Nesojena sodna stavba

Ob političnih peripetijah, ki se dogajajo s sodno stavbo na Litijski cesti v Ljubljani, ni odveč povedati kaj več o tisti pravi sodni stavbi, ki naj bi bila zgrajena v Ljubljani, a je žal še vedno predvsem v oblakih. Javnost je o tem že marsikaj slišala,

Morda je razlog za to, da gre »le« za sodno stavbo v Ljubljani, vendar je treba takoj dodati, da se oziroma bi se z njo reševalo prostorsko problematiko tudi za vrhovno sodišče (in višje sodišče v Ljubljani), ki je kot najvišje sodišče v državi pristojno za odločanje na zadnji stopnji v sodnih postopkih za celotno državo. Sodna stavba na Tavčarjevi 9 v Ljubljani je bila zgrajena v treh letih (!), od leta 1899 do leta 1902, torej še v času avstro-ogrske monarhije. Veljala je za enega »najbolj prestižnih gradbenih projektov, izvedenih v času ljubljanskega župana Ivana Hribarja« (kot zapišeta dr. Igor Sapač in dr. Franci Lazarini v Arhitekturi 19. stoletja na Slovenskem). Prvotno dvonadstropno stavbo so nadgradili s tretjim nadstropjem v letih od 1947 do 1952 in še kasneje z nekaterimi dozidavami, tudi z objektom ob Trdinovi ulici, v katerem je danes policija (čeprav ta del po svoji dejavnosti in umeščenosti v izvršilno vejo oblasti tja niti ne spada in bi gradbeno in vsebinsko lahko dopolnjeval celovitost sodne zgradbe).

Najemniki

V sodni stavbi na Tavčarjevi 9 imajo danes sedeže vrhovno, višje in okrožno sodišče. Vendar so potrebe sodstva, tako kot že v preteklosti, že zdavnaj prerasle prostorske zmogljivosti te stavbe. Zato so se za te namene v preteklih desetletjih najemali prostori v različnih zgradbah po Ljubljani, tudi takih, ki le v skrajnih mejah omogočajo izvajanje sodnih dejavnosti. Razpredenost tako »razseljenih« dejavnosti sodišč (od okrajnega, okrožnega pa vse do vrhovnega sodišča) po različnih ljubljanskih okoliših je povzročila, da že zaposleni na teh sodiščih marsikdaj ne vedo, kje poteka katera od dejavnosti posameznega sodišča; kaj šele uporabniki (stranke in drugi udeleženci v sodnih postopkih) sodnih storitev! Za te najete poslovne prostore se letno plačujejo milijonske najemnine (več kot štiri milijone na leto), kar predstavlja pretakanje davkoplačevalskega denarja v »žepe« ponudnikov razpoložljivih prostorov. In ne da bi se s tem kakorkoli pripomoglo k trajni rešitvi navedenih prostorskih razmer za delo sodišč in ne da bi se ustavilo trajno odtekanje proračunskega denarja v zasebne sfere. V čigavem interesu je tako poslovanje države?

Na to problematiko je v zadnjih desetletjih vodstvo navedenih sodišč nenehno opozarjalo ministrstvo za pravosodje, ki je po določbi 74. člena zakona o sodiščih edino pristojno za zagotavljanje »materialnih, tehničnih in prostorskih pogojev« za poslovanje sodišč. To akutno vprašanje je bilo vztrajno izpostavljano tudi v letnih poročilih vrhovnega sodišča, tako da so bili z njim seznanjeni Državni zbor RS, Vlada RS in druge pristojne državne institucije.

Ob tem je zanimivo, da je ministrstvo za pravosodje v preteklih obdobjih začelo postopke z iskanjem in pridobivanjem stavbnih parcel, na katerih bi bilo mogoče zgraditi novo sodno stavbo, in z javnimi natečaji za arhitekturne izvedbe, vendar so se ti postopki vedno ustavili v »predhodnih« postopkih (kljub vloženim nemajhnim finančnim sredstvom v te namene). Tako je bilo tudi z zadnjim predvidenim projektom za novo sodno stavbo v gradbeni jami ob Dunajski cesti v Ljubljani.

