Tudi Judje nimajo monopola nad trpljenjem

Dolgoročnejše rešitve izraelsko-palestinskega konflikta ni mogoče iskati izven okvira, ki zagotavlja nastanek palestinske države in njeno priznanje. Če te rešitve ne bo, se bodo dogodki, kot so se zgodili 7. oktobra lani, in dogodki, ki so jim sledili, sa

Sedmega oktobra lani je tri tisoč Hamasovih borcev iz Gaze vdrlo na izraelsko ozemlje. Pobili so več kot 1100 predvsem Izraelcev, med katerimi je bilo veliko žensk in otrok. Nekatere od njih so umorili na bestialen način, številne so posilili. Več kot 250 so jih ugrabili in jih kot talce odpeljali v Gazo. To je bilo največje teroristično dejanje, ki ga je doslej utrpel Izrael. V prvih dneh po Hamasovem napadu so bile simpatije zahoda, pa ne samo zahoda, na strani Izraelcev in Izraela. Nihče na zahodu si ni upal izražati simpatij do Palestincev, nihče na zahodu, pa ne samo na zahodu, si ni upal vzklikati slogana »Palestina, od reke (Jordan) do morja«, s čimer se Izraelu odreka pravico do obstoja. Tudi temeljna listina organizacije Hamas Izraelu to pravico zanika.

Izraelska vlada se na Hamasov teroristični napad ni odzvala s tehničnimi ukrepi, ki naj bi preprečili ponovne teroristične vdore iz Gaze, in posameznimi vojaškimi akcijami proti teroristom Hamasa. Odločila se je za množični vdor izraelske vojske v Gazo in za dokončen in popoln obračun s Hamasom. Štiri mesece po izraelski invaziji na Gazo Izraelcem še vedno ni uspelo uničiti Hamasa. Gazo pa so v veliki meri sesuli v prah; v opustošeni Gazi trpijo predvsem civilisti, izraelsko orožje je ubilo na tisoče otrok in žensk. V štirih mesecih je po palestinskih virih umrlo 28.000 Palestincev.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v preteklih mesecih in tednih velikokrat poudaril, da bo šla izraelska vojska do konca. To pomeni, da mu za kopičenje žrtev na palestinski strani ni mar. In koliko civilnih žrtev naj bi bilo potrebnih do dokončne rešitve izraelskega problema s Hamasom? Sto tisoč? Milijon? Ali ni tragično, da Netanjahujevo govorjenje o končni, dokončni rešitvi problema, ki ga ima Izrael s Hamasom, tako zlovešče spominja na nacistične namene o dokončni rešitvi judovskega vprašanja – se pravi poboja vseh Judov?

Komplementarnost politike Hamasa in Netanjahuja

Politika Hamasa in politika izraelske ultrakonservativne, nacionalistične vlade sta komplementarni. Hamas je dolgo pripravljal teroristični napad. Žrtev so bili večinoma civilisti. Na izraelski odgovor in ofenzivo se je dolgo pripravljal, v Gazi je zgradil podzemno mesto oporišč. Hamasu za civilno prebivalstvo v Gazi, ki mu služi kot ščit, ni mar. Civilno prebivalstvo pa se ni odvrnilo od Hamasa. Agresor je izraelska vojska, ki je povzročila nepopisno veliko gorja.

Ultranacionalistu Netanjahuju, ki izraelsko vlado s kratkimi presledki vodi že dve desetletji, je bestialen napad Hamasa prišel prav. Pred tem sta se on in njegova vlada dolge mesece soočala z množičnimi

demonstracijami tistih Izraelcev, ki nasprotujejo Netanjahujevemu desnemu populizmu in njegovemu spodkopavanju pravne države. Netanjahuju že dlje časa grozi kazenski pregon zaradi korupcije. Toda z njegovo vojno napovedjo Gazi so vse izraelske politične sile strnile vrste, na tisoče demonstrantov proti Netanjahuju je moralo obleči vojaške uniforme. Ker je vojna, se Netanjahuju in njegovim ni treba soočati z očitki, da je vlada 7. oktobra povsem zatajila pri zaščiti svojih državljanov pred Hamasovimi teroristi. Netanjahu in njegovi so vsaj kratkoročno lahko zadovoljni.

Rezultati izraelske vojne v Gazi so za ves svet zaskrbljujoči tudi zato, ker vse bolj grozi širitev na celoten Bližnji vzhod in širše. Politično so porazni tudi za Izrael in vse Jude.

Podpora teroristom Hamasa raste tudi na Zahodnem bregu, v največji palestinski entiteti, kjer imajo svoj glas zmernejši Palestinci in ki naj bi na temelju osnutkov sporazuma iz Osla postala del bodoče palestinske države. Zahodni breg je danes dejansko pod izraelskim nadzorom.

