PREJELI SMO

Je mogoča katarza politike (in družbe)?

Afera »Litijska« je ena od tistih pojavnosti, ki deluje kot povečevalno steklo, skozi katero se prikažejo znana dejstva v »neskritosti« (v Heideggrovem pomenu), torej kot izbruh Resnice, kot predrugačenje interpretacijskega polja, v katerem ugledamo krogotoke mnoštva povezanih dejstev in diskurzov.

Ilustrativni primer: v mandatu 2002–2006 je mestu Ljubljana vladala koalicija LDS – SD, ki se je zavezala k oblikovanju rešitve za džamijo. Toda predlog rešitve se ni izoblikoval vse do zadnje seje v mandatu. V razpravah pred to sejo so v desni opoziciji nastopali z islamofobnimi stališči ter žalitvami na račun zagovornikov multikulturalizma in verske svobode ne samo izključno za katoliško religijo. Nasprotniki džamije so uporabili in zlorabili vse, kar je dopuščal poslovnik, za zavlačevanje razprave. Ko pa naj bi glasovali, je seja nenadoma postala nesklepčna. Nesklepčnost je povzročila SD. Najverjetneje je bila namerno povzročena (manjkal je en glasovalec!) po zakulisnem dogovoru med SDS in SD.

Ta simptomalni dogodek je bil malenkost v primerjavi z vrsto drugih »nedokazanih« sodelovanj obeh strank ter njunih lokalnih akterjev, kot npr. pri Tešu 6. V jedru prepletanj interesov, urejanj kadrovskih razmeščanj, delitev državnega denarja itn. se prikaže kontinuiteta s prejšnjim režimom. Seveda ne kontinuiteta z demoniziranim komunizmom, pač pa kontinuiteta z iskanjem lukenj v zakonih, izmenjav uslug in »rihtanj« dogovorov za velike in male posle. Vsi ti posli niso bili nujno »lopovščine«, bili pa so uveriženi v uvajanje demokracije, v katerem je šlo predvsem za privatizacijo na način razlastitve celotne družbe. Ta trend »pragmatizma« je dokončno zavladal nad družbo zlasti po izvolitvi Boruta Pahorja z njegovim modnim »sodelovalnim« modelom, ki je bil tako dober, da ga še tako nesramna Janševa klofutanja tudi Pahorja osebno niso mogla zamajati. V vsem tem je del razlogov za to, da desni ekstremizem SDS ni bil brez ostanka prepoznan kot tak. V takem kontekstu politika komaj še obstaja. Medijsko vidni so samo še posamezniki, ne pa strukturne in sistemske plati. Za del mentalno pohabljenih, a vplivnih medijev preostaja poceni moraliziranje.

Afera »Litijska« bi lahko bila priložnost ali vsaj člen v verigi procesa katarze slovenske politike in celotne družbe. Ne idealiziram pravosodne ministrice kot osebe, ji pa verjamem. Afera je namreč veliko večja od nje same in njenih »kritikov«. Na ravni osebnosti je nemara pomembno zgolj to, da je gospa Švarc Pipan bila socializirana na mednarodnem kazenskem sodišču in je v tej svoji formiranosti v slovenski politiki hočeš nočeš spregledala nizkotnosti vsakdanjih rabot, ki jih je zaznala, ko je bilo že prepozno. Sedanja afera je še ena v vrsti večine drugih, ki so jih sprožili nepremičninski posli. Pravi pomen nasvetov ministrici, naj se umakne in vse prepusti »organom«, je mogoče izmeriti ob pozabljenem primeru Katarine Kresal, ki je po ugotovitvi »tveganja korupcije« v nepremičninskem poslu odstopila in je čez leta oprala svoje ime v sodnem postopku; a kaj, ko je javnost o tem bila obveščena v najmanjših možnih okvirčkih dnevnega tiska.

H katarzi v politiki bi za začetek pomagala od znotraj generirana preobrazba SD (preobrazba SDS kajpak ostaja nemogoča), ki bi pometla z mrežnim (so)delovanjem stranke v celoti in njenih članov na terenu v netransparentnih poslih, če ne govorim o prelomu s Pahorjevo »paradigmo« drugovanja s skrajno desnico. Seveda Slovenija ni osamljena med vsemi drugimi državami z degradirano politiko. A tega ne bi pisal, če bi mislil, da ni upanja za kvalitativno spremembo politike in družbe, saj v danih okvirih začuda še nekaj stvari deluje in vsaj dohodkovno nismo najbolj neegalitarna družba v Evropi. Ljudje, kot so gospa Švarc Pipan, kirurg Brecelj, sindikalista Štrukelj in gospa Jerkič ter nemalo drugih – recimo na desettisoče petkovih kolesarjev –, v vsem (organiziranem) kaosu niso nikakršni heroji, so pa predvsem osebe z vestjo.

In še o pomembnosti gest v družbeni komunikaciji: morda se je odstavljanje gospe Dominike Švarc Pipan začelo v trenutku, ko še sama ni vedela, da bo ministrica, in ko je zavrnila rokovanje z Janezom Janšo.

Darko Štrajn,

Ljubljana