Spomin na pozabo

KESAD BABAČIĆ

IRENA ŠTAUDOHAR o je tokijska koncertna dvorana Suntory oktobra 2016 proslavljala svoj trideseti rojstni dan, sta veličastno glasbeno gostijo občinstvu podarila Dunajska filharmonija in dirigent Zubin Mehta. Pravzaprav sta jo podarila dva dirigenta. Straussovo hitro polko Grom in strela sta skupaj dirigirala Mehta in Seidži Ozava.

V njunem dirigentskem duetu je bilo vse polno veselja. Zdelo se je, da se igrata, da se zabavata, da občinstvu prikazujeta, kje vse se skrivajo tempo, ritem in bistvo Straussove polke. Zdelo se je, kot da poskušata vse skupaj spremeniti v otroško igro. Ko je Mehta dirigentsko palico predal japonskemu maestru, jo je ta, kot da ne bi imel moči, da bi dvignil roko, hitro vrnil prijatelju in še naprej poplesaval po odru, se skorajda otroško smejal in … dirigiral z očmi, obrazom, nasmehom, torej z nečim zdravim v bolnem telesu, ki obljublja, da ne bo nikoli pozabilo tistih najpomembnejših stvari, ki osmislijo in polepšajo človekovo življenje.

Dolga leta po tem, ko je Suntory na svojo spletno stran uvrstil posnetek dveh genijev v različnih stadijih biološkega strmoglavljenja, je na različnih glasbenih portalih in družbenih omrežjih potekala razprava o tem, ali je bila to čast ali ponižanje za največjega japonskega dirigenta vseh časov. Je Mehta izkazal spoštovanje svojemu prijatelju, ki so ga razglasili za častnega člana Dunajske filharmonije, ali je pred očmi javnosti brezčutno razgalil krhko stanje njegovega uma, morda prizadetega z alzheimerjevo boleznijo, ki je sicer niso nikoli omenili v dolgem seznamu bolezni, za katerimi je Ozava trpel zadnjih petnajst let življenja.

Prva stvar, ki sem jo naredila, potem ko sem prebrala, da je Ozava 6. februarja preminil, je bilo skorajda histerično brskanje po spominu na njegove opise glasbe v čudovitem pogovoru s pisateljem Harukijem Murakamijem z naslovom Absolutely on Music. Besede, zabeležene leta 2011, so se spopadale s podobo maestra v invalidskem vozičku na dirigentskem odru, s katerega je novembra 2022 zadnjič dirigiral orkestru Saito Kinen. In pri tem me je mučilo vprašanje, kakšen je zadnji spomin na pozabljene dele življenja in kaj je tisto, kar ostane v zavesti velikega umetnika neizbrisano vse do konca, celo takrat, ko ne more več stati, ko morda ni več sposoben govoriti, ko je na koncu izvedbe Beethovnove uverture Egmont zajokal kot utrujeno vesolje, ki namesto solza preliva zvezde, pa tudi po tem, ko mu je z velikega ekrana z mednarodne vesoljske postaje pomahal japonski astronavt Koiči Vakata in se mu zahvalil, ker je imel priložnost poslušati glasbo z Zemlje. Po zadnjem taktu je snel slušalke in jih pustil lebdeti, kot bi hotel s to potezo prikazati breztežno stanje duše v objemu melodije brezčasnega Beethovna. To je bil namreč koncert, pri katerega ni. Oziroma, točneje rečeno, njen jezik ni brezpogojno univerzalen.

Ostanimo pri bistvu spominjanja. Ko mine vse to, kar se dogaja v naših burnih časih, ko pozabimo, kako je izbruhnila vojna in kdo je vzpostavil mir, ko se približamo breznu, izpolnjenemu z belo meglo – česa se bomo še spominjali? Nekdo bi rekel ritma srčnega utripa. Nekdo je bil prepričan, da je bila v primeru Ozave to glasba.

Meni se zdi, da je to vedno – ljubezen. Tudi japonski čarodej se je v trenutku, ko je zajokal po svoji zadnji izvedbi, spominjal ljubezni, ki ga je vodila h glasbi in nato skozi njo, na koncu pa visoko nad vsem. Do mednarodne vesoljske postaje in nazaj. Spominjal se je samo ljubezni. In zato se je smejal. Zato je jokal. Zato je do konca ostal veličasten dokaz, da obstaja univerzalno čustvo, celo če dvomimo o moči univerzalnega jezika katere koli vrste.