Skrajni čas je, da začnejo tisti, ki se gredo politiko, brati ustavo in se seznanjati z razlago v tretjem členu slovenske ustave zapisanega načela delitve oblasti na tri veje, zakonodajno, izvršilno in sodno, in skladno s tem sprejemati odločitve – tudi takrat, ko imajo pred sabo odločanje o prostorskih razmerah za delo sodstva.

Nesrečna Litijska

In prav ta zadnji ter opuščen oziroma »zamrznjen« projekt je očitno privedel tudi do nesrečne odločitve za nakup propadajoče stavbe na Litijski cesti v Ljubljani. Ministrica za pravosodje je namreč kmalu po nastopu svoje funkcije sporočila, da je projekt nove sodne stavbe opuščen, saj ga je ocenila kot predragega, zaradi česar zanj naj ne bi bilo mogoče zagotoviti ustreznih proračunskih sredstev. Poleg tega naj bi se tudi dodatno preverjalo resnične prostorske potrebe ljubljanskega sodstva (!?) in iskalo cenejše možnosti za reševanje prostorskih vprašanj.

Prav zaradi negibnega »statusa quo« ministrstva za pravosodje na tem področju sta se vodstvi okrožnega sodišča v Ljubljani in vrhovno sodišče le kaki dve leti pred tem dogajanjem sami angažirali za iskanje razpoložljivih prostorskih kapacitet v bližini sedanje sodne zgradbe za najbolj nujno reševanje predvsem prostorske stiske okrajnega sodišča v Ljubljani. Zlasti kazenski oddelek slednjega deluje v resnično nemogočih razmerah v najetih prostorih v Mali ulici v Ljubljani. Ustrezna priložnost se je nakazala pri prenavljanju objekta na Cigaletovi ulici (v neposredni bližini sodne stavbe na nasprotni strani ulice). Investitor je bil pri prenovi navedenega objekta pripravljen upoštevati tudi predstavljene potrebe in predloge okrajnega sodišča v Ljubljani, a se je zadeva ustavila prav na ministrstvu za pravosodje. Zanimivo, pojasnilo ministrstva je bilo, da so vse njihove kadrovske in finančne kapacitete usmerjene v gradnjo nove sodne stavbe na Dunajski cesti!!!

Glede na navedeno je bila za sodstvo več kot presenetljiva dokaj hitra odločitev ministrice za pravosodje v sedanji vladi, da se od načrtovanega projekta nove sodne stavbe odstopi oziroma se ga »zamrzne«. Proračunska sredstva, namenjena za projektiranje in začetek gradnje nove sodne stavbe v letih 2023 do 2025, so bila prerazporejena v druge (!?) namene. Kljub takim odločitvam izvršilne veje oblasti, ki jih je potrdil tudi državni zbor s sprejetjem ustreznih proračunskih dokumentov, so predsedniki okrajnega, okrožnega in višjega sodišča v Ljubljani ter vrhovnega sodišča vztrajali, da je edina sprejemljiva rešitev prostorskega problema sodišč v Ljubljani le nova sodna stavba (tako stališče je objavljeno tudi 16. januarja 2024 na spletni strani Vrhovnega sodišča RS).

Nihče v sodstvu seveda ni pričakoval, da bi lahko bila nova sodna stavba v Ljubljani zgrajena v treh proračunskih letih, podobno kot obstoječa v avstro-ogrskih časih. Morda pa bi bilo možno to postopoma realizirati nekje do leta 2030, če so že pretekle vlade ugotovile, da gre za prepotreben projekt, in je bil še v času prejšnje vlade uvrščen med najpomembnejše projekte po okrevanju v času po epidemiji covida-19. Vendar so žal sledila nadaljnja prizadevanja ministrstva za pravosodje, da bi se z navedenimi predstavniki sodstva uskladili glede iskanja drugačnih rešitev te prostorske problematike. Ocena na strani sodstva pa je bila, da bi parcialno reševanje tega vprašanja le podaljševalo dosedanje načine »reševanja«, ki so privedli v nevzdržen in tudi na tem področju (poleg plačnega položaja sodnic in sodnikov) že skorajda žaljiv položaj sodstva.

