Rusija, Ukrajina In Tucker Carlson

Vladimir Putin ni okupiral le Ukrajine, okupiral je tudi zgodovino. Ruski predsednik je že leta obseden z njo, zato jo ves čas kroji po svoje. A to ne počne le z rusko preteklostjo, ampak ponareja tudi zgodovino drugih narodov, ki so bili svojčas del Sov

Jelena Bonner, vdova akademika in nobelovca za mir Andreja Saharova, s katero sem se pogovarjal kar nekajkrat, je v svojih spominih opisala dogodek, ko sta se z možem s taksijem peljala po opravkih. Taksist jima je vneto pripovedoval neko svojo zgodbo, ki da se je zgodila v času, ko je Češkoslovaška napadla Sovjetsko zvezo. Takrat se jezno oglasi Saharov, ki je pred tem ves čas modro molčal: »Le kako neki! Sovjetske čete so vendar vkorakale v Prago in ne Čehi v Moskvo!«

Nekaj podobnega se je pripetilo tudi meni, ko sem se pred leti s taksijem peljal na moskovsko letališče Domodedovo. Voznik radovedno vpraša, ali veliko potujem. Pokimam in vrnem vprašanje: »Kaj pa vi?« »Ah, zelo malo. Bil sem v Kijevu, Odesi, Rigi, Talinu, Kišinjovu, Varšavi!« »To pa ni tako malo. Tudi vi ste potemtakem videli kar nekaj sveta,« mu odvrnem. »Ne, ne, to ni to. To je vse naše,« nekam prezirljivo zamahne z roko in umolkne.

Lekcija profesorja Putina

Logika v slogu »vse to je naše« in »Ukrajina je ogrožala Rusijo in ne mi njo« je prevladovala tudi v pogovoru s Tuckerjem Carlsonom, prvim zahodnim novinarjem po agresiji na Kijev pred dvema letoma, ki ga je Vladimir Putin spustil v Kremelj. Ne po naključju. Ruski predsednik je namreč potreboval natančno takega poslušalca. Ne novinarja. Kajti če bi Tucker Carlson v Moskvo prišel kot novinar, srečanje v Kremlju ne bi trajalo debeli dve uri, ampak bi se ob postavljanju pravih vprašanj bržkone končalo zelo hitro. In ker jih ni bilo, se je dogovorjeni intervju spremenil v zgodovinsko lekcijo profesorja Putina, namenjeno predvsem ameriški javnosti, ki jo letos čakajo pomembne volitve.

Tuckerja Carlsona, nekdanjo zvezdo televizije Fox News, kjer so ga odpustili, ker je morala hiša zaradi njegovih lažnih obtožb o nepravilnostih pri volitvah leta 2020 plačati podjetju Dominion Voting Systems kar 787 milijonov dolarjev odškodnine, so v Moskvi sprejeli z odprtimi rokami. Takšne pozornosti ni bil doslej deležen še noben tuji predsednik, državnik ali veliki umetnik.

Kamere so ga spremljale na vsakem koraku, med baletom Spartak v Bolšoj teatru in tudi v navadni trgovini. Prokremeljski mediji so natančno popisali, kaj je kupil in koliko je stalo to, kar je spravil v vrečko. Po svoje zelo nenavaden odnos, saj so od vojne proti Ukrajini sem Američani za uradno politiko daleč najbolj osovražena bitja na svetu. Toda to seveda nikoli ni veljalo za Tuckerja Carlsona, velikega zagovornika teorij zarote in strastnega zaveznika Rusije. Mnogi so ga tu videli predvsem v vlogi odposlanca nekdanjega predsednika Donalda Trumpa, ki letos ponovno računa na zmago na volitvah.

Dragulj propagandnega stroja

Carlson je že lep čas dragulj kremeljskega propagandnega stroja, denimo pravi Mihail Hodorkovski. Kot papagaj že mesece ponavlja teorije o nekakšnih bioloških laboratorijih v Ukrajini. Da je Volodimir Zelenski pripravljen z jedrskim orožjem udariti po Rusiji. Da je Joe Biden dobil milijardo dolarjev podkupnine od Kitajske in da zdaj v državi uvaja diktaturo, podobno tisti v Ukrajini. Da so edini pravi sovražniki Amerike v bistvu tamkajšnji liberalci, ki državo preplavljajo z migranti, spodkopavajo demokracijo in zagovarjajo pravice istospolnih.

