Najbolj svét je mir

Petinpetdeset oboroženih konfliktov na svetu kliče po streznitvi. Zdi se, da svet potrebuje mir bolj kot kadarkoli prej v zadnjih tridesetih letih. Potrebuje ljudi, voditelje in aktiviste, ki bodo razbili sive oblake, nakopičene nad mednarodno skupnostjo.

Ko smo tisto jutro 24. novembra 2023 pristali na letališču Ben Gurion v Tel Avivu in se nato odpravili proti kibucu Kfar Aza, je bilo v zraku čutiti kanček olajšanja in žarek upanja. Novica o nekajdnevnem premirju med Izraelom in Hamasom je bila težko pričakovana. Med ogledom posledic razdejanja v kibucu na jugu Izraela, le nekaj kilometrov stran od Gaze, so še vedno odmevali zvoki eksplozij in streljanja, a nekoliko zamolklo, pridušeno, kot da naznanjajo (vsaj) začasno prekinitev ognja. »Vse, kar si želim, je živeti v miru in s tistimi, ki jih imam rada,« mi je na kasnejšem srečanju z družinami in svojci talcev povedala sestra ugrabljenega Izraelca.

Popoldne smo se odpravili v Ramalo, palestinsko prestolnico.

Skrbno varovana kontrolna točka med Izraelom in Zahodnim bregom, skozi katero smo šli, naznanja vstop v Palestinsko upravo, v mesto z drugačnim utripom, v zgodovino dolgoletnega boja za obstoj in sedanjost nasilja s strani naseljencev, predvsem pa na drugo stran prepričanosti o »pravični zgodovini« svete dežele. A kljub vsem tem razlikam je vse, kar sem slišala na ulicah Ramale, enak poziv k miru. »Gospa, mir in dostojanstvo, to je vse, za kar prosimo,« so bile besede mladeniča, ki je pristopil do mene, preden smo vstopili v stavbo palestinskega zunanjega ministrstva.

Želja po miru in mirnem sobivanju je skupna točka sicer razburkanih, zgodovinsko težavnih odnosov med Izraelci in Palestinci. Konflikt traja vsaj od leta 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael. Nekateri v Izraelu gredo v mesijanskem duhu celo tisočletja v preteklost, z nezakonitimi naselbinami si prizadevajo za širitev ozemlja Izraela in odkrito nasprotujejo palestinski državi. Med številnimi Palestinci prihaja po drugi strani do zanikanja obstoja Izraela. Konflikt, razumljivo, zbuja močna čustva, tako med Izraelci in Palestinci kot drugje po svetu. A polarizacija naših src in svetovne javnosti je pričakovana in temelji na travmatičnih izkušnjah ene in druge strani: trpljenju Izraelcev v holokavstu in s tem povezane pravice do lastne države ter hkratni masovni preselitvi Palestincev z njihovih ognjišč in neuresničeni želji po lastni državi. Svetovnemu javnemu mnenju se namreč že nekaj časa zdi nepravično, da Palestinci ne morejo končno priti do lastne države.

A vrnimo se za hip k 7. oktobru 2023. Ostra obsodba terorističnega napada Hamasa na Izrael nima alternative. Jasno in glasno je treba obsoditi pokol in razdejanje kibuca Kfar Aza, obžalovati vseh 1200 žrtev, obsoditi spolno nasilje in si vztrajno prizadevati za izpustitev vseh talcev. Žrtve ne poznajo narodnosti ali državljanstva. Kot sem že večkrat poudarila, tudi med obiskom v Izraelu, je vsako izgubljeno nedolžno življenje odveč. Vsaka žrtev je žrtev preveč. Zato je za 28.000 žrtev v Gazi, večinoma žensk in otrok, težko najti ustrezne besede. Težko je verjeti, da smo v 21. stoletju priča takšni človeški tragediji. Težko je razumeti, da te tragedije ne moremo ustaviti. Tež

Težko je razumeti, da se mednarodna skupnost ta trenutek ne more poenotiti glede dejstva, da je nujno takojšnje premirje v Gazi. Zdaj. Z žalostjo ugotavljam – in pri tem nisem edina –, da je

Gaza prizorišče, kjer je svet padel na preizkušnji humanosti.

ko si je zamisliti, kakšno rešitev je mogoče zgraditi na temelju 28.000 umrlih. Ali lahko sploh govorimo o prihodnosti na ozemlju, ki je postalo pokopališče otrok? Ali 28.000 trupel v Gazi dopušča kakršnokoli »mirno sobivanje«, življenje nasploh? Težko je razumeti, da se mednarodna skupnost ta trenutek ne more poenotiti glede dejstva, da je nujno takojšnje premirje v Gazi. Zdaj. Z žalostjo ugotavljam – in pri tem nisem edina –, da je Gaza prizorišče, kjer je svet padel na preizkušnji humanosti.