Izenačitev Izraela oziroma izraelske vladne politike z judovstvom se žal povečuje tudi na zahodu in drugod po svetu. Zaradi tega narašča antisemitizem. Tudi za to je v zelo veliki, če ne celo v največji meri odgovorna Netanjahujeva vlada, ki ji to ustreza, in vsako kritiko politike izraelske vlade skrajno ceneno in demagoško etiketira kot antisemitizem.

Zato naj bo boj proti antisemitizmu v ospredju kot prioriteta vseh tistih, ki hočejo ustavitev vojne v

Gazi in trajno rešitev palestinskega vprašanja. In s tem tistih, ki se bojujejo proti političnim silam, ki odprto ali zakrito zagovarjajo ideje, ki so v končni posledici omogočile holokavst, pod čemer razumemo sistematični genocid nad Judi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija. Končni cilj je bila »končna rešitev« judovskega vprašanja ali z drugimi besedami – pomor vseh Judov.

Ob spominu na milijonski pomor Judov v drugi svetovni vojni je treba aktivno in sistematično gojiti tudi spomin na sistematični in naklepni umor ne le Judov. V nacistični Nemčiji so sistematično morili tudi politične nasprotnike, Rome in duševno prizadete. Slovane so morda morili manj sistematično in pedantno, vendar so jih morili množično.

Izraela ne bi bilo, če ne bi bilo evropske slabe vesti

To ne sme biti relativizacija holokavsta. V Izraelu je veliko nasprotnikov ultranacionalista Netanjahuja in njegove vlade. Takšnih nasprotnikov je veliko med Judi zunaj Izraela. Vsi ti si še posebej zaslužijo, da se v svetu sliši njihov glas. Prav oni so poklicani, da vsem Judom razložijo, da trditev, da tudi Judje nimajo monopola nad trpljenjem, ni antisemitizem, kot sicer trdijo Netanjahu in njegovi. Izraelska vlada zaradi holokavsta nima moralne pravice, da povzroča trpljenje drugim. To se na zahodu pove preveč redko in prepotiho. Dobro bi bilo, da to glasneje in bolj pogosto izrečejo Judje dobre volje v Izraelu in po svetu, saj so med tistimi, ki lahko najbolj pripomorejo k rešitvi palestinskega vprašanja.

Država Izrael je v največji meri produkt slabe vesti Evrope (s Sovjetsko zvezo vred), ker se je malo storilo za preprečitev holokavsta, in zaradi stoletnega antisemitizma. Slabo vest smo utišali tudi na račun Palestincev. Sicer si danes kdo občasno dovoli ugotovitev, da takratni odločevalci v svetu ne bi smeli dopustiti ustanovitve judovske države v Palestini. Toda to se je zgodilo. Obstoj in varnost Izraela morata biti zaveza in dolžnost mednarodne skupnosti. OZN je leta 1947 sprejela resolucijo o razdelitvi Palestine na judovsko in arabsko državo. Po razglasitvi države Izrael maja 1948 je pet arabskih držav napadlo novonastalo državo. Zmagal je Izrael.

Izrael, David, ki je premagal Goljata, je bil na zahodu in tudi v socialističnem svetu (vsaj v prvem obdobju) deležen velikih simpatij. Tudi zato, ker so bili v arabskih napadalkah Izraela na oblasti nazadnjaški režimi. In ker nam je zahodnjakom judovstvo bliže kot islam. Sicer pa je Izrael v svet projiciral podobo države nadvse marljivih državljanov, ki ustvarjajo demokratično državo in s skromnimi sredstvi del puščave uspešno spreminjajo v pomarančne nasade. Za Palestince, od katerih so številni pod prisilo zapustili ozemlje novonastale države, je bilo tem arabskim režimom bolj malo mar. Palestinsko vprašanje je bilo zanje v naslednjih desetletjih notranje- in zunanjepolitični drobiž.

Od ustanovitve Izraela je minilo že skoraj osemdeset let. Nekateri sionisti so si predstavljali, da bo Izrael uspešen socialni in verski eksperiment, kjer bo obstajalo sožitje Judov in Arabcev. Izrael je danes gospodarsko in tehnološko zelo razvita država, ki se je ozemeljsko močno razširila. Netanjahu in njegovi ambicij o nadaljnji širitvi Izraela niti ne skrivajo. Izrael je do nedavnega veljal za varnostno in vojaško zelo učinkovito državo. Dogodki v Gazi tega danes (več) ne potrjujejo.

