Zavesa revizionizma na zahodni meji

Giorgia Meloni večkrat pove, da je zanjo »fašizem stvar preteklosti« in da italijanske desne parlamentarne stranke nimajo nič s fašizmom. Pravkaršnji dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, ki ga sosednja država obeležuje dvajsetič zapored, pa je dodobra izkoristila za revidiranje zgodovine druge svetovne vojne in zakrknjen antiantifašizem. Komemorativne prireditve, ki jim je dajala takt skrajno desna premierka in voditeljica neofašističnih Bratov Italije, so bile en sam kontaminiran, zmanipuliran zgodovinski spomin.

Zgodilo se je prvič, odkar je Berlusconijeva vlada leta 2004 razglasila deseti februar za državni praznik, da je po slovesnostih na Kvirinalu in v palači Chigi kak predsednik vlade prišel na tradicionalni dogodek v Bazovico. Meloni, ki je pripotovala v spremstvu petih ministrov, je obsodila »neodpustljivo zaroto molka, ki je desetletja zavijala tragedijo fojb v pozabo brezbrižnosti«. Že januarja je vlada napovedala ustanovitev novega, javno financiranega muzeja v Rimu, ki bo častil spomin na žrtve fojb. Podpiral bo interpretacijo dogodkov, da so bili v kraških breznih »Italijani umorjeni samo zato, ker so bili Italijani«.

Premierka je poskrbela še za en nacionalistično intoniran izobraževalni vidik. Inavgurirala je potujočo razstavo na posebnem vlaku, ki bo prosvetljevala o travmatičnem povojnem poglavju. Fojbe so izraz, ki fascinira in frustrira, ima izrazito evokativno moč, in Giorgia Meloni je preveč spretna političarka, da ga ne bi unovčila. Nadaljuje politiko, ki jo je izvajala kot ministrica za mladino v vladi Silvia Berlusconija. Takrat je zagrozila ravnateljem šol, da bodo ob službo, če ne bodo v pouk vključili spomina na izgnance in izgubljena italijanska ozemlja, terre italianissime.

Fojbe na vlaku so krenile iz Trsta, simbolnega mesta povojne blokovske razdeljenosti, od koder je Mussolini septembra 1938 razglasil rasne zakone, proti južnoitalijanskemu Tarantu. Nacionalno spominjanje je letos na prvem programu Rai uvedel celovečerec Istrska vrtnica, La Rosa dell'Istria, posvečen drami istrsko-dalmatinskih optantov, ki jim neskončno trpljenje povzročajo Slovani, slavi; Slovencev in Hrvatov v italijanski verziji zgodovine ni.

Italija se razlaganja preteklosti rada loteva s propagandnimi filmi. Leta 2005 predvajani televizijski projekt Srce v breznu, Il Cuore nell

Pozzo, je nastal po naročilu neofašistične stranke Nacionalno zavezništvo. Sprožil je malo diplomatsko krizo v slovensko-italijanskih odnosih. Kontroverzna Rdeča Istra, Rosso Istria, izpred nekaj let, je dramatizirala pripoved o likvidaciji Norme Cossetto, hčere lokalnega fašista, ki je postala simbol jugoslovanske krutosti. V teh filmih so žrtve vedno nedolžni Italijani, njihovi mučitelji so slovanski vojaki in jugoslovanski partizani, stereotipizirani kot okrutne zveri. O tem, kaj so Italijani počeli pred in med drugo svetovno vojno, nikoli ne zvemo nič.

Vsako leto znova Slovenija, še posebej Primorska, s tesnobo pričakuje deseti februar. Italijanska politika, z najvišjimi predstavniki vred, in množični mediji ne zamudijo priložnosti za pripovedovanje izkrivljene zgodovine na vzhodni meji, prežete z nacionalistično propagando, dezinformacijami in potvorjenimi podatki o umrlih. Ne omenjajo italijanskega nasilja nad slovenskim prebivalstvom po uvedbi fašizma leta 1922, prisilne »italijanizacije«, brutalnih razsežnosti terorja, »etnične melioracije« v času Mussolinijevega režima. Že septembra 1920 je duce v znamenitem govoru v Pulju vpil: »Ko se soočamo z nižjo in barbarsko raso, kot so Slovani, ne smemo slediti politiki korenčka, ampak palice. Verjamem, da zlahka žrtvujemo 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.« Italija manipulira z zgodovino, hrani mit o brava gente in o krvoločnih, genocidnih Slovanih. Legitimizira svojo izmaličeno verzijo preteklosti. Kakor da bi druga svetovna vojna ne bila vojna proti nacizmu in fašizmu.

»Zakaj že so zavezniške sile po zmagi v drugi svetovni vojni od Italije zahtevale, da sklene mirovno pogodbo?« Zgodovinarka Nevenka Troha je zapisala v Mladini, da je to vprašanje, ki bi ga najvišji predstavniki slovenske države morali postaviti italijanskim. Opozarja na dvojni pomen desetega februarja 1947, enega najpomembnejših datumov naše sodobne zgodovine, podpis pariške mirovne pogodbe med zmagovitimi zavezniškimi silami in nekdanjimi silami osi, vključno s poraženko Italijo.