Kakor da bi poslušal Nikolaja Patruševa, sekretarja ruskega sveta za nacionalno varnost in tesnega Putinovega zaupnika, ki je pred časom zelo sovražno govoril o gibanju Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo) in dejal, da v Ameriki obstajajo predeli, »kamor belci ne smejo več vstopiti«. Tako že dolgo govori tudi Tucker Carlson. Zato ni nič nenavadnega, da se je kot samooklicani ameriški rodoljub tako radoživo pridružil klubu napol norih častnikov KGB in kremeljskih propagandistov, kot je Dmitrij Kiseljov, ki je še nedolgo tega grozil, da bo Rusija Ameriko spremenila v »radioaktivni pepel«.

Tucker Carlson je uradno prispel na pogovor z Vladimirjem Putinom zato, ker Američani, kot

V intervjuju, ki si ga je po svetu ogledalo nekaj deset milijonov radovednežev, v Rusiji pa ni bil posebej gledan, je kar mrgolelo netočnosti in laži, tako značilnih za Putina.

pravi, ne poznajo resnice o vojni v Ukrajini. Pravo resnico ve kajpak samo Vladimir Putin. Ruski literat Aleksander Genis je ob tem povlekel vzporednico s Hitlerjem. Le kako bi bilo namreč videti, če bi ameriški novinar leta 1939 krenil na pogovor s Hitlerjem in ga začel spraševati, kako je na fronti s Poljsko, ki da je edina kriva, da se je vojna sploh začela. Prav to je zdaj v zgodbi z Ukrajino naredil Tucker Carlson.

Izdajalec novinarstva

V ameriških intelektualnih in novinarskih krogih so ga označili za izdajalca. Ne Amerike, ampak za izdajalca novinarstva. Aleksander Genis dodaja, da je to, kar je storil, zločin proti svojemu poklicu in novinarjem, ki svoje delo opravljajo pokončno in profesionalno. Dovolil je, da Putin govori, kar mu pade na pamet, brez vprašanj in podvprašanj o nesmislih, ki jih je stresal iz rokava. Izkazal se je za nadvse koristnega idiota, kot je takšnim zagovornikom režima in lojalistom nekoč govoril Lenin. In Putin seveda potrebuje ravno takšne ljudi, ki jih je na zahodu in tudi v naših podalpskih logih kar nekaj.

Intervjuji z Mihailom Gorbačovom so bili nekoč seveda popolnoma drugačni. Še zdaj se spominjam pogovora, ki ga je z njim opravil zdaj že pokojni ameriški novinar kanadskih korenin Peter Jennings, ki je delal za televizijsko hišo ABC. To je bil vrhunski intervju, kjer so se mnenja kar iskrila. Jennings se niti približno ni zadovoljil s splošnimi sovjetskimi floskulami, ampak je hotel konkretne odgovore. In jih je od sogovornika v glavnem tudi dobil.

Tucker Carlson seveda ni novinar takšnega kova. Na pogovor se je izjemno slabo pripravil. To je bilo videti že takoj na začetku. Namesto da bi Putinu nenehno skakal v besedo, je v glavnem molčal. Ko mu ta reče, da je Ukrajina resno ogrožala obstoj Rusije, bi ga moral, denimo, takoj vprašati: »Kako je Kijev ogrožal Vladivostok?« Ko je govoril o Natu, bi ga moral vprašati, od kdaj in od kod ima Rusijo pravico odločati o tem, kdo bo kam vstopal. Madžarska ali Turčija kot članici Nata denimo imata to pravico, Rusija pa seveda ne. Zato to ni bil noben intervju, ampak predvsem Putinov monolog, kakršnih je bilo v preteklosti že kar nekaj.

Vladimir Putin se je na ta svoj nastop – za razliko od gosta – izvrstno pripravil. Tudi s cinično bodico na račun Američana, da se je nekoč prijavil za delo v Cii, kamor pa ga niso sprejeli. Kar morda ni bila slaba odločitev. Tucker Carlson je bil vidno slabe volje. Še zlasti po tem, ko je Putin začel svoje predavanje o zgodovini iz časov, ko ne Rusija in ne Moskva še nista obstajali. Le kaj Američani vedo o Jaroslavu Modrem ali Olegu Veščem? Bil je tako zmeden, da je v nekem trenutku nemočno vprašal, v katerem stoletju se je dogajalo to, o čemer pripoveduje.

