Etična analiza zdravniške stavke

Pri etični presoji nekega dejanja imamo dve poti. Prva je, da dejanje ocenimo na osnovi etičnega kodeksa ali deklaracije. Pri takem normativnem pristopu pa težko zaobjamemo vse osebe, ki jih dejanje v dobrem ali slabem prizadene.

Skoraj vsako dejanje, ki je vredno etične presoje, prinaša dobre in slabe posledice, ki pa jih z normativnim ocenjevanjem ne moremo dobro opisati. Kadar gre za prepletenost interesov več skupin ljudi, je primernejša druga pot – etična analiza.

Pri etični analizi moramo najprej opredeliti vse posameznike ali skupine ljudi, ki jih določeno dejanje lahko prizadene. Za vsako osebo ali skupino ljudi nato ocenimo, ali jim dejanje prinaša korist ali pa škodo pri vsakem od štirih temeljnih etičnih principov: pri spoštovanju avtonomije, dobrodelnosti (angl. beneficence), neškodovanju in pravičnosti. V tabeli predstavljam poskus etične analize za zdravniško stavko. Koristi so predstavljene z znakom +, škoda pa z znakom –.

Etična analiza ni matematika in dobro vem, da bi mnogi v tabelo pluse in minuse postavili drugače. Moja etična analiza zdravniške stavke je, priznam, subjektivna. Mnogi mi bodo ugovarjali, nekateri kolegi me bodo kamenjali. Za razliko od kolegov, ki stavke ne podpirajo, a so še aktivni in so raje tiho, pa si jaz kot upokojeni zdravnik lahko privoščim odkrito besedo.

Poglejmo si torej, kdo so tisti, ki jih zdravniška stavka prizadene, in pojasnimo pluse in minuse v etični analizi.

Zdravniki, člani sindikata Fides, s stavko udejanjajo svojo avtonomijo. Verjamejo tudi, da jim bo stavka prinesla višje dohodke, zato pri polju dobrodelnosti plus z dodanim vprašajem za primer, da bo vlada ugodila stavkovnim zahtevam. S stavko zdravnikov pa se rušijo medsebojni odnosi v zdravstvenem timu, pada jim ugled v družbi, zato minus v polju neškodovanja. Oznaka »vprašaj« v polju pravičnosti kaže na mojo negotovost: sami sicer trdijo, da bodo dosegli večjo pravičnost pri plačilu zdravniškega dela, vendar se poraja dvom, kako je s pravičnostjo v odnosu do drugih zdravstvenih delavcev in družbe v celoti.

Zdravniki v javnem zdravstvu, ki niso člani sindikata Fides, so v svoji avtonomiji prizadeti. S tihimi, po nekaterih pričevanjih pa tudi z glasnimi pritiski jih silijo, da se pridružijo stavki, pa čeprav se mnogi s tem ne strinjajo. V ostalih poljih te skupine so oznake enake kot pri članih sindikata, saj bodo v primeru uspešne stavke deležni enakih povišanj plače, enako pa je tudi pri slabšem sodelovanju v zdravstvenem timu, pri podobi zdravnikov v javnosti in pri polju pravičnosti.

Zdravniki, ki delajo v zasebnem zdravstvu, so dveh podskupin: nekateri delajo izključno kot zasebniki, drugi pa so hkrati zaposleni tudi v javnem zdravstvu. Njihove avtonomije se stavka ne dotika, zato je to polje prazno. Na delo v zasebnem zdravstvu stavka ne vpliva, verjetno pa se po pomoč nanje obrne več ljudi, ki do zdravnika v javnem zdravstvu ne morejo, zato sem v polji dobrodelnosti in neškodovanja zapisal plus. Po mojem premisleku ni prav, da zdravnik stavka v javnem zavodu in hkrati nemoteno služi z zasebnim delom, zato minus v polju pravičnosti.