Uradna Ljubljana ostaja v defenzivi. Italije ne spomni na njeno zgodovinsko odgovornost: na ustreljene v Ljubljanski pokrajini, umrle v koncentracijskem taborišču fašistične oblasti na otoku Rab, kamor ne želi stopiti noben italijanski predsednik, na Rižarno v tržaški četrti sv. Sobota, edino uničevalno taborišče na italijanskem ozemlju s krematorijem, na taborišče v Gonarsu v Videmski pokrajini, ki ga je fašistični režim vodil zlasti za internirance slovenske in hrvaške narodnosti. Molči o zlu, ki ga je povzročil fašizem med italijansko okupacijo v Sloveniji; o raznarodovanju, represalijah, požiganju hiš in vasi, usmrtitvah po hitrem postopku, streljanjih talcev, brutalnosti fašističnih direktiv proti Slovanom, ki so veljali za manjvredna in zato podjarmljena bitja.

Slovenska zunanja politika ne obstaja. Ne zaznava posamičnih epizod, s katerimi sosednja država rehabilitira fašizem in ki so se v zadnjih letih povezale v buket, postale del političnega in javnega mainstreama. Ministrica, premier, predsednica države nimajo ne samozavesti, da bi kaj rekli, in ne spretnosti političnega prizadevanja, da bi oporekali. In tudi na vsakoletne slovesnosti v rimsko predsedniško palačo še zmeraj prihajajo slovenski veleposlaniki in predstavniki manjšine. Senatorka v italijanskem parlamentu iz vrst Demokratske stranke, ki je zamejska Slovenka iz Trsta, se je pred dnevi udeležila bazoviške komemoracije, lani jeseni je glasovala za novelo zakona o fojbah in eksodusu.

Nikjer ni nikogar, ki bi si drznil opomniti na kontekst in kompleksnost zgodovine, v kateri Italija ni žrtev druge svetovne vojne, je krvnica, ki je prispevala k njenemu začetku. Nihče ne pove, da ni mogoče izenačevati dvoje tragičnih dogodkov, partizanskega nasilja in masovnega nasilja fašizma, ker to ignorira zgodovinske dejavnike, ki so bili za poboji. In sploh ni šlo za »etnično čiščenje«, ampak za politično-ideološko nasilje nad Italijani, ki so kolaborirali s fašizmom. Nikakor ne gre za priznanje žrtev »na obeh straneh«, o čemer govori Giorgia Meloni, ker je ta enakovrednost globoko zgrešena; in eno in drugo niti ni številčno primerljivo.

Slovenija hkrati ne razume, da je dan spomina, ki si ga od vsega začetka prisvajajo nacionalistični krogi, nastal tudi kot nasprotje obletnice 25. aprila. Dan osvoboditve je v Italiji državni praznik v spomin na zmago italijanskega odporniškega gibanja proti nacistični Nemčiji in Italijanski socialni republiki, nacistični marionetni in fašistični državi, obeležuje osvoboditev izpod nacifašizma, padec fašizma.

Ne glede na vse dokumente, eseje, znanstvena in akademska besedila je prevladala politična propaganda, ki je zastrupila zgodovinski spomin. Italijanska politika se je že zdavnaj poenotila o tem. Spominjanje fojb in eksodusa nekritično obeležujejo levi in desni, se strinjajo o »sistemu skupnih vrednot«. In niso samo člani skrajno desničarske skupine Casapound tisti, ki držijo bakle za »mučenike istrskih fojb«, tudi najvišji predstavniki države razlagajo o zgodovinsko in moralno nesprejemljivem pojmu »etničnega čiščenja« ali enačijo judovski holokavst z dogodki na meji med Italijo in Jugoslavijo med letoma 1941 in 1948. In to počno tudi zmerni »levosredinski« predsedniki.

In tako Italija še naprej plete svojo nacionalno domišljijo in razbremenjuje fašizem njegove zgodovinske odgovornosti. Politika dobro ve, da imajo Italijani slabo zgodovinsko kulturo, malo vedo o svoji nacionalni zgodovini in malo berejo, še manj berejo o zgodovini. Edini način za spoznavanje zgodovine so šolski programi in desnica uresničuje svoje sanje, na novo piše šolske učbenike. Vzgaja generacijo, ki ne pozna zgodovine in fašističnega nasilja, verjame razlagam o »slovanskih barbarih«. Brez verodostojnih šolskih vsebin mladi verjamejo, da je fašizem počel tudi dobre stvari. ●

Komemoracije ob dnevu spomina na fojbe, takt jim je dajala premierka Giorgia Meloni, so bile en sam kontaminiran, zmanipuliran zgodovinski spomin.