O zdravljenju depresije

Delo, 3. februarja

Soglašam z vsem, kar je v članku pod zgornjim naslovom v Sobotni prilogi zapisala dr. Barbara Vogrinec Švigelj. Naj dodam k njenemu pisanju še svoje ugotovitve. Živim v domu starostnikov in od blizu opazujem življenje in delo depresivnih stanovalcev. Veliko jih je, mlajših in starejših, ki različno doživljajo depresijo. V Domu Janka Škrabana v Beltincih se terapevti in socialna delavka trudijo za izboljšanje njihovega življenja. Seveda so njihova prizadevanja premalo uspešna. Depresivne ljudi dom vključuje v različne aktivnosti, predvsem pa jim omogoča sodelovanje v tako imenovanih družabnih skupinah, kjer pa jih skoraj ni čutiti in slišati. Vem, da depresivne stanovalce v nekaterih domovih vsaj občasno združujejo tudi v skupinah, ki imajo svoje programe delovanja, seveda pa se povsod ti ljudje povezujejo tudi v skupine, ki so namenjene vsem stanovalcem. Na teh srečanjih ponekod vsaj občasno sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki.

Avtorica komentarja o depresiji gospa Vogrinec Švigelj omenja več oblik in načinov zdravljenja depresije, za katero menda ni učinkovitih zdravil. Ne omenja pa pogovarjanja s prizadetimi. Mislim na individualne pomenke z bolniki v njihovih sobah. Tega je v skoraj vseh domovih premalo. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je večina dementnih ljudi vesela, ko se lahko predvsem z domskimi strokovnjaki na ta način pogovarja. Tedaj vsaj nekateri dementni stanovalci pripovedujejo o svojem življenju, težavah, ki jih spremljajo v domu, in celo o politiki. Seveda pa tudi o sorodnikih. Take komunikacije so še najbolj veseli ljudje, ki jih redko obiskujejo svojci ali pa svojcev sploh nimajo.

V našem domu na ta način odkrivamo tudi ljudi, ki so se že pred depresijo v domačem okolju ukvarjali z različnimi konjički. Nekateri na primer tudi v depresivnem stanju delajo različne izdelke. Veseli so, če jih kdo pohvali in če vsaj občasno na razstavi pokažejo predmete, ki so jih izdelali.

Tone Štefanec,

Beltinci