Moralna vest, ki je nič ne more izbrisati

Devetega februarja je umrl Robert Badinter, francoski pravnik, politik, profesor, publicist ... V slovenski zgodovini je vpisan kot tista osebnost, ki je potrdila, da je Jugoslavija razpadla. V francoski zgodovini je vpisan kot človek, ki je dosegel ukini

bstaja pravica, ki je ne more načeti noben zakon niti omejiti nobena sodba; pravica, ki je ne moremo nikoli izgubiti – to je pravica, da postanemo boljši.« Rek pisatelja in njegovega vzornika Victorja Hugoja je bil priljubljeni moto Roberta Badinterja (1928–2024), francoskega ministra za pravosodje, predsednika ustavnega sveta, senatorja, profesorja in odvetnika, ki ga je rad citiral zlasti mlademu občinstvu.

Pri nas poznamo Badinterja kot predsednika mednarodne arbitražne komisije, ki je v okviru mirovne konference za Jugoslavijo leta 1991 potrdila, da je SFRJ razpadla, kar je omogočilo tudi kasnejše mednarodno priznanje Slovenije in drugih

»Orepublik prejšnje skupne države. V mednarodnem prostoru je znan tudi kot eden od kreatorjev Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in kot podpornik ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča ter soavtor poročila o reformi OZN iz leta 2004. Kot mladi komentator francoskega tednika L'Express pa je leta 1961 poročal s procesa proti nacistu Eichmannu v Jeruzalemu. Robert Badinter je preminil 9. februarja letos in Francozi so se mu poklonili z nacionalno žalno slovesnostjo, na kateri je predsednik Macron dejal, da je Badinterjev prostor v Panthéonu ob vseh zaslužnih »otrocih republike« in da je postal moralna vest, ki je nič ne more izbrisati, niti smrt ne. V javnosti je veljal za diskretno, celo skrivnostno osebnost, saj ni rad govoril o sebi. »Prejkone sem zadržan, saj če je človek strasten po naravi, je zanj bolje, da je zadržan in da prihrani strastnost za temu primerne trenutke,« je dejal v nekem intervjuju.

Francija ni pozabila vsaj treh njegovih javnih nastopov, v katerih je dramatično izrazil svojo gorečnost: že kot advokat je znal biti gromovit v kazenskih postopkih, ko se je boril »proti giljotini«.

Kot pravosodni minister v socialistični vladi Françoisa Mitterranda je v parlamentu leta 1983 vehementno zagovarjal zakon o odpravi smrtne kazni, ki ni užival večinske javne podpore, a je kljub temu prepričal večino parlamentarcev, da so dokazali odgovornost politične elite za bolj humano družbo. Ulica pod vodstvom skrajnega desničarja Le Pena je protestirala pod okni ministrstva, češ da je zaščitnik morilcev, pred vrata njegovega stanovanja so podtaknili eksploziv, a Badinter je vztrajal. Vodila ga je premočrtnost nekoga, ki ve, da dela prav. In tako so bila v njegovem mandatu ukinjena sodišče za državno varnost in vojaška sodišča, sprejet je bil tudi zakon o depenalizaciji homoseksualnosti. Sam je bil poleg odprave smrtne kazni najbolj ponosen na to, da je Francija v njegovem času priznala polno jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice, saj je ustavni svet pod njegovim predsedstvom sprejel odločitev o nadvladi mednarodnih pogodb vis-a-vis nacionalne zakonodaje.

Bil sem vzgojen v nerazsipnosti in kot minister za pravosodje sem bil od prvega dne nastrojen proti jastogom na ministrskih banketih.

Sence mučenih ljudi

Robert Badinter se je javno razjezil tudi 16. julija 1992, med

– ROBERT BADINTER

komemoracijo na Vel d'Hivu ob petdeseti obletnici najbolj množične deportacije judov, ko je bilo v prestolnici v dveh dneh aretiranih in odpeljanih enajst tisoč ljudi. Komemoracije se je prvič udeležil tudi predsednik republike, takrat je bil François Mitterrand, sicer znan tudi kot prijatelj Renéja Bousqueta, šefa policije vichyjevske Francije in organizatorja pariških racij, ki se je po vojni izognil smrtni kazni, ker je podpiral tudi francosko odporniško gibanje.

Na komemoraciji je publika izžvižgala predsednika, Badinter pa je na govorniškem odru zahteval tišino v imenu mrtvih. Ko so mu zaploskali, ga je to še bolj razjarilo, zavpil je: »Ne potrebujem aplavza, sram me je za vas, umolknite zavoljo mrtvih, ki nas poslušajo, umolknite vendar!« Svoje zvestobe Mitterrandu ni želel nikoli javno razlagati, držal se je modrosti arabskega reka, ki mu je bil pri srcu: »Česar nisi povedal, ostane tvoje, to, kar si povedal, pripada tvojim sovražnikom.« Vsekakor pa je bil prepričan, da »zgodovinski spomin ne sme umazati Republike, ki ne more odgovarjati za zločine, ki so jih storili možje Vichyja, ki so umorili Republiko«.

