Od članstva v zbornici do digitalizacije v zdravstvu

Pred kratkim sem brala razmišljanje znanega pobudnika zasebništva v zdravstvu, da bi Zdravniška zbornica Slovenije lahko sama kadarkoli predlagala ukinitev obveznega članstva. To bi lahko storila takrat, ko bi si vsak zdravnik ali zobozdravnik želel biti član in plačevati članarino tudi brez zakonskega določila. To naj bi bilo možno, ker bi zdravniki in zobozdravniki članstvo razumeli kot veliko čast.

Sprašujem se, kako bi se izražala taka čast. V odnosu do kolegic in kolegov, do samega sebe, do drugega osebja v zdravstvu, do pacientov, do vseh teh? In to ob dejstvu, da je v današnji družbi čast vse bolj namenjena denarju!?

Sem pa v preblisku ob tem branju podoživela dogajanja v nekdanji Gospodarski zbornici Slovenije. Ta je svojo vlogo in moč strokovnega zagovornika gospodarstva udejanjala prav na podlagi reprezentativnosti obveznega članstva. Zaradi takšne moči je GZS po letu 1990 postala trn v peti politiki in Janševa vlada ji je pripravila politični rez: z ukinitvijo obveznega članstva je sprožila mučno delitev premoženja GZS na množico malih zbornic, ki jih danes vodijo interesi zasebnega kapitala.

In razmišljam dalje. Malo čez našo severno mejo dela pediater, ki v otrokovo cepilno knjižico nalepi listek za identifikacijo cepiva, otroka pa pri tem (seveda samoplačniškem pregledu) sploh ne cepi. V uporu do takega strokovnega delikta so slovenski primarni pediatri za posredovanje prosili našo zdravniško zbornico. Ta je od avstrijske dobila pojasnilo, da ne morejo ukrepati, ker dr. M. ni član avstrijske zbornice. Ali postopke za obnavljanje zdravniške licence dr. M. enostavno plača? Gre morda za vprašanja zasebništva, za katero ni potrebna licenca? Ne vem. Me pa skrbi in žalosti taka zloraba otrok.

Razmišljam o zdravniški zbornici tudi kot o pobudnici skrbi za kakovost v zdravstvu. Svoja prizadevanja že zdaj usmerja v kakovost dela in varnost obravnave pacientov, kar spoštujem in se tega že dolga leta veselim. V distanci časa se zavedam, da sem se v svojih prvih vodstvenih odločitvah novopečene direktorice zdravstvenega doma odpravila po nasvete prav k tistim kolegicam in kolegom, ki so po mojem razumevanju dobro opravljali svoje vodstveno delo in vsi so v delo svojih zavodov uvajali tudi sisteme za zagotavljanje kakovosti. Tako sem ob svojem ukvarjanju s kakovostjo opažala mnoge podobne »kakovostne strasti« tudi med številnimi drugimi zaposlenimi v zdravstvu. Ne podpiram pa zamisli, da bi zbornica prevzela še nadzor nad kakovostjo. Agencije za kakovost in varnost bi morale delovati na nacionalnem nivoju kot neodvisna dejavnost. Razumem pa, da lahko majhnost države predstavlja v takih primerih težavo. Vsekakor pa velja, da je dobro zaupati, bolje pa ob tem še nadzirati.

Želim si, da bi kot razvita družba krepili in razvijali solidarno zdravstvo po meri ljudi. Da bi kot država končno znali (in zares želeli) narediti tudi »mrežo« in njej odgovarjajočo »košarico«. Da bi se lahko »doma« počutili varne. Ko sem se pred dobrim desetletjem udeležila prvega protesta v podporo javnega zdravstva, sva šla ob koncu shoda z možem čestitat kolegoma Bešič Loredanu in Breclju. In pred dnevi sem se spomnila na tiste uporniške trenutke, ko sem od svojega znanca – pred leti tudi upravnega direktorja Onkološkega inštituta – slišala komentirati javni Brecljev nastop: »Poštenjak. Žal ni lisjak.« Sama bi z veseljem rekla »poštenjak, na srečo ne lisjak« in še naprej upala, da mu korupcija, klientelizem in nepotizem ne bodo preprečili delovanja.

Pravi poznavalci vedo, da zdravstva ne smemo videti kot potrošnjo. Še manj pa v njem dopuščati nekontrolirano zaslužkarstvo, politična prerivanja in korupcijo. V družbi, ki ji je »duh že ušel iz steklenice«, je stvari v zdravstvu zagotovo težko spraviti na bolje, ni pa nemogoče. Na potezi smo tudi državljani. Da odločno spodbujamo in zahtevamo transparentno delo vedno in povsod: v zdravstvu, šolstvu, javni upravi, politiki in medijih, nenazadnje pa tudi v odnosih do sosedov in partnerjev, do otrok pa tudi do znancev in neznancev. Seveda z dobronamernostjo, ne pa z naivnostjo ali s figo v žepu.

In na koncu: digitalizacijo v naslovu navajam le kot primer pomembne in zahtevne vsebine v zdravstvu. Takih zahtevnih vsebin je v njem še veliko. Žal se v pregretih vodah političnih in družbenih strasti mnogo teh vsebin obravnava nekritično in povsem zgrešeno. Današnji protestniki se v temačnih jamah kompleksnosti izgubljajo v prepričanju, da delovanje zdravstva poznajo. Mislim tudi na prerekanja glede obremenjenosti in izgorelosti zaposlenih v zdravstvu, na spore med različnimi profili zaposlenih, na kakovost in varnost, na razvoj in napredek medicine, na masovnost in zamotanost informatizacije in digitalizacije, v katero drvi ves svet. Ko so me pred skoraj pol stoletja imenovali za (rosno mlado) predsednico sindikata v zdravstvenem domu, sem se udeležila sestanka, na katerem je dr. Toth predstavil načine plačevanja v primarnem zdravstvu.

Najmanj možnih nepravilnosti naj bi zagotovil sistem plačevanja pol pol: 50 odstotkov plačila zdravnika izhaja iz števila opredeljenih pacientov, 50 odstotkov na podlagi opravljenih storitev. Kako zares vezati plačilo v zdravstvu na več količine in več kakovosti storitev, sodi med najpomembnejša vprašanja družbe.

Na koncu se vprašam, kako bi lahko zdravstvo pospešeno gradili in ga ne več uničevali. Res potrebujemo popolno destrukcijo, preden se lotimo učinkovite rekonstrukcije? Tudi tega ne vem. Vem pa, da si iskreno želim boljšega sveta. Takega, v katerem bomo lahko skupaj delali prave stvari. prim. Jasna Čuk Rupnik,

Dutovlje