Kaj je treba narediti s slovenskimi cestami in kaj je mogoče?

Delo, 10. februarja

Inženir Angel Polajnko je velik cestni strokovnjak z bogatimi profesionalnimi izkušnjami na področju projektiranja in gradnje cest, doma in v tujini. V prispevku pod zgornjim naslovom 10. februarja v Prejeli smo zelo dobro analizira sedanje razmere na preobremenjenih slovenskih avtocestah. Bojim pa se, da v sedanji upravljavski strukturi slovenskih cest nima enakovrednega sogovornika, ki bi razumel njegova opozorila in predloge. Nekateri njegovi predlogi so za današnji čas ideologije trajnostne mobilnosti zelo drzni in bogokletni. So pa zelo strokovni in predvsem dolgoročno naravnani. Tovrstna razmišljanja se v Sloveniji danes ne spodobijo!

Osebno močno dvomim, da smo – pri naši učinkovitosti v prostorskem načrtovanju – sposobni razmišljati o novih cestnih povezavah. Kompetentni in izkušeni novi minister in državna sekretarja na ministrstvu za naravne vire in prostor pa dajejo upanje na večjo učinkovitost. Želim si, da bodo imeli podporo in jim bo uspelo!

Se pa zelo strinjam, da bi bilo potrebno preveriti strategijo ukrepanja na slovenskih avtocestah. Te preverbe bi morale temeljiti na strokovnih prometnoekonomskih in prostorskih analizah. Z današnjimi orodji to ni tako težko.

Na žalost pri slovenskih strategih razvoja prometne infrastrukture prevladuje predvsem ideologija trajnostne mobilnosti, ki prepoveduje vsaka nova vlaganja v obstoječe ali celo nove ceste. Pred več kot desetimi leti so se slovenski odločevalci v prometu odločili, da je konec vlaganj v asfalt in beton in da je edina prava usmeritev v mehke ukrepe s preusmeritvijo na javni promet, kolesarjenje in pešačenje.

Ta usmeritev je povzročila na »pregorelih« avtocestah veliko ekonomsko, časovno, ekološko in varnostno škodo uporabnikom slovenskih avtocest oziroma davkoplačevalcem. Zastoji vplivajo tudi na počasnejše zmanjševanje ogljičnega odtisa!? Vse to se da s sodobnimi orodji dokazati na številnih nepotrebnih zastojih na naših cestah. Kakšen »blef« je ideologija trajnostne mobilnosti, kažejo nekatere informacije, da je inštitut za trajnostno mobilnost kulturni dom v Trstu samo zato, ker je bil slovenski, obsodili in usmrtili tiste, ki so se temu poskušali upreti, pevovodjo samo zato, ker je njegov zbor v cerkvi pel slovensko, ki so »takole, za svoj nedeljski hec« kar iz vozečega vlaka postrelili nekaj otrok, poitalijančili imena in priimke ne le na dokumentih, krajevnih napisih itd., ampak jih »popravljali« celo na nagrobnikih, če naštejem le delček tistega, kar vemo ali bi vsaj morali vedeti vsi. Sosedom, ki so l. 1941 okupirali še dodaten ogromen del Slovenije, v Ljubljani in drugod streljali talce (samo v Gramozni jami vsaj 185!), na stotine ljudi odpeljali v koncentracijska taborišča Rab, Gonars in druga in mnoge od odpeljanih do smrti izmučili, izstradali in (tudi do smrti) mučili še na številne druge načine, ki so požigali slovenske domove in cele vasi, glavno mesto v celoti obdali z bodečo žico in tako iz njega naredili veliko koncentracijsko taborišče. Kaj bi se zgodilo, ko bi vodja slovenske delegacije navedel le teh nekaj na hitro naštetih od še mnogo številnejših drugih zločinov naših sosedov, ki naj bi jim predal ključ in pri tem seveda izjavil, da morata Italija in Slovenija pozabiti na nekdanje spore in nadaljevati po poti sloge in solidarnosti, ki sta za kulturo nujni?

Nedvomno bi vsi Italijani v trenutku zapustili dvorano. Zakaj? Zato, ker bi iz ust vodje slovenske delegacije slišali resnico. Ta pa je očitno nesprejemljiva.

Težko bi bilo odgovornost za take politične odločitve naprtiti prav delegaciji na frankfurtskem sejmu.

Nemara bi bili res najprej naši najvišji politiki dolžni bobu reči bob in ob svojih visokih stikih italijanske sogovornice in sogovornike opozoriti na to, kaj je resnica in kaj potvorba, in na to, da bi za začetek lahko italijanska stran objavila vsaj poročilo slovensko-italijanske mešane kulturno zgodovinske komisije, ki na to čaka že dobri dve desetletji. Tako pa bo v svetu obveljalo, da imajo Judje pravico, da se branijo, Slovenci pa naj take pravice ne bi imeli niti v letu 1918 niti v letu 1941 – in je očitno ne bomo imeli niti v prihodnje. In obveljalo bo, da je bil samo judovski narod predviden za holokavst, pa čeprav vemo, da je Hitler enako usodo namenil vsaj še Romom in Slovencem, pa najbrž še komu. Nas je nedvomno rešilo predvsem tehnično vprašanje, saj je preprosto zmanjkalo vsakršnih kapacitet za ta načrt. A Slovenci, ki so preživeli Auschwitz, Dachau, Ravensbrück ..., so realizacijo tega lahko videli od blizu. In obveljalo bo, da naj bi Slovenci zmetali v fojbe na tisoče (zakaj pa ne kar na deset- ali stotisoče) Italijanov samo zato, ker so bili pač Italijani.

