistemsko postavil v razdelek o nravnosti (Sittlichkeit). Civilna družba, upoštevajoč razvoj od družine do države, je torej pomenila razliko, ki vstopi med družino in državo.

Če dolgo povemo na kratko, po Heglu, ki je najbolj utrdil ta moderni pojem, v civilni družbi vsako partikularno (posebno) postane družbeno, torej je vezano na obče. V civilni družbi, v kateri se v pohodu proti svobodi (človeštva) prepletata posebno in obče, se dogaja zgodovina, ki si jo je, mimogrede povedano, prisvojil liberalizem in jo je francoski zgodovinar

Jules Michelet označil kot »vojno človeka proti naravi«.

In Hegel, podčrta Mastnak, tu ni bil niti naiven niti slep. V civilni družbi pohod v »svobodo«, poudarjanja posebnega nad občim, prav lahko pelje v »razuzdanost in brezmernost«, predstave lahko vodijo v poželenja in želje, hegeljansko rečeno, v »slabo neskončnost«. Tu, če se priklopimo na našo aktualno zgodbo, lahko spet citiramo Mastnaka: »Težko bi našli bolj jedrnat opis logike, samodestruktivnosti našega poznega liberalizma.«

Kdo se bo ukvarjal z draginjo

Svet, ki trguje iz logike, ki smo jo opisali, je neposredno pred nami. Najbolje in v vsej neposrednosti ga Slovenija občuti v stavki, ki jo uprizarja zdravniški sindikat Fides, ko iz kaosa z bolniki kot ščitom pred seboj in v imenu svoje posebnosti uprizarja napad na občost javnega prostora.

Novi val podivjanega neoliberalizma se je na podlago svetovne gospodarske krize deset let poprej začel leta 2019, ko je svet, tudi Slovenijo (2020), zadela pandemija virusa sars-cov-2. Nesreča je sovpadala z Janševo vlado in njeno odločitvijo, da z ogromnimi subvencijami rešuje gospodarstvo in pospeši turizem (turistični boni). Tudi zdravstvu, posebej zdravnikom, se je tedaj odvezala ogromna državna mošnja denarja. Po eni strani je bilo to razumljivo, kajti strah pred posledicami pandemije in masovnim umiranjem ljudi je bil velik, toda izkazalo se je dvoje: da je denar (v ekstremnih primerih celo do 27.000 evrov bruto na mesec) dejansko prišel v roke zdravnikov, s tem pa so se jim ob hkratnem aktivnem pospeševanju privatizacije javnega zdravstva denarni apetiti zvišali do kritične meje in člani sindikata Fides so jo končno z nerealnimi zahtevami povsem prekoračili.

Ob tem je med zasebnike in t. i. zdravniške dvoživke prišla nova, spet z apetiti po privatizaciji zdravstvenega sistema povezana dvestomilijonska porcija evrov. Šlo je za velik flop Golobove vlade, ki ji je nogo podstavil minister Danijel Bešič Loredan, kot se je izkazalo, sam bržkone bolj trojanski konj Fidesa oziroma privatizacijskega lobija kot kaj drugega.

In drugič, kar neposredno zadeva civilno družbo kot »commercial society«, gre za problem v gospodarstvu, to pa je eden največjih, če ne največji sistem civilne družbe. Leta 2020 je Janša, deloma po smernicah EU, najavil interventni protikoronski zakon o večstomilijonskem vložku države v državljanske bone, potem pa še v gospodarstvo. Tudi to je bil ukrep, ki ga je bilo do neke mere mogoče razumeti, podobno kot pri zdravnikih pa je imel izrazito negativno posledico. V volatilnem in nerealno kapitaliziranem okolju se je povečalo povpraševanje, zato so ponudniki storitev po zakonih prostega trga začeli dvigovati cene. Pri tem so se – in se še naprej – vedno znova sklicevali na porušene mednarodne trgovske verige, na gibanje cen energentov itn. Ko je zmanjkalo izgovorov okrog pandemije, so se začeli argumenti opravičevanja draginje zaradi vojne v Ukrajini, zdaj zaradi Hutijev, ki da zaradi vojne v Gazi blokirajo promet v Rdečem morju in dostop do Sueškega prekopa.

Na delu je teorija šoka, na koncu katerega so bogati vedno in po pravilu nesramno bogatejši, celo bolj kot kdaj koli, revščina v svetu se je zaradi kriznih žarišč povečala, v EU pa je začel kopneti srednji sloj. Draginja, ki se je začela tedaj, je imela za posledico inflacijo, ki je nerealna, in tu se začne zgodba o vprašanju, kdo jo bo obravnaval.

Na zelenih listih pomladi

Naslovil jo je Inštitut 8. marec in samo dejstvo, da je po Janševi in Lahovnikovi sramotilni epizodi postal tarča hekerskega napada, v katerem so, za zdaj še neznanci, kriminalno posegli v elektronski postopek podpisovanja peticije proti prikritim podražitvam, kaže na izjemno pomembnost, eksplozivnost in (očitno tudi) prebojnost te akcije. Inštitut je nekomu stopil na rep in v hajduški maniri so se odzvali razvpito nesramni Janša in anonimni hekerji.

Seveda se spet postavi tudi vprašanje, kaj bi Janša kot vodja trenutno najmočnejše opozicijske in sploh stranke (SDS) smel imeti proti pobudam javnosti za zmanjšanje inflacije in draginje. Zakaj bi pobudo ene organizacije zanj očitno pomembno civilne družbe primerjal s KPS? Zapisal je, da akcija »spominja na boj KPS proti koloradskemu hrošču leta 1948«. O tem, verjetno, kot komunist svojega časa in precej vroč aktivist partijskega podmladka bržkone ve kaj povedati. Toda če ga je oportunizem tistega časa, podobno kot mnoge njegove privržence, pripeljal v Partijo, ga oportunizem današnjega časa v neoliberalni maniri bržkone spet vleče v ideologijo razslojevanja ljudi na podlagi statusnega ugleda, denarja in imovine, kar je natanko refleks na primer stavkajočega Fidesa, pa tudi novobogatašev nove neoliberalne Slovenije. Spomnimo se sociološkega flopa gradbenika, podjetnika in mešetarja Jožeta Anderliča, pri katerem novobogataši kupujejo draga stanovanja: so taki, ki z denarjem na roko lahko kupijo milijonsko stanovanje v središču Ljubljane, imenuje jih »elita«, in je »amorfna gmota«, ki uspešnost elite lahko le gleda od daleč.

Tej logiki na rep očitno stopa pobuda Inštituta 8. marec. In ko mačku stopiš na rep, cvili. Kot koloradski hrošč, ki ga je dosegla roka take civilne družbe, ki drugačni civilni družbi sporoča, da krompir pripada tudi ljudem, ne le zajedavcem zelenih listov pomladi. ●

Tej logiki na rep očitno stopa pobuda Inštituta 8. marec. In ko mačku stopiš na rep, cvili. Kot koloradski hrošč, ki ga je dosegla roka take civilne družbe, ki drugačni civilni družbi sporoča, da krompir pripada tudi ljudem, ne le zajedavcem zelenih listov pomladi.