Vojno dobičkarstvo državnih podjetij

Slovenska podjetja v tem času kot običajno pripravljajo bilance poslovanja lanskega leta, ki so ga pomembno krojile visoke cene energentov. Še posebej energetsko intenzivna podjetja, kot so jeklarske družbe Sij in Štore Steel, že ugotavljajo, da bo lanski rezultat pod črto kljub državni pomoči negativen. Stroškov dražje energije, zakupljene pri državnih podjetjih, namreč niso mogli prenesti v prodajne cene. Iz Slovenskega državnega holdinga (SDH) so medtem konec lanskega leta zadovoljno sporočili, da bo po prvih ocenah v letu 2023 donos na kapital skoraj 12 milijard evrov vrednega državnega premoženja presegel načrtovanih 7,3 odstotka in se bo povzpel na 8,6 odstotka. To je največ doslej, kar je nedvomno pohvalno. A na preseganje načrtovane donosnosti v letu 2023 je po navedbah državnega upravljavca vplivalo predvsem uspešno poslovanje družb s področja energetike. Torej državnih družb, ki so slovenskim podjetjem lani dobavljale pregrešno drago elektriko in druge energente, zaradi česar so nekatera poslovala z izgubo.

Z dobrim poslovanjem so se brez zadržkov hvalile tudi same družbe. Generalni direktor Holdinga Slovenskih elektrarn Tomaž Štokelj je decembra lani dejal, da bo leto 2023 glede poslovanja eno najboljših v zgodovini družbe. Konkretnih številk v skupini še ne razkrivajo, pohvalili pa so se, da so državi vrnili že 342 milijonov od 492 milijonov evrov dokapitalizacije za blažitev likvidnostnih težav iz leta 2022. Z dobrimi poslovnimi rezultati so se nedavno pohvalili tudi v Gen energiji, kjer so lani na ravni skupine po nerevidiranih podatkih ustvarili skoraj tri milijarde prihodkov in 205 milijonov evrov čistega dobička.

Drage pogodbe

Kako je torej mogoče, da so v letu, ko se je gospodarstvo šibilo pod bremeni izdatkov za energente, državne energetske družbe ustvarile bajne dobičke? Preprosto. Večina slovenskih podjetij je namreč konec leta 2022, ko je bila energetska kriza na vrhuncu, s slovenskimi energetskimi podjetji na poziv vlade sklenila dolgoročne pogodbe za dobavo elektrike in zemeljskega plina po zelo visokih cenah. Te so nato lani na trgu padle, a se za podjetja niso spremenile. Seveda bi se lahko podjetja namesto za dolgoročne zakupe odločila tudi za sprotne nakupe na trgu, vendar si zlasti energetsko intenzivna podjetja takšnega tveganja skorajda niso mogla privoščiti, ker s tem ne bi imela zagotovljene zanesljive oskrbe in bi to lahko ogrozilo celotno proizvodnjo. Energetske družbe so tako kovale ekstra dobičke na račun domačega gospodarstva, kar je glede na to, da gre za državna podjetja, najmanj nesprejemljivo.

Država je prek agencije Spirit z interventnimi zakoni lani skupaj res izplačala 289 milijonov evrov pomoči zaradi povišanja cen elektrike in zemeljskega plina, a za marsikoga je bila to kapljica v morju. V jeklarski skupini Sij, na primer, so bili stroški energije na letni ravni za 80 milijonov evrov višji kot pred energetsko krizo, dodeljena pomoč pa je znašala osem milijonov (del zaradi zapleta z izplačilom dividend sicer še ni izplačan), v Štorah Steel pa so prejeli šest milijonov pomoči.

Razmere na trgu energentov konec leta 2022 so bile nedvomno kaotične in negotove, zato nihče ni mogel vedeti, kaj se bo dogajalo na trgu. Niti vlada, ki je pripravljala interventne zakone, ne. A če je oblast vse od epidemije naprej z interventnimi zakoni urejala različne anomalije in zagotavljala blažilne blazine, bi lahko gotovo tudi pri dolgoročnih pogodbah za energente, denimo, predpisala, da ima odjemalec v primeru spremembe tržnih pogojev za določen odstotek pravico do spremembe cene ali kaj podobnega. Številni slovenski izvozniki namreč tekmujejo na mednarodnem trgu, kjer so imeli njihovi konkurenti bistveno cenejši dostop do energentov. Naša podjetja so bila tako v slabšem položaju, saj visokih cen energentov niso mogla prevaliti na kupce, ki so lahko na trgu dobili izdelke po ugodnejši ceni.