A Slavoj Žižek ne more biti prisoten vedno in povsod in opravljati funkcije poverjenika slovenske politike, ki je za taka sporočila očitno nikoli ni dovolj v hlačah ali v krilih. Ker neprijetna sporočila raje prepušča drugim, bomo morali to očitno prevzeti državljani sami. Izjemna priložnost ob sklepu frankfurtskega sejma je na žalost zamujena in upajmo, da bomo v prihodnje takih priložnosti zamudili čim manj.

Italijanskega predsednika, ki bi se poklonil talcem, pobitim v Gramozni jami, položil venec na njihove grobove in se javno opravičil Slovencem za vse zlo, ki smo ga od svojih sosedov

obvladovala upokojena medicinska sestra.

Mimogrede, tudi toliko opevan prehod na električna vozila bo potreboval dobro pretočne ceste, da se ne bo v zastojih trošilo dragocene elektrike!

Zanimivo je, da ima prometna ministrica zaradi skrbi za davkoplačevalski denar ničelno toleranco do aneksov pri izvajanju gradbenih pogodb. Nič pa je ne skrbi velika, tudi finančna škoda slovenskih davkoplačevalcev in gospodarstva zaradi dolgotrajnih zastojev. Ministrica je ena od občasnih nosilcev prometne politike v zadnjih desetih letih in tako odgovorna (zaradi neukrepanja) za povzročeno škodo.

Današnjim prometnim strategom manjkajo znanje, izkušnje, vizije in strokovni pogum.

Zelo podpiram Polajnkovo idejo, da je treba nemudoma (deset let prepozno) izdelati študijo, kako celovito pristopiti k sanaciji neustreznega stanja slovenskih cest. Take študije in analize smo pred več kot tridesetimi leti izdelovali z veliko primitivnejšimi strokovnimi orodji, kot so na razpolago danes.

Pa še to: Na začetku prejšnjega desetletja sem na nekem strokovnem srečanju, kjer je bilo veliko tarnanja nad ustavitvijo gradenj v Sloveniji, predlagal, da izkoristimo tisti sušni čas za pripravo prostorske in projektne dokumentacije za obdobje, ko bomo ponovno zagnali velike investicije. Že takrat pomembni politični človek (ki je še danes na istem položaju) me je pred vsem avditorijem zavrnil, naj ne sanjamo o novih velikih projektih v Sloveniji, ker denarja za to nikoli ne bo!? Danes pa ugotavljamo, kako je za zagon prepotrebnih novih velikih investicij problem usklajevanje v prostoru (ponekod traja že več kot petnajst let). Deset let je izgubljenih! Ali bo kdo zaradi svojega slabega dela, nedela in napačnega prepričanja za to odgovarjal in se opravičil slovenskim davkoplačevalcem?

Slovenski nastop na lanskem Frankfurtskem knjižnem sejmu je bil velik uspeh, še zlasti glede na čudaške politične menjave ekip, ki so ga pripravljale. Vse pohvale! K izjemni odmevnosti slovenskega nastopa pa je vendarle največ prispeval Slavoj Žižek s tem, da je urbi et orbi povedal, da je cesar nag. Ko bi se bil Žižek zlagal ali rekel kaj neumnega, se ne bi nihče za to niti zmenil. Ampak Žižek je povedal resnico in tu tiči vrag! Samo zato so nekateri nemški politiki protestno zapustili dvorano oziroma se skušali z Žižkom celo prepirati. Poročila o koncu frankfurtskega sejma pa so bila pri nas precej skromnejša in sam nisem zasledil ničesar (ne trdim, da ni bilo ničesar) o incidentu, ki se je zgodil ob predaji novi gostji, Italiji. O tem sem izvedel v odličnem članku, sicer namenjenem povsem drugim temam, v katerem je novinarka vprašala Dušana Jelinčiča, kako je bilo ob primopredaji v Frankfurtu poslušati italijanske izjave, da ni najbolj prijetno dobiti ključa od sosedov, ki so Italijane metali v fojbe. G. Jelinčič je odgovoril: »Ko je vodja italijanske delegacije v Frankfurtu ob primopredaji izjavil, da morata Italija in Slovenija pozabiti na nekdanje spore in nadaljevati po poti sloge in solidarnosti, ki sta za kulturo nujni, pa čeprav smo Slovenci zagrešili fojbe – sicer ni izrecno govoril o zločinih, a je bilo dovolj, da je izrekel to drobno besedo, ki pomeni natanko to –, smo se s predsednico JAK Katjo Stergar in kuratorjem Miho Kovačem spogledali in verjetno vsi dobili preblisk, da bi morali vstati in zapustiti dvorano. Tako so namreč le kak dan prej storili nemški visoki politični predstavniki ob Žižkovem govoru, a danes vem, da smo ob ponosni in samozavestni drži, ko smo vztrajali v dvorani, ravnali pravilno. (...)«. Predstavniki Slovenije so torej ostali v dvorani in ne vem, ali so pokazali svoje nestrinjanje z izrečenim kako drugače. Naj mi ne zamerijo, če menim, da bi morali dvorano nemudoma zapustiti. Ne dvomim, da bi Slavoj Žižek, ta najbolj nevarni filozof našega stoletja, znal tudi v tem primeru ravnati pravilno in pokazati vodji italijanske delegacije (ki najbrž ni bil kakšen nižji vladni uradnik) in celi dvorani svoje nedvoumno razumevanje take izjave. Da bi bilo jasneje, obrnimo situacijo. Predstavljajte si, da bi vodja slovenske delegacije, ki je najbrž nastopil pred vodjo italijanske, izjavil, da ni najbolj prijetno predajati ključa sosedom, ki so leta 1918 okupirali kakšno tretjino slovenskega narodnega ozemlja, tam prepovedali javno rabo slovenščine in jo izgnali iz šol, cerkva, kulturnih in drugih ustanov, požgali Slovenski