In tudi besede »ljubezen« ne omenjam s patetiko, s katero je prepogosto prežeta, in to preprosto zato, ker je v njej vse: tako ustvarjalna strast kot strastna interpretacija umetnosti, odnos do neba in dotik zemlje, potreba astronavta, da v vesolju sliši utrip duše uporniškega Egmonta, in neutolažljiva želja dirigenta po tem, da bi še bolje razumel, pa tudi spoznanje vseh, da na začetku ni nihče poznal besede organizaciji je sodelovala japonska oziroma, bolje rečeno, da se je vse agencija za vesoljska raziskovanja. začelo kot nekakšno ogromno, zaOzava, ali nekdo v njegovem imepleteno in močno čustvo, za katero nu, je ob tej priložnosti napisal so civilizacije in filozofije, romani sporočilo: »Glasba lahko med seboj in simfonije, drame in opere, igralpoveže srca ljudi – s tem ko preseci in dirigenti pa tudi vsi mi nakže vse besede, meje, vere in politiljučni mimoidoči – za katero smo ke. Moje upanje je, da se lahko ob torej na milijone let iskali, kako glasbi spomnimo tega, da smo vsi točno se izgovarja. Čustvo je bilo človeška vrsta, ki živi na istem plaprvo. Šele nato je prišlo znanje. netu. In da smo združeni.« Tudi Dostojevski je, ko je v romanu

Tako kot ob številnih drugih Bratje Karamazovi opisoval pekel, globoko čustvenih trenutkih sem zapisal, da je to prostor, kjer se »izse vprašala, kaj je najpomembnejgubi sposobnost ljubiti«. še v življenju, kaj je tisto, česar se Ko je prispela novica, da je človek spominja tudi takrat, ko vse 88-letni Ozava odšel tja, od koder drugo pozabi? In kot vsakič, ko se prihaja glasba, so se mi zazdele hladni razum bojuje z vročimi solneskončno smešne vse pogostejše zami, sem imela potrebo po tem, zgodbe o tem, kako dolgo bi lahko da odženem patetične odgovore. živel človek, in o znanstvenih in Kajti čeprav je maestro Ozava podrugih poskusih, da bi se življenjgosto – in v širokem smislu te trska doba podaljšala na dvesto ali ditve tudi povsem upravičeno – o več let. Konfuzna se mi je zdela ta glasbi govoril kot o univerzalnem panika današnjega časa, da tukaj jeziku človeštva, ona to pravzaprav * ne bomo dovolj dolgo, in zdelo se mi je žalostno to hrepenenje, da bi se podaljšalo število utripov srca, ki so merilo našega trajanja. Vse to se mi zdelo nepravično do časa, ki je od prvega do zadnjega trenutka življenja edino, kar pravzaprav imamo. Seveda sem se znova vprašala, zakaj je smrt nekoga, ki je izpolnjeval velik del tvojega življenja, trenutek tolikšnega navdiha, da imamo šele takrat, ko slišimo, da je genij preminil, potrebo po tem, da znova poslušamo utripanje njegove duše.

Zaradi tega, ker se takrat vprašamo, česa se bomo mi spominjali, ko bomo vse drugo pozabili, ko bo ostalo samo to edino, najpomembnejše, najmočnejše, najsrečnejše in najbolj boleče čustvo, ki ga ne bomo pozabili – celo ne takrat, ko nam bodo ob spoznanju, da je to ljubezen, lica ovlažile solze.

Med histeričnim prelistavanjem knjige Absolutely on Music sem prišla do Ozavovega opisa slovitega koncerta iz leta 1962, ko je v Carnegie Hallu kanadski pianist Glen Gould pod taktirko Leonarda Bernsteina igral koncert št. 1 Johannesa Brahmsa. Dirigent je začel z govorom, v katerem je občinstvu pojasnil, da bo poslušalo izvedbo solista, s čigar interpretacijo Brahmsa se nikakor ne strinja, a se je kljub temu odločil, da dirigentske palice ne bo prepustil svojemu asistentu – torej Ozavi –, ker v glasbi in nasploh tudi v vsem drugem v življenju obstaja »ta faktor zvedavosti, pustolovščine, eksperimenta«. In sodelovanje z Gouldom, je dejal Bernstein, je bilo v duhu te pustolovščine, ki jo bo predstavil občinstvu, je napovedal dirigent. Ozava je bil skorajda v šoku in nikoli ni prenehal razmišljati o tem, kdo je imel prav – Gould, ki je tako upočasnil Brahmsovo delo, da je orkester na trenutke razpadal, ali Bernstein, ki je vztrajal pri tem, da bo dirigiral, čeprav se vse do konca ni strinjal s solistom … ali pa se morda je, le da se je vse skupaj prepletlo v novo čustvo, ki se ga ni dalo opisati z običajnimi besedami.

Na koncu sem poslušala posnetek tega koncerta. In ko Gould nekje pred koncem naredi takšen premor, da človeku zastane srce, se mi je v misli prikradla slika Ozave, ki skupaj z Mehto poskakuje po odru in daje Straussovi polki novo razsežnost. Razsežnost igre. Ali – če to zveni bolj razumljivo – univerzalno razsežnost ljubezni. ●

Tudi japonski čarodej se je v trenutku, ko je zajokal

po svoji zadnji izvedbi, spominjal ljubezni, ki ga je vodila h glasbi in nato skozi njo, na koncu pa

visoko nad vsem.