Ustvarjanje izrednih dobičkov

Če bi šlo za zasebna energetska podjetja, bi morda še bilo mogoče razumeti brezobzirno pobiranje vojnih dobičkov. Bizarno pa je, da so te (pre)visoke cene elektrike in zemeljskega plina zaračunavala podjetja v državni lasti, ki so v strategiji upravljanja državnih naložb opredeljena kot strateška. To pomeni, da njihov cilj še zdaleč ne bi smel biti zgolj maksimiziranje dobička, ampak čim bolj ugodno zagotavljanje javnih dobrin in storitev. Če je oblast lani dvigovala obrvi zaradi izrednih dobičkov bank, povezanih z visokimi obrestnimi maržami, bi jih gotovo morala ob že omenjenih dobičkih energetskih družb. V prvem primeru so se ti dobički ustvarjali na račun varčevalcev bank, v drugem na račun gospodarstva.

Prav to seveda kliče po ponovnem razmisleku o vlogi in načinu upravljanja državnih podjetij ter po sprejetju nove strategije upravljanja, s čimer se zamuja že skoraj leto dni. Trenutno veljavna strategija, ki je bila sprejeta leta 2015, že nekaj let ni več aktualna, saj so cilji postavljeni le do leta 2020. Poleg tega pa se je upravljavski portfelj SDH v tem času močno spremenil: v njem zaradi privatizacije ni več nekaterih naložb, kot so banke, hkrati pa so v njem nove naložbe, na primer turistične družbe in druge naložbe, ki so na SDH prešle po pripojitvi slabe banke. Zaradi vsega tega upravljavski portfelj SDH postaja vse bolj homogen tudi glede klasifikacije kapitalskih naložb. Strateške naložbe, kjer naj bi država ohranila najmanj 50-odstotni lastniški delež plus delnico, namreč predstavljajo že skoraj 80 odstotkov tega premoženja; v mnogih je država edini lastnik.

Javni proti ekonomskim ciljem

V novem dokumentu bi bilo gotovo treba na novo opredeliti namen teh naložb, cilje njihovega poslovanja, ki najbrž ne morejo biti zgolj visok donos na kapital, in smiselnost njihove strateškosti oziroma večinskega državnega lastništva v njih. Strateške naložbe naj bi namreč poleg ekonomskih sledile tudi javnim ciljem, ki so nezdružljivi s prvimi. Zato najbrž postavljanje zelo visokih donosnih ciljev za ta podjetja ni smiselno, na kar je v preteklosti že večkrat opozoril tudi SDH. Vsakokratno vodstvo tega državnega upravljavca to namreč sili, da od podjetij terjajo čim več donosa in na koncu tudi dividend, četudi na račun dražjih storitev za državljane ali za podjetja. Letos tako od energetskih družb pričakujejo kar 200 milijonov evrov dividend. Poleg tega prihaja do primerov, kot je Sijev, kjer je SDH podprl lansko izplačilo dividend, vlada pa se je nad tem zgražala, ker so družbe te skupine prejele državno pomoč.

Če se je v energetski krizi izkazalo, da je vsaj polovično državno lastništvo energetskih družb pomembno, pa se vedno znova pojavlja vprašanje o smiselnosti tako obsežnega državnega lastništva v nekaterih drugih družbah, na primer v turističnih oziroma hotelskih. Hotelov ni mogoče prenesti drugam, poleg tega pa državno lastništvo v njih državljanom ne prinaša nobene dodane vrednosti. Prej obratno: zaradi manjših vlaganj je njihova ponudba slabša, poleg tega pa je državno lastništvo za te turistične družbe ovira pri pridobivanju evropskih sredstev.

»Dobro delujoče gospodarstvo je temelj vsake države in tudi storitev, ki jih ta zagotavlja za svoje državljane,« je ta teden dejal gospodarski minister Matjaž Han. To nedvomno drži. Bogatenje enega dela gospodarstva na račun drugega dela je zato nesprejemljivo in slabo, saj se s tem poslabšuje konkurenčnost celotnega gospodarstva.

●

Bogatenje enega dela gospodarstva na račun drugega dela je nesprejemljivo in slabo, saj se s tem poslabšuje konkurenčnost celotnega goospodarstva.