»Notranji jedrski reaktor«

Ko je bilo zgodovine konec, je sledil nov udarec. Ko je Putin govoril o odnosih s Kitajsko, je gosta namreč nenadoma spomnil na teorijo pasionarnosti Leva Gumiljova, sina pesnice Ane Ahmatove, ki ga Putin pogosto omenja. S to teorijo je Carlsona dokončno položil na tla. Putin o pasionarnosti govori tako rekoč na vsakem srečanju. Leta 2021, na srečanju z uredniki prokremeljskih medijev, je denimo spomnil, da se tako kot v prirodi tudi v družbi dogajajo spremembe: rast, vrh in padec. Rusija po teoriji pasionarnosti svojega vrha še ni dosegla in se še vedno vzpenja, medtem ko zahod že tone navzdol. Še bolj plastičen je bil na pogovoru s šolarji leta 2017, ko je dejal, da je v ruskem narodu, v ruskem človeku nekakšen »notranji jedrski reaktor«, ki Rusijo rine naprej. Ta reaktor je seveda pasionarnost. Le kaj si je o tem mislil že povsem zmedeni Tucker Carlson?

Najbolj je padel v oči in ušesa del pogovora o letu 1939 in Poljski: »Poljska je sodelovala z Nemčijo, toda potem ni hotela uresničiti Hitlerjevih zahtev. Ker mu Poljaki niso dali gdanskega koridorja, so ga s tem prisilili, da jih je napadel …« Putin je s tem hotel povedati, da je žrtev sama kriva, če jo kdo pohodi. To ves čas ponavlja tudi v ukrajinski zgodbi. Ko je šlo za aneksijo Krima pred desetimi leti, je malone v celoti posnemal besednjak, ki ga je Hitler uporabljal, ko je šlo za pohod na Sudete. Vedno je kriva žrtev. Tudi v ukrajinski zgodbi. Zato sledi kazen.

Prav vznemirljivo je, da je Putin v tem intervjuju Poljsko omenil več kot tridesetkrat. Kot nekakšno dedinjo nacizma, kar sicer nenehno govori tudi za Ukrajino. Kar je nekoč storil Hitler, zdaj torej nadaljuje Putin. Toda prav nenehno omenjanje Poljske bi moralo Varšavo resno skrbeti. Tudi zato, ker je kot neposredna soseda na začetku vojne najbolj pomagala Ukrajini.

Laži, laži, laži …

V intervjuju, ki si ga je po svetu ogledalo nekaj deset milijonov radovednežev, v Rusiji pa ni bil posebej gledan, je kar mrgolelo netočnosti in laži, tako značilnih za Putina. Na primer: ruski predsednik trdi, da je Rusija najmočnejše gospodarstvo v Evropi, kar seveda ni res. Po podatkih GlobalEconomy. com je Rusija po BDP na glavo prebivalca na skromnem 32. mestu v Evropi. Torej na repu ekonomij stare celine.

Zanikal je, da bi kdaj izjavil, da bodo ZDA napadle Rusijo. To ni res. Tri dni pred 24. februarjem 2022 je Tass povzel njegove besede, da bo Ukrajina očitno nekakšna platforma za raketni napad na Rusijo s strani ZDA in Nata.

Carlsona je prepričeval, da se je na kijevskem Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti) začelo nasilje, čeprav se je predsednik Viktor Janukovič odpovedal zatrtju protestov. Popolna laž. Janukovičevi policijski oddelki Berkuta so na silo razgnali protestnike. V treh dneh so ostrostrelci, med njimi naj bi bili tudi ruski specialci, pobili 76 ljudi in Majdan spremenili v evropski Tiananmen. Na Majdanu je bilo februarja 2014 sicer ubitih več kot sto ljudi. Morilci iz Berkuta se danes pred roko pravice skrivajo na Krimu in v Rusiji. V varnem Putinovem zavetju.