Svoj zadnji znameniti plaidoyer je doživel na zatožni klopi leta 2017, ko ga je zaradi domnevne razžalitve tožil Robert Faurisson, obsojeni vodja zanikovalcev holokavsta, ker ga je Badinter imenoval ponarejevalec zgodovine. V zagovoru na sodišču, ki Badinterja ni obsodilo, je bilo iz njegove eksplozivne govorice kljub obvladanim besedam mogoče občutiti tudi bes in prezir, ki naj ga po njegovem prepričanju nameni zgodovina za takšne osebnosti, kot je njegov tožnik.

Povsem zadržan in hladen pa je ostal minister za pravosodje Robert Badinter, ko je tretjega februarja 1983 izvedel, da so po dolgoletnih naporih francoske države v Boliviji aretirali in izgnali v Francijo zloglasnega »lyonskega klavca« Klausa Barbieja, ki je štirideset let prej aretiral njegovega očeta in ga poslal v smrt v taborišče Sobibór. Badinter se ob tem ni priključil civilni tožbi skupine žrtev in njihovih svojcev, ker je povsem zaupal francoskemu pravosodju, da bo zadostilo pravici. Nikoli tudi ni zahteval povrnitve odškodnine za premoženje, ki je bilo pod Vichyjsko republiko zaplenjeno njegovi družini. Vztrajal je le, naj izročeni Klaus Barbie prestane prvo noč v stari ječi Montluc v Lyonu, v kateri se je kot šef gestapa izživljal nad svojimi žrtvami, zato da bo »eno noč skupaj s sencami ljudi, ki jih je mučil«. Po Badinterjevi zaslugi je celoten proces proti Barbieju kot prvi v zgodovini francoskega pravosodja posnet na filmskem traku; od takrat naprej se lahko dovoli snemanje v sodni dvorani.

Poklon babici

Ob svoji 90-letnici je hvaležni vnuk Robert Badinter napisal knjigo Idiss v čast svoje babice, ki je bila nepismena, a je govorila tri jezike in bila vir neizčrpne ljubezni v njegovem otroštvu. To je tudi zgodba njegovih štirih starih staršev, ki so na začetku dvajsetega stoletja emigrirali v Francijo iz Besarabije, dela jidišlanda, ki je spadal pod ruski imperij. Iz vzhodnoevropskega geta, kjer so neizmerno cenili francoski jezik in francosko republiko, so stari starši v obljubljeni deželi s trdim delom med obema vojnama doživeli razcvet, bili so »srečni, kot so judje v Franciji«.

Ob kapitulaciji in vzpostavitvi Vichyjske republike se je leta 1940 vse spremenilo. »Strašno je, da je moja babica, ki je preživela uradni in ljudski antisemitizem v pogromih carske Rusije, morala pred svojo smrtjo leta 1942 doživeti še strašnejši nemški nacizem in antisemitizem v Franciji,« je dejal Badinter na predstavitvi svoje knjige v tv-oddaji La grande librairie (Velika knjigarna). Na vprašanje, zakaj ste to naredili, je po vojni sosedova služkinja, ki je Badinterjevega strica naznanila gestapu, zaradi česar je umrl v Auschwitzu, na sodišču odgovorila: »Zaradi pohištva [ki je bilo nagrada za izdajstvo]«. »Ali je po vašem mnenju vaš oče ohranil vero v Francijo, ki jo je častil kot svojo edino domovino, ko se je znašel na transportu v koncentracijsko taborišče?« je voditelj ponovil retorično vprašanje iz Badinterjeve knjige. »Če bi poznal odgovor, si tega vprašanja ne bi postavil,« se je glasil lakonični odgovor avtorja z izrazom na obrazu, ki ni dopuščal dodatnega vprašanja. »Nobenega razloga ni, da bi pred javnostjo sondiral svojo rano,« je bilo njegovo stališče, ki je razodevalo njegov trdni značaj.

Po izgubi očeta se je štirinajstletni Badinter, ki se je za las izognil aretaciji, z materjo in bratom s ponarejenimi dokumenti zatekel v vas Cognin v Savojskih Alpah: »Preživeli smo, zahvaljujoč zaščitniškemu molku naših sosedov in ljudi v vasi, ki nas niso izdali, čeprav je v le štiri kilometre oddaljenem Chambéryju zloglasni kolaborant Paul Touvier neumorno zasledoval skrite jude in odpornike.« Ob otvoritvi spominske plošče na hiši, v kateri so živeli med vojno, je častni krajan Robert Badinter zbranim sovaščanom dejal, da je najvažnejše, kar lahko dajo starši svojim otrokom, zavest, da so bili dostojni: »In vaši starši so bili dostojni ljudje.« Seveda je govoril tudi v svojem imenu.