Je Izrael demokratična država? Za izraelske Jude je to demokratična država, kjer pa Netanjahujeva vlada v zadnjem času med drugim skuša okrniti še sodno vejo oblasti. Arabci v Izraelu – teh je za približno 20 odstotkov – imajo volilno pravico in nekaj predstavnikov v izraelskem parlamentu. Obenem so Arabci v Izraelu od ustanovitve države državljani drugega razreda. Da bi dobili izraelsko državljanstvo, so morali njihovi predniki dokazati, da so na ozemlju nove države prebivali že nekaj let. Po drugi strani pa je imel in ima prav vsakdo v svetu, čigar mati je Judinja, avtomatično pravico do izraelskega državljanstva. V Izraelu, ki je v veliki meri militarizirana družba, Arabci ne morejo služiti vojaškega roka.

Je Izrael sekularna država? V Izraelu se sicer razglaša enakost vseh državljanov, ne glede na vero. Toda že v razglasu o neodvisnosti je bilo zapisano, da je Izrael judovska nacionalna država in hkrati domovina vseh Judov. Poroke in ločitve Judov so domena od države priznanih verskih sodišč. Verska sodišča v spornih primerih tudi odločajo o judovstvu posameznika in s tem o pravici do izraelskega državljanstva.

Tudi med Judi so zavržni skrajneži

O tem se na zahodu bolj malo piše, vendar bi se moralo pisati veliko več tudi zato, da se podpre tiste Jude v Izraelu, ki želijo državo posodobiti in demokratizirati.

Nekaj več, a še vedno premalo, se na zahodu kritično poroča o množičnem ustanavljanju judovskih naselij na Zahodnem bregu. Judovska naselja so posejana po celotnem Zahodnem bregu, nastala so z blagoslovom izraelske vlade, ščiti jih izraelska vojska. Judovskih naseljencev je že približno 700.000. Praviloma gre za povsem netolerantne verske skrajneže, ki so oboroženi in so skrajno sovražni do Palestincev. Ali ni strašljivo in tragično, da izjave posameznih izraelskih politikov o njihovih palestinskih nasprotnikih, ki naj bi bili živali v človeški podobi, zlovešče spominjajo na nacistično poimenovanje Judov kot mrčesa in nacistično prikazovanje Judov kot tropa podgan?

Tudi Judi niso imuni pred simptomi nacifašizma.

Izraelsko-palestinski konflikt je izredno zapleten, v njem je veliko deležnikov. Nekaterim se zdi nerešljiv. Ti med drugim navajajo, da rešitev dveh držav z nastankom samostojne palestinske države ni mogoča že zaradi navzočnosti na stotisoče judovskih naseljencev na Zahodnem bregu. V začetku 60. let prejšnjega stoletja so mnogi menili, da Alžirija ne bo nikoli samostojna zaradi milijona evropskih priseljencev in njihovih potomcev na

Ali ni tragično, da Netanjahujevo govorjenje o končni, dokončni rešitvi problema, ki ga ima Izrael s Hamasom, tako zlovešče spominja na nacistične namene o dokončni rešitvi judovskega vprašanja – se pravi poboja vseh Judov?

njenih tleh. Pa je tedanji francoski predsednik de Gaulle sprejel drastično odločitev o njihovi preselitvi v Francijo, ker je bil prepričan, da bo Francija izkrvavela, če se bo v Alžiriji nadaljevala vojna z osvobodilnim gibanjem.

Dolgoročnejše rešitve izraelsko-palestinskega konflikta ni mogoče iskati izven okvira rešitve, ki zagotavlja nastanek palestinske države in njeno priznanje. Če te rešitve ne bo, se bodo dogodki, kot so se zgodili 7. oktobra lani, in dogodki, ki so jim sledili, samo ponavljali. Če te rešitve ne bo, bo Bližnji vzhod nekega dne eksplodiral kot sod smodnika.

Za dosego tega cilja je poklicana vsa mednarodna skupnost. Zaradi svoje politične, gospodarske in vojaške moči ter zaradi zgodovinske odgovornosti je za dosego tega cilja poklican zahod. Poklican je ves arabski svet in še posebej Palestinci, ki si želijo miroljubne rešitve konflikta. In še prav posebej so za dosego tega cilja poklicani Izraelci in vsi Judi v svetu, ki si želijo rešitve konflikta in tega, da razvoj Izraela ne bi še bolj krenil v avtoritarno-militaristično smer.

Prispevek Judov in judovstva zahodni (in ne samo zahodni) kulturi in civilizaciji je enormen in vsestranski. V zgodovini je bilo med Judi ogromno žrtev preganjanja. Toda tudi Judje v Izraelu in zunaj njega se morajo zavedati, da nimajo monopola nad trpljenjem. ●