In medtem ko se ves svet upravičeno zateka v podajanje moralne sodbe, bodo končno sodbo podala mednarodna sodišča: Meddržavno sodišče in Mednarodno kazensko sodišče. Postopek, ki ga je proti Izraelu sprožila Južna Afrika, je pomemben vzvod za razjasnitev pravnih vprašanj konflikta. Vnaša nov moment tako v mednarodnopravno kot tudi geopolitično realnost. Ta postopek lahko traja leta, zato je – da bi se izognila njegovemu podaljšanju – Južna Afrika pozvala druge države, naj se mu ne pridružijo. Pozive v Sloveniji, da se postopku pridružimo, razumem kot klic po moralni dolžnosti, krik na pomoč, znak sočutja in tudi kot izraz zaskrbljenosti zaradi grozljive humanitarne tragedije v Gazi. A trpljenje ljudi lahko ustavi le to, da Izrael dosledno uresniči začasne ukrepe, h čemur ga je pozvalo sodišče, torej da prepreči nadaljnje trpljenje in človeške žrtve, izboljša humanitarno situacijo in da zavaruje dokaze o dogajanju v Gazi. Enako pomembno je, da tudi Hamas upošteva poziv Meddržavnega sodišča, da takoj izpusti izraelske talce. Sodišče se torej ni izreklo o storjenem genocidu in je to tudi izrecno navedlo. Naj omenim, da pridružitev držav postopku v tem trenutku ne bi imela dodatnega vpliva na presojo sodišča.

Naj dodam, da se je Slovenija priključila ločenemu postopku pred Meddržavnim sodiščem na podlagi zaprosila generalne skupščine OZN, ki se nanaša na očitano sporno delovanje Izraela v Gazi in na Zahodnem bregu, vključno z vzhodnim Jeruzalemom. Gre za celovitejši postopek, ki se bo osredotočil tudi na vprašanje samoodločbe palestinskega ljudstva, saj bo sodišče obravnavalo celotno vprašanje okupacije Izraela od leta 1967 do danes. Slovenija bo – kot ena redkih držav članic Evropske unije – aktivno sodelovala in bo predstavila svoja stališča.

Pravne odločitve bodo postavile dogajanje v pravni okvir in izpostavile odgovornost za storjena hudodelstva, vendar je treba za čimprejšnje končanje strahot pri aktualni krizi na Bližnjem vzhodu razumeti predvsem dve ključni dimenziji: humanitarno in politično. Obe sta sicer pomembni in tesno prepleteni, a humanitarna kriza v Gazi – tu ni dvoma – je ta hip prioriteta.

Humanitarna dimenzija krize

Slovenska diplomacija zaradi humanitarne katastrofe v Gazi že dolgo poziva k takojšnjemu premirju in se zavzema za politično rešitev. Pri tem nenehno opozarjamo na kršitve mednarodnega prava, mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Kot tradicionalna borka za človekove pravice v mednarodnih organizacijah in multilateralnem okolju naša diplomacija z zanimanjem prisluhne besedam in ugotovitvam visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice Volkerja Türka. »Uporaba vojaških taktik in orožja, nesorazmerna uporaba sile proti Palestincem ter uveljavljanje diskriminatornih omejitev gibanja so zelo zaskrbljujoči. Takšne intenzivnosti nasilja in represije nismo videli že leta,« je dejal ob koncu lanskega leta.