Nicolas de Condorcet

»Zelo malo je tako usklajenih parov, da se oba dopolnjujeta, ampak nikoli eden na račun drugega. On, strastni privrženec pravice in pravne države, ona predana pravicam žensk, oba skupaj pa zagovornika enakih možnosti in izobraževanja,« je o Robertu in Elisabeth Badinter povedala novinarka Anne Sinclair. V tem duhu sta leta 1988 napisala zajetno knjigo z naslovom Condorcet, s podnaslovom Intelektualec v politiki. V njej nam odkrivata življenje matematika in politika Nicolasa de Condorceta (1743–1794), izpolnjenega človeka in zadnjega enciklopedista ter strastnega zagovornika pravičnosti, ki se je zavzemal za enakopravnost žensk in moških, za odpravo suženjstva ter za državljanstvo protestantov in judov. V tem duhu se je pridružil revoluciji in napisal najbolj demokratično ustavo ter načrt za javno izobraževanje, ki je bil osnova republikanske javne šole, uresničene sto let kasneje. Uspelo mu je napisati tudi Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha, preden ga je, tako kot mnoge druge svoje najboljše otroke, v zaporu do smrti »požrla« revolucija.

Condorcetova osebnost izraža vzornost v vsakem pogledu, ki jo je Badinter pričakoval od javnih institucij oziroma od ljudi, ki jih vodijo in v njih delujejo. Meritokracija je zanj pomenila, v smislu besed Léona Bluma, predvojnega socialističnega predsednika francoske vlade, »eleganco, pogum, inteligenco in moč«. »Bil sem vzgojen v nerazsipnosti in kot minister za pravosodje sem bil od prvega dne nastrojen proti jastogom na ministrskih banketih. Sodelavce sem spomnil, da Francija od vseh zahodnih držav potroši najmanj sredstev za zapornike.«

V njegovem mandatu so bila ukinjena sodišče za državno varnost in vojaška sodišča, sprejet je bil tudi zakon o depenalizaciji homoseksualnosti. Sam pa je bil poleg odprave smrtne kazni najbolj ponosen na to, da je Francija v njegovem času priznala polno jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice.

Geneza »največjega dobrega«

Jeseni 2005 sem s senatorjem Robertom Badinterjem v njegovi pisarni opravila službeni pogovor o tedanjih perečih problemih v Franciji in Evropi. Ko sem odložila pisalo, je s police vzel svojo drobno knjigo z naslovom Le plus grand bien (Največje dobro), ki je izšla leto poprej ob 200-obletnici Napoleonovega civilnega zakonika in opisuje »umetnost kodifikacije« pravne dobrine. Zakonik še vedno velja, ne glede na številne spremembe. Eno od njih je dosegel tudi senator Badinter pri institutu civilne poroke – z dodatkom, da si poleg zvestobe, podpore in pomoči zakonca dolgujeta tudi medsebojno spoštovanje.

Na drugo stran knjižice je moj gostitelj podpisal posvetilo en cordial hommage in duhovito pripomnil, da je jutranje branje civilnega zakonika odlična možganska telovadba, posebej če se bere naglas. Ko je Stendhal leta 1840 pisal slovito Parmsko kartuzijo, je to vadbo prakticiral vsak dan, zato da je lahko potem »zadel pravi ton«, kakor je napisal v pismu Balzacu. Jasnost in jedrnatost izražanja ter zahtevna kompozicija zakonika so bile rezultat znanja in načina, kako se je tega dela lotil s sodelavci jurist Portalis, ki je zapisal: »V miru in brez vsakovrstnih strasti in interesov se je rodil civilni zakonik, največje dobro …«

Badinter je v uvodu svoje pripovedi navedel, da ga je k pisanju o štiriletni genezi dolgožive pravne mojstrovine, ki jo primerja z glasbeno fugo, privedla tudi »preizkušena naveličanost nad hudournikom mediokritetnih besedil, ki nas preobremenjujejo«. Poudarja zasluge Portalisovega briljantnega uma, ne pa veljavo diktatorja Napoleona, ki je na otoku Svete Helene vzkliknil: »Moja slava ni v tem, da sem dobil štirideset bitk, Waterloo bo izbrisal mnoge zmage. A nič ne bo izbrisalo Code civil, ta bo večno živel!«

***

Ob slovesu velikega Evropejca se mi je vnovič utrnilo spoznanje, da smo v tako imenovani prvi generaciji slovenskih diplomatov imeli edinstveni privilegij, da smo lahko v evropskem prostoru in njegovih institucijah srečevali izjemne tvorce povojnega sveta, katerega del smo, in se prepričali o njihovi zvestobi etičnim vrednotam, ki nas obvezujejo, da humanizma ne smemo pustiti izumreti, pa čeprav se nekateri vztrajno trudijo to storiti tudi z najmočnejšim orožjem. ●