Strelkov in vojna v Donbasu

Konflikt v Donbasu je po njegovih besedah začel Kijev z zračnimi napadi na tamkajšnje civiliste. Čista laž, ki jo vztrajno ponavljajo putinisti vsega sveta, tudi v Sloveniji. Konflikt se je začel 12. aprila 2014, ko je polkovnik FSB Igor Girkin-Strelkov s svojimi »separatisti« zasedel Slovjansk. Putin je vztrajno ponavljal, da so se v Donbasu uprli le tamkajšnji rudarji in traktoristi. Od kdaj rudarji in kmetijski delavci operirajo s tanki, topovi, mitraljezi, raketami in podobnim orodjem? To so bili pač ruski vojaki brez oznak, kar je režiser Sergej Loznica lepo pokazal v filmu Donbas.

Girkin, ki je zdaj v zaporu, je večkrat javno izjavil, da je prav on kriv za vojno na vzhodu Ukrajine. Ukrajina je letalstvo v boju proti njim prvič uporabila 26. maja 2014, v spopadu za letališče Sergeja Prokofjeva v Donecku, prenovljeno za evropsko prvenstvo v nogometu dve leti pred tem.

Ko je govoril o Volodimirju Zelenskem, je dejal, da ga je vprašal, kako lahko kot sin veterana iz druge svetovne vojne kolaborira z nacisti. Oče ukrajinskega predsednika se ni boril v drugi svetovni vojni, ker je bil rojen šele leta 1947, so se pa zato proti Nemcem borili drugi sorodniki, tudi trije strici, ki so v bojih padli. Volodimirja Zelenskega očitno nima rad, saj o njem pravi, da je prepovedal mirovna pogajanja z Rusijo. To seveda ni res. Zelenski je dejal, da je Kijev pripravljen na pogajanja z Rusijo, ampak z drugim predsednikom, ne s Putinom.

In potem še najhujša laž. Vladimir Putin namreč trdi, da se Ukrajinci še vedno štejejo za Ruse. Raziskava javnega mnenja iz leta 2022 je pokazala, da kar 93 odstotkov Ukrajincev zagovarja neodvisnost in samo trije odstotki so za združitev z Rusijo. Nekoč je rusko govorila večina Ukrajincev. Po agresiji leta 2022 noče rusko govoriti praktično nihče več. Je morda kaj narobe, če je v Ukrajini uradni jezik ukrajinščina? In se je kdo kdaj vprašal, kakšen je status ukrajinske manjšine v Rusiji? Kako je z njihovim jezikom? Po razpadu Sovjetske zveze je v Rusiji ostalo več kot tri milijone Ukrajincev. Ob zadnjem štetju jih je bilo samo še 900.000 …

Edino pravo vprašanje, ki ga je Tucker Carlson postavil Putinu, se je nanašalo na usodo zaprtega ameriškega novinarja Wall Street Journala Evana Gershkovica, ki ga v Rusiji obtožujejo vohunjenja. Ruski predsednik je nekako namignil, da ga je pripravljen zamenjati za ruskega agenta FSB Vadima Krasikova (s pravim imenom Vadim Sokolov), ki je bil v Nemčiji obsojen na dosmrtno ječo zaradi umora nekdanjega čečenskega poveljnika Zelimhana Hangošvilija. Umor se je zgodil v Berlinu leta 2019. Nemško sodišče je zločin razglasilo za dejanje državnega terorizma. Zločinca naj bi torej zamenjali za nedolžnega novinarja? In Tucker Carlson, ki je imel idejo, da bi Gershkovicha osebno odpeljal domov v ZDA, je spet molčal. In nič vprašal, zakaj v Rusiji ubijajo novinarje in zakaj v državi že dolgo ni več neodvisnih medijev …

Vojna, genocid, fašizem

Zanimivo je, da se je ta škandalozni intervju zgodil tik pred deseto obletnico okupacije Krima in napada na Donbas ter tik pred drugo obletnico brutalne agresije na vso Ukrajino. Ne po naključju. Marija Popova in Oksana Ševel, avtorici knjige Rusija in Ukrajina, trdita, da se je spopad med ruskim imperializmom in ukrajinsko odločenostjo za samostojno in neodvisno državo začel že takoj po razpadu Sovjetske zveze decembra 1991.

