Nadarjeni so v slovenskem šolskem sistemu zapostavljeni

Delo, 1. februarja

Z velikim zanimanjem sem pod zgornjim naslovom prebral intervju s prof. dr. Mojco Juriševič, priznano strokovnjakinjo in znanstvenico na področju pedagoške psihologije in nadarjenosti. V njem jasno in pronicljivo, na temelju sodobnih znanstvenih spoznanj predstavlja aktualno (neurejeno) stanje na področju obravnave nadarjenih v slovenskem vzgojnoizobraževalnem sistemu in predloge potrebnih ukrepov.

Nadarjeni, ki so s strateškega in razvojnega vidika zaradi svojih potencialov in na njih temelječih dosežkov pomembni za vsako družbo (še posebej za manjšo), so v Sloveniji neenakopravno in nesistematično obravnavani. Konkretno je njihova obravnava odvisna od vsake posamezne šole, posamezne učiteljice ali učitelja ter njihovega entuziazma, še najbolj pa od staršev v izvenšolskem okolju. Dejavnosti za nadarjene so različno dostopne in pogosto nekoordinirane, zanje pa primanjkuje časa in denarja. Sistemski dokument, ki ureja to področje v osnovni šoli, je zastarel in neobvezen, posodobljenega pa pristojni organi kljub predlogom stroke zadnja leta niso potrdili. Čim prej bi za delo z nadarjenimi torej potrebovali obvezne, enotne in jasne smernice, prilagojene slovenskim razmeram in možnostim, ki bi naslovile vsa pomembna področja in tematike. Ta segajo od same opredelitve nadarjenosti, ustrezne usposobljenosti učiteljev in šolskih svetovalnih delavcev, zagotavljanja potrebnih sredstev za delovanje programov, priprave in izvedbe programov, štipendiranja ... do spremljanja učinkov in raziskovanja.

Za družine z nadarjenimi otroki, tudi mojo, so ta vprašanja še posebnega pomena. Vemo namreč, da je nadarjenost razvojna in dinamična. Prisotne potenciale je treba, če jih želimo razviti, dovolj zgodaj prepoznati ter spodbujati. Pri tem imajo pomembno vlogo učitelji, mentorji in trenerji. Spodbuda in podpora otrokovi predanosti velikokrat zahtevata velike časovne in finančne vložke, ki jih vsi starši nimajo na voljo. V duhu načel inkluzivnosti, individualizacije in personalizacije učenja, ki jih kot svoje zagovarja slovenska šola, menim, da bi tudi vsi ustrezno prepoznani nadarjeni morali biti deležni kontinuirane in usmerjene skrbi za razvoj svojih potencialov. Moje lastne izkušnje glede tega segajo od izjemne predanosti in entuziazma preko nerazumevanja in nezainteresiranosti do škodljivih ukrepov, izvedenih v nasprotju z dobro pedagoško prakso. Šole za kakovostno delo z nadarjenimi seveda potrebujejo dovolj dodatno usposobljenega in motiviranega strokovnega kadra ter posebej posvečen čas. Zraven samega spodbujanja intelektualnih sposobnosti in specifičnih področij nadarjenosti pa je (kot pri ostalih otrocih) ključna posebna skrb za psihosocialno blagostanje in celostni razvoj. Tudi nadarjeni otroci namreč potrebujejo spodbudo in pomoč, da bi uspeli v življenju, še posebej tisti s slabšimi socioekonomskimi možnostmi, pri katerih je največja nevarnost, da svojih potencialov sicer ne bodo mogli uresničiti.

Potenciali in dosežki njenih ljudi so ključ do nadaljnjega družbenega in gospodarskega napredka Slovenije. Gre za vprašanje nacionalnega pomena, ali bomo tiste, ki znajo in zmorejo več, pri tem znali podpreti in jim pomagati. Upam, da bodo odločevalci na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje in ostali pristojni čim prej prepoznali pomen nadarjenih za prihodnost in sedanjost naše družbe ter prisluhnili predlogom stroke. Veliko priložnosti je že bilo zamujenih, mnogi nadarjeni pa so bolj spodbudno in prijazno okolje našli v tujini. Naj zaključim z Aristotelom: »Nič ni bolj neenakega kot enaka obravnava neenakih.« dr. Mitja Krajnc,

Limbuš