Drugi zdravstveni delavci so poleg bolnikov zaradi stavke najbolj prizadeti. Ker zdravniki stavkajo, tudi sami pogosto ne morejo delati. Osebno poznam stotine medicinskih sester, tehnikov, laborantov, inženirjev pa tudi administratork, ki svojega dela v zdravstvu ne vidijo le kot službo, kjer je pač treba prebiti določeno število ur, temveč kot poklic, namenjen pomoči bolnim, torej kot poslanstvo. Verjamem, da marsikateri inštrumentarki ni vseeno, da ob zaprti operacijski sobi sedi brez dela. V poljih avtonomije, dobrodelnosti in neškodovanja so pri njih minusi. Ker gre za stavko najbolje plačanih, o minusu v polju pravičnosti pri drugih zdravstvenih delavcih ne kaže zgubljati besed.

Bolniki so seveda prizadeti. Zatrjevanje, da bolniki zaradi zdravniške stavke ne bodo utrpeli škode, je nestrokovno, nespametno in je pljuvanje v lastno skledo. Zaprte ambulante, prestavljanje terminov za sprejem v bolnišnico ali za operacijo, podaljševanje čakalnih dob, zapoznela diagnostika in zato več bolnikov z napredovalim rakom – to so samo nekatere od posledic slabšega dostopa do zdravnika. Posebej naj poudarim minus v polju pravičnosti. Bolniki iz višjega socialnega sloja si lahko plačajo diagnostiko ali tudi zdravljenje pri zasebniku, ki nemoteno dela kljub stavki, revni pa tega zasilnega izhoda nimajo.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je pri sedanji ureditvi le blagajna, ki plačuje opravljene storitve, zato v poljih avtonomije in pravičnosti nima nobenega znaka. V polju dobrodelnosti pa vpišem plus: ZZZS ima korist, če zdravstvo dela manj in je tudi plačila manj. Stavka mu tudi ne škodi.

Vladi stavka omejuje manevrski prostor za pogajanja ne le z zdravniškim, temveč tudi z vsemi ostalimi sindikati in poklicnimi skupinami, zato sem v polju avtonomije zapisal minus. Pri dobrodelnosti zapišem plus, saj se s stavko vladi odpira možnost, da za vse neuresničene obljube o reformi in za vse daljše čakalne dobe okrivi zdravnike. Hkrati pa ji Fides spodnaša verodostojnost, ko poudarja, da vlada ne spoštuje lastnih podpisanih sklepov in dogovorov, zato minus v polju neškodovanja. Kot pri ZZZS tudi pri izvršilni oblasti polje pravičnosti ostaja prazno.

Bilanca

Pri stavkovnih zahtevah ne gre le za vprašanje dohodkov zdravnikov, temveč tudi za ustrezne delovne razmere za varno in strokovno delo z bolniki. Slovenija s svojim vse bolj starim in bolnim prebivalstvom daje za zdravstvo bistveno manj denarja kot večina drugih evropskih držav, ob tem pa bi na celem planetu težko našli državo, ki bi vsem prebivalcem obljubljala tako širok nabor popolnoma brezplačnih pravic. Tudi ministrica je ob nastopu mandata povedala, da bo treba košarico pravic omejiti, vendar za to očitno ni politične volje. Neizogibna posledica neomejenih pravic so čakalne dobe in hud pritisk na zdravstvene delavce, še posebej na zdravnike, da sprejmejo več bolnikov. Po standardih ZZZS je zdravniški pregled omejen na nekaj minut. Več kot 60 pregledov v enem dopoldnevu – takšno udarniško delo je s strokovnega in tudi s človeškega stališča nesprejemljivo in predstavlja tveganje tako za bolnika kot tudi za zdravnika, ki nenehno visi na robu obtožbe zdravniške napake.

Ob tem, ko razumem nekatere vzroke za protest, pa etična analiza jasno kaže, da zdravniška stavka prinaša tudi mnoge slabe posledice za zdravnike, za odnose v zdravstvenih timih in za bolnike. Ne glede na to, kako se bodo končala pogajanja med sindikatom in vlado, je edina pot prava zdravstvena reforma. Na osnovi realnega izračuna cen zdravstvenih storitev, razpoložljivega denarja in potreb prebivalstva moramo omejiti nabor pravic na nujno potrebne zdravstvene storitve, ki bodo vsem državljanom zagotovljene brez škodljivega čakanja in v primerni kvaliteti. Vse ostalo, kar ostane izven »košarice«, pa bomo morali prepustiti prostovoljnemu dopolnilnemu zavarovanju ali samoplačništvu. ●