Predsednik vlade ni seznanjen

Še najbolj presenetljivo pa je bilo spoznanje, da je predsednik vlade Robert Golob v začetku leta 2023, na sestanku s predsednikom in podpredsednikom vrhovnega sodišča, ko je bilo izpostavljeno tudi vprašanje nove sodne stavbe, navedel, da s tem projektom še ni seznanjen (!), da pa se bo seznanil in preveril možnosti zagotovitve ustreznih finančnih sredstev za ta namen. Vprašanje, ki se ponuja samo po sebi: Le kako so se sprejemali proračunski dokumenti, če predsednik vlade ni bil seznanjen z najpomembnejšim investicijskim načrtovanjem za sodstvo v tem desetletju?!

Ob takem stanju stvari pa gotovo ne more biti presenečenje, da je ministrstvo za pravosodje samo nadaljevalo v smer, ki za sodstvo ni bila sprejemljiva, to je v nakup nepremičnin, s katerimi bi se sodstvo, umeščeno na območje Ljubljane, »potolažilo« in izkazalo (domnevno) resnična prizadevanja ministrstva za zagotavljanje njegovih prostorskih razmer. V nasprotju s pristopom, ki je bil uporabljen pri načrtovanju projekta nove sodne stavbe, in sicer, da so predstavniki sodstva tesno sodelovali, predstavljali in utemeljevali svoje potrebe, pojasnjevali svoj način delovanja in nujnost prilagoditve posameznih prostorov delu s strankami in drugimi udeleženci v sodnih postopkih, pa se pri odločitvi za nakup stavbe na Litijski cesti ministrstvo ni posvetovalo z nikomer iz sodstva.

Za sodstvo je bilo še posebej nerazumljivo pojasnjevanje ministrstva, da naj bi bila ta nakupljena zgradba namenjena za Upravno sodišče RS (ki posluje že v prostorih v lasti države) in višjega delovnega in socialnega sodišča (ki posluje v primernih, sicer najetih prostorih). Potrebe in težave z najetimi prostori sodstva so torej drugje! Zato niti ni presenetljivo, da je ta nakupljena stavba s svojim videzom, lokacijo in nedostopnostjo za številne uporabnike sodnih storitev za sodstvo delovala že na prvi pogled kot povsem neprimerna. Ali je torej kakršnakoli stavba primerna (s preureditvijo ali brez nje) za delo sodišč?! Da, seveda je, če se strinjamo s takim prostorskim standardom, v kakršnem delujejo danes sodišča v Ljubljani v najetih prostorih. In da, seveda je, če drugi veji oblasti dojemata sodstvo tudi na ta način, ki ga demonstrira nakupljena razpadajoča stavba na Litijski cesti.

Veja oblasti ali stranski tir

Sodstvo se je tako z nakupom propadajoče zgradbe na Litijski cesti spet znašlo tam, kamor ga slovenska zakonodajna in izvršilna oblast potiskata že predolgo časa – na stranskem tiru. Tudi ko se ugotavlja politično in vsakršno drugo morebitno odgovornost za navedeni ponesrečen nakup, se na pladnju medsebojnega političnega obravnavanja znajde vse drugo, le vzrok, ki je privedel do tega nakupa, ne. Se je morda kdo od vpletenih v te diskusije dotaknil vprašanja, ki je ostalo v ozadju in se ga noče nihče vsebinsko dotakniti – prostorskega problema sodišč v glavnem mestu države?

Skrajni čas je, da začnejo tisti, ki se gredo politiko, brati ustavo in se seznanjati z razlago v tretjem členu slovenske ustave zapisanega načela delitve oblasti na tri veje, zakonodajno, izvršilno in sodno, in skladno s tem sprejemati odločitve – tudi takrat, ko imajo pred sabo odločanje o prostorskih razmerah za delo sodstva. ●

Le kako so se sprejemali proračunski dokumenti, če predsednik vlade ni bil seznanjen z najpomembnejšim investicijskim načrtovanjem za sodstvo v tem desetletju?!