Zavzemamo se in nenehno pozivamo tudi k izpustitvi talcev, ki jih je zajel Hamas. Vse to počnemo v mednarodnih forumih, med drugim v varnostnem svetu OZN, kjer se od 1. januarja letos naš glas sliši. Naša stališča, v vlogi nestalne članice, ki sedi za za mednarodni mir in varnost najpomembnejšo mizo na svetu, skupaj s svetovnimi velesilami, imajo posebno težo. V Evropski uniji smo del manjšine, ki vztrajno opozarja na trpljenje ljudi, na nesprejemljivo število žrtev v Gazi, na kršenje mednarodnega prava. Enako se vedemo tudi v dvostranskih odnosih z državami, vključno z Izraelom. Prav zato je pomembno, da vzdržujemo diplomatske odnose s to državo. Prek naših diplomatskih predstavnikov pozorno spremljamo notranjepolitično dinamiko v Izraelu, od katere je odvisno njegovo ravnanje glede Gaze in s tem povezanih vprašanj. Naša proaktivnost in jasna stališča so nam odprla marsikatera vrata, jasno pa se kaže tudi povečano zanimanje drugih pomembnih akterjev na Bližnjem vzhodu za nas. V začetku tega tedna sem, denimo, v Ljubljani gostila egiptovskega zunanjega ministra Šukrija, ki igra ključno vlogo v pogajanjih med Izraelom in Hamasom.

Naša obljuba, da skrbimo za zaščito civilnega prebivalstva v spopadih in da bo humanitarna dimenzija vedno visoko na našem seznamu prednostih nalog – kar zasledujemo tudi med dveletnim delovanjem v VS OZN –, se je uresničila tudi v primeru Palestine. Slovenija je večkratno povečala sredstva agenciji Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA), zaradi česar nas je agencija postavila za zgled drugim državam. Sredstva smo namenili tudi prek Svetovnega programa za hrano in Mednarodnega rdečega križa. Skupaj smo za vse organizacije od začetka napadov na Gazo namenili 2.050.000 evrov, za naše humanitarne izdatke razmeroma visok znesek.

Ne glede na sume domnevnega sodelovanja posameznih uslužbencev UNRWA v terorističnih napadih 7. oktobra smo se v Sloveniji odločili, da bomo še naprej pomagali Palestincem. Seveda je treba vse sume temeljito raziskati in sprejeti potrebne ukrepe, vendar sem globoko prepričana, da mora agencija nadaljevati svoje delo. Zaradi morebitnih nekaj gnilih jabolk nima smisla posekati celotnega drevesa, ki s pomočjo 30.000 humanitarnih delavcev vsakodnevno pomaga nahraniti milijone lačnih ust. To bi pomenilo, da je okoli dva milijona nedolžnih civilistov v Gazi – med njimi so ženske, otroci in starejši – prepuščeno na (ne)milost pomanjkanju hrane, vode in vseh osnovnih potrebščin, torej dokončno razčlovečenih.

Politična dimenzija krize

V mednarodni skupnosti potekajo diplomatske aktivnosti, katerih del je tudi Slovenija, kjer moramo najti rešitve za dva ključna problema. Prvi sklop vprašanj se navezuje na dan potem, torej na upravljanje Gaze po koncu vojne. Drugi sklop pa je povezan s političnim procesom, ki naj vodi v oblikovanje dveh držav.

V mednarodni skupnosti obstaja skoraj popolno soglasje, da je edina rešitev, ki bo prinesla trajni mir v regiji, vzpostavitev dveh držav (Izraela in Palestine). Izrael ima pravico do obstoja in varnosti. Palestinci pa imajo pravico do svoje države, na katero čakajo že predolgo. O tem sem se veliko pogovarjala s sogovorniki z Bližnjega vzhoda in to je tudi tema, ki je redno na zasedanjih zunanjih ministrov EU. Zdi se, da je to cilj mednarodne skupnosti, ki pa ni na dnevnem redu oblasti v Izraelu. Ponosna sem na dejstvo, da je Slovenija del majhne skupine enako mislečih članic EU, ki odločno poziva k premirju v Gazi in kliče po hitri rešitvi palestinskega vprašanja. Zato smo tudi del pobude EU in arabskih partnerjev, imenovane Prizadevanja za dan miru (Peace Day), mirovne pobude, ki jo bomo v naslednjih dneh in mesecih še dopolnjevali.