Ruska invazija pred dvema letoma je bila vrhunec tega tridesetletnega spopada dveh idej in zadnja, destruktivna faza razpada sovjetskega imperija. To, kar pravita profesorici političnih ved, drži kot pribito. Prav ideologija putinizma je pripeljala do vojne z Ukrajino, do milijonov beguncev in strahotnih žrtev na obeh straneh. Tudi na ruski. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder dodaja, da takšna ideologija v resnici lahko vodi samo v eno smer – v vojno, genocid in fašizem.

Rusija je po razpadu Sovjetske zveze vztrajno iskala novo nacionalno idejo. Našla jo je v – vojni. Vladimir Putin, ki je na oblasti že skoraj četrt stoletja, je predsednik vojne. Permanentne vojne. Začel je s Čečenijo, nadaljeval z Gruzijo in Sirijo, zdaj že deset let uničuje Ukrajino. Politolog Vladimir Pastuhov pravi, da vojna postaja normalno stanje stvari. Zdravo in koristno okolje za Rusijo. Predvsem za nomenklaturo na oblasti kajpak, ki z nadzorovanjem konflikta hkrati grozeče nadzira tudi vso družbo. Zlasti tisti del, ki nasprotuje vojni.

Jurij Fjodorov, avtor knjige Ukrajinska fronta tretje svetovne vojne, pravi, da so v ruskih vojaških krogih o vojni proti zahodu začeli resneje razmišljati v letih 2013–14, ko je načelnik generalštaba postal Valerij Gerasimov. Ta je prvi začel govoriti o hibridni vojni.

Tretji imperij Jurjeva

Takratna vojaška in politična elita je bila močno pod vplivom idej, ki jih je v izjemno odmevni knjigi zapisal ruski poslovnež in politik Mihail Jurjev. Naslov dela je bil nadvse zgovoren: Tretji imperij.

Gre za alternativno zgodovino prihodnosti. Sredi 21. stoletja avtoritarna Rusija, ki jo vodi Vladimir II., premaga ZDA in zasede vso Evropo, Turčijo in Bližnji vzhod. Vprašanje je, ali so v Kremlju to knjigo res razumeli kot nekakšen klic k orožju, toda začelo se je dogajati ravno to, o čemer je pisal Jurjev. Okupacija Južne Osetije in Abhazije, aneksija Krima, napad na Donbas in zdaj poskus zasedbe Ukrajine. Vojna je torej v resnici postala nova nacionalna ideja Rusije. In Vladimir Putin je v sredo zvečer na prvem kanalu državne televizije novinarju Pavlu Zarubinu izjavil, da mu je žal, da »aktivnih dejstev« niso začeli že veliko prej …

Jevgenij Dobrenko, kulturolog in profesor na univerzi v Benetkah, je te dni zapisal, da je njegova generacija hkrati doživela dve zgodovinski epohi. Prva je bila izjemno redka – čas osvoboditve in čas miru. Njen vrh je bil perestrojka za časa Mihaila Gorbačova. Drugo epoho, čas vojn in revolucij, živimo zdaj. Prvo smo preživeli, drugo še moramo, pravi. Kaj je vzrok zdajšnje vojne? Notranja kriza putinske diktature, naraščanje brezzakonja in samopašnosti.

Rusija danes preživlja revolucijo. Globoko in tragično. Hujšo, kot je bila oktobrska, pravi, kajti ta država zdaj živi izključno od sovjetske popotnice, ki je gnila in brezplodna. Vse do perestrojke je država živela pod geslom »Samo da ne bo več vojne!«, zdaj pa že tri desetletja živi pod geslom »Samo da ne bi bilo revolucije!« V Rusiji se revolucije ne dogajajo od spodaj. Tam so le nesmiselni upori. Revolucije v tej državi vedno pridejo z vrha. In prav to se v Rusiji dogaja zdaj. Veliko vprašanje je, ali bo to dramo Rusija še prenesla in preživela. Jevgenij Dobrenko o tem ni povsem prepričan. ●

V ameriških intelektualnih in novinarskih krogih so Tuckerja Carlsona označili za izdajalca. Ne Amerike, ampak za izdajalca novinarstva.

Grigorov/Via Reuters Tucker Carlson (na levi fotografiji) je uradno prispel na pogovor z Vladimirjem Putinom zato, ker Američani, kot pravi, ne poznajo resnice o vojni v Ukrajini. Pravo resnico ve kajpak samo Vladimir Putin. Foto Sputnik/Gavriil