Še en absurd države, nedavno še (pri)znane kot zgodba o uspehu

Tukajšnji državljani smo zadrteži in nergači. Najbrž je imel J. Rugelj z oznako »zarukanci« bolj prav kot A. Trstenjak s svojo tezo o poštenih in pridnih Slovencih. Pa saj slavimo (zlasti letos) tudi Rudolfa Maistra, ki da je z (vojaško) odločnostjo rešil spodnji del dežele Štajerske in dolgoročno nemalo prispeval k nastanku samostojne Slovenije. A zdaj »pol Štajerske« dela v Avstriji. Za mnoge je to nuja, za vse pravica, toda ali oni tudi slavijo Maistra?

Z rečenim ne trdim, da je pri nas res vse slabo in narobe. Tudi ni mišljeno kot uvod v zdaj najbolj vročo deželno godljo, se pravi nakup neke zgradbe, kakršnega ne bi zmogli niti najbolj zarobljeni Butalci. In ne kot moraliziranje o ministričini objektivni odgovornosti (kar je ena najodvratnejših politikantskih floskul; kaj pa to sploh je?). Zagotovo pa ministrico srčno podpiram v tem, da se majčkeno odkupi vsaj s tem, da prispeva k razkrivanju obupnega strankarskega smradu. V resnici se ne morem domisliti ničesar tako hinavskega, pokvarjenega in koruptnega, kot so prav vse politične stranke. Delno razliko vidim le v njihovi prefriganosti. Levica se upira tem odurnim veščinam, a doklej bo lahko brez njih sodelovala pri kovanju naše srečne demokracije, pravnega reda in blaginje za vse?

Zlasti med političnimi strankami (če je partija sinonim za najslabše prakse nekdanje Zveze komunistov, potem je za skoraj vse sedanje stranke prav to pravšnji izraz) je zelo razširjeno blejanje in priseganje o usodnem pomenu ohranjanja in krepitve slovenstva. Zanimivo bi bilo navajanje njihovih najbolj histeričnih floskul, ampak nima smisla, saj niti ti partijski klani niti njihovi vidni posamezniki ne poznajo ne sramu in ne časti.

Čeravno se imam za svobodomiselnega domoljuba, sta mi narodnjaška in nacionalna hipertenzija in hipertomija precej odvratni – že zato, ker se z njima največ razkazujejo ljudje, ki se skrivajo po strankah. A če smo nekako prestali vso svojo zgodovino ter se zdrenjali na evropski in svetovni oder, potem obstajajo vsi razlogi, da premišljeno skrbimo za naše narodno in nacionalno tkivo. Kot neravnodušen, vendar precej dremoten državljan sem že ob družbeni in državni tranziciji pričakoval, da bodo naši modri očetje (smešna oznaka, če imam v mislih npr. Jambreka, Rupla, Bavčarja, Janšo) preudarno odločili o dvojem: da so ključna področja skrbi naše države populacija, zdravje, okolje, znanost in kultura ter da so (ker nimamo nafte, rud, žitnic, Nokie ali Ikee) ključni viri (gradniki) našega razvoja,

napredka in ugleda znanje in vsakršna solidnost ter največja načelnost in doslednost.

Če že nekaj skrbi države, te ujetnice strankarskih lož, vidimo pri zdaj še veljavnih razmerah in pogojih za izobraževanje, je s tem njene skrbi v segmentu populacije skoraj konec. Pa vemo, da bi bil problem staranja družbe veliko manjši, če bi država dobro skrbela za mlade. A v marsikaterem pogledu ne. Če smo z možnostmi izobraževanja še za silo zadovoljni (odmislimo tu kopico slabosti glede premalo premišljenih vsebinskih vidikov, pedagoškega osebja, staršev, ki v šolo prihajajo z odvetniki itn.), je skrb države za zaposlovanje in reševanje stanovanj za mlade skorajda sramotna. Govori o tem, da je država (tj. oblast) skrajno nesposobna pri razmišljanju in domišljanju prihodnosti. Pa ne mislim samo na izvršilno oblast, podobno je z zakonodajno (vzemimo ogromen jalov tek parlamenta na ljubo nekakšni proceduri in sploh slabo obvladovanje zakonodajne problematike) in tudi s sodno (ali ni bil ravnokar ovržen neki sodni postopek zaradi proceduralne napake v parlamentu; mar ni sodna oblast neodvisna?).

V resnici vidimo začetek absurdnega odnosa države čisto na začetku. Razmere so ob vsem političnem zaklinjanju skregane s težnjami po večji rodnosti. Mladi starši imajo neznanske težave s stanovanji, dostopnostjo do kreditov, marsikje tudi zaradi odsotnosti z dela med nosečnostjo in po zaključku sicer spoštovanja vredne »porodniške«. Imeti morajo tudi srečo, da »dobijo vrtec«. Toda tam jih čakajo nove težave. Najbrž so povezane tudi s pomanjkanjem kadra. Toda vrtec je zlasti za tiste iz dohodkovno mejnega območja strahotno drag. Zaradi pogostih okužb so otroci veliko doma, starši pa največkrat tudi (če nimajo sreče s starimi starši; udari jih še izpad dohodka). Razumemo, kaj je najvišji strošek vrtca, a ob odsotnosti otroka staršem odštejejo samo simboličen znesek za hrano. Obliž za nekatere je otroški dodatek …

Šolstvo je pri nas na vseh treh stopnjah brezplačno. Jasno, da na starše pade še vedno veliko raznovrstnih stroškov. Pridni srečneži so od srednje stopnje dalje deležni tudi štipendij, večina bonov za hrano.

Če torej primerjamo predšolsko stopnjo z vsemi šolskimi stopnjami, je videti velikanski prepad, tako rekoč popoln absurd. Zakaj ni primerljivo s šolanjem brezplačno tudi otroško varstvo (v bistvu tudi zasebno, če spoštuje pravila in predvsem tedaj, ko zmogljivosti javnega ne zadoščajo)? Razumno bi bilo, da bi starši primerljivo s šolami nosili samo nekatere stroške. Če prav razumem, starši na nobeni stopnji rednega javnega šolstva ne plačujejo delovne sile, v vrtcih pa je to verjetno najvišja postavka.

To nikakor ni zadeva samo resornega ministrstva. Moje spraševanje, zakaj je tako, je gotovo povezano tudi z velikim nepoznavanjem celotnega ozadja. Če bi se nanj morda celo kdo od odgovornih odzval, bi me zelo verjetno poskušal odpraviti prav s tem, z nepoznavanjem vsebine in predpisov. Toda mar nimamo poleg različnih pobud tudi kompletne in kadrovsko nabuhle države, da bi javnosti prisluhnila, če je že sama tako rigidna, da ničesar ne izboljša? Ampak upam lahko, da mi bo prisluhnilo kvečjemu uredništvo z objavo.

Martin Ivanič,

Ljubljana