Vzporedno pa potekajo razprave o upravljanju Gaze po koncu vojne. Povsem uničeno Gazo bo treba obnoviti in vzpostaviti vse aktivnosti (šolstvo, zdravstvo, komunala itd.), da bodo ljudje lahko dostojno živeli. Brez obsežne mednarodne finančne pomoči in aktivnega angažmaja mednarodne skupnosti tega ne bo mogoče narediti. Tudi o tem potekajo pogovori, ki bodo pravi zagon dobili v naslednjih tednih in mesecih. Slovenija je sogovornikom posredovala izkušnje delovanja mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, ki so lahko uporabne tudi v primeru Gaze.

Mirovni proces je treba začeti čim prej, a ga je treba tudi čim bolje pripraviti, saj si kot mednarodna skupnost ne moremo privoščiti še enega neuspeha mirovne rešitve. S tem bi pokopali še zadnje upe za mir na Bližnjem vzhodu in okrepili radikalne sile v regiji. Zato je v tem trenutku potrebna tudi dobršna mera modrosti in potrpežljivosti, predvsem pa politična volja za dosego trajnega miru. A na žalost namesto tega na Bližnjem vzhodu trenutno vidimo preveč političnih kalkulacij, katerih želja je, da se nič ne spremeni.

Upanje za mir

Prav je, da nismo imuni na tragično dogajanje na Bližnjem vzhodu, da smo sočutni in da nam je mar za to, kar se dogaja na ozemlju, ki sicer geografsko niti ni tako zelo oddaljeno od nas. Veličina enega naroda je sorazmerna skrbi za neki drug narod, kar je zgodovina človeštva že večkrat dokazala. Ponosna sem na del slovenske družbe, ki nenehno opozarja na človeško tragedijo v Gazi, na nedopustnost vojaškega izživljanja nad civilnim prebivalstvom, na vse nedolžne žrtve od 7. decembra 2023 dalje, na vsa izgubljena življenja. A hkrati bi si želela, da se zavedamo, da je dolžnost vseh nas negovati spoštljiv in strpen dialog v družbi. Za nepremišljene poteze, kot je bila grožnja Liberalni judovski skupnosti v Sloveniji, ni mesta v Sloveniji, na katero smo lahko ponosni. V slovenskem prostoru namreč ne sme biti niti najmanjšega kotička za antisemitizem, islamofobijo ali kakršnokoli drugo obliko nestrpnosti.

Za politično in medijsko kuliso obstaja drugačen Izrael in obstajajo drugačni Palestinci. Prepričana sem, da si jih večina – tako kot ženska, ki sem jo srečala v Tel Avivu, in mlad moški v Ramali – želi miru in normalnega, dostojnega življenja v sožitju in razumevanju. Takšnim ljudem je treba dati prostor, da predstavijo svoje ideje in nam dajo energijo, da nadaljujemo – v miroljubni terminologiji se bom izognila besedi boj – upor, zavzemanje za mir. Zato bom v Ljubljani 8. marca, ko praznujemo mednarodni dan žensk, gostila izraelske in palestinske ženske, predstavnice dveh sestrskih nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za mir in sožitje med narodoma. Te ženske so – kot so ženske že velikokrat v zgodovini bile – žarek upanja pozitivnih sprememb. Žarek upanja za mir.

In dokler je upanje, se je vredno truditi za mir na Bližnjem vzhodu in povsod drugje. Zato vsem tistim, ki naše odločne in vztrajne pozive k miru želijo razvrednotiti z banaliziranjem in primerjavo s svetovnimi lepotnimi tekmovanji, odgovarjam: 55 oboroženih konfliktov na svetu kliče po streznitvi. Zdi se, da svet potrebuje mir bolj kot kdaj prej v zadnjih tridesetih letih. In ljudi, voditelje in aktiviste, ki bodo razbili sive oblake, ki se kopičijo nad mednarodno skupnostjo.

Kajti v sveti deželi in na Bližnjem vzhodu ni nič bolj svétega od miru. ●

Mirovni proces je treba začeti čim prej, a ga je treba tudi čim bolje pripraviti, saj si kot mednarodna skupnost ne moremo privoščiti še enega neuspeha mirovne rešitve. S tem bi pokopali še zadnje upe za mir na Bližnjem vzhodu in okrepili radikalne sile v regiji.