Trgovina z odlikovanji

Spet je na mizi odvzem odlikovanja komunističnemu jugoslovanskemu voditelju Josipu Brozu - Titu, o odvzemu odlikovanja vojnemu zločincu Benitu Mussoliniju pa niti besede. Razkazovanje fašističnih simbolov in gest, od črnih srajc do rimskega pozdrava, postaja vsakdanja politična metoda. Ponovno smo pri vprašanju večnega in vedno spreminjajočega se italijanskega fašizma. Ponosni poklon, ki ga je uprizorila Giorgia Meloni ob letošnjem »dnevu spomina na fojbe in eksodus iz Istre, Reke in Dalmacije« v Bazovici, je kazal zagon skrajne desnice na oblasti, ki se hoče spominjati zločinov komunizma, ne da bi priznala zločine fašizma. Temo fojb sta premierka in predsednik senata Ignazio Benito Maria La Russa, veteran skrajne desnice, eden od ustanoviteljev neofašistične stranke Bratje Italije, ki skrbi za dučejevo politično zapuščino, izkoristila za razpravo o komunističnih žrtvah in odgovornosti jugoslovanskega režima.

Najprej je desnica zahtevala, da se 10. februar počasti na festivalu italijanske kancone, nakar je vložila predlog zakona za odvzem odlikovanja. La Russa je bil ta, ki je februarja napadel voditelja Sanrema, ker v govoru o fojbah »ni pojasnil, kdo je bil Tito«. Zakonski predlog »ad Titum«, ki bi se pravzaprav moral glasiti »contra Titum«, je bil sprejet na sanremskem odru, so komentirali v milanskem časniku Corriere della Sera.

Pozivi k odvzemu odlikovanja z viteškim redom, ki ga je nekdanjemu jugoslovanskemu prezidentu leta 1969 podelil predsednik Giuseppe Saragat, trajajo desetletje in več. Ampak zdaj je strankarski lov odprt. Parlamentarna skupina Bratje Italije je formalizirala zahtevo, da se bivšemu maršalu odvzame naziv Cavaliere di Gran Croce (vitez velikega križa), ker je odgovoren za tragedijo fojb in množično izselitev italijanskega prebivalstva. Častni naziv je običajno rezerviran za voditelje držav in je najvišje odlikovanje, ki ga podeljuje italijanska republika. Odlikovanj doslej ni bilo mogoče posthumno preklicati.

Prvi uradni korak pri spremembi tega je bilo glasovanje komisije za ustavne zadeve poslanske zbornice, ki je z veliko večino potrdila besedilo zakonskega predloga o preklicu odlikovanja. »Desetletja«, piše v tekstu, ki so ga v parlament vložili poslanci Tommaso Foti, Walter Rizzetto in Nicole Matteoni, »so bila dejstva o tistih, ki so izgubili življenje v fojbah, prikrivana in izključena iz zgodovinske in javne pripovedi. Danes, ko je zgodovinska resnica ponovno vzpostavljena, je absurdno, da Italijanska republika po eni strani priznava tragedijo fojb in praznuje dan spomina na njihove žrtve, po drugi strani pa so med njenimi najodličnejšimi odlikovanji prav tisti, ki so zaukazali etnično čiščenje Italijanov v Istri in vzhodnem Jadranu.«

»Medaljo za zasluge Italijanske republike je komunističnemu diktatorju podelil predsednik Saragat zaradi nerazumljive realpolitike,« je spomnil eden od poslancev Bratov Italije. »Z zaprtjem tega poglavja bomo Tita končno lahko opredelili kot to, kar je bil: komunistični morilec Italijanov. To je oblika simbolne pravice za številne žrtve na vzhodni meji. Vendar je treba storiti še veliko. Šele začeli smo.«

Kot časti odlikovanja – ne glede na njegovo avtoritarno vodenje – ne bi bil deležen poveljnik partizanskih sil, enega najbolj učinkovitih odporniških gibanj med nemško okupacijo celine, ki je bil med velikimi zmagovalci boja proti nacizmu in fašizmu v Evropi. Celotna druga svetovna vojna je bila definirana kot borba proti fašizmu. Oziroma kot je izjavil Franklin D. Roosevelt: »Zmaga Amerike in njenih zaveznikov je bila zmaga nad fašizmom.«

Za odvzem odlikovanja je potrebna sprememba trenutno veljavnega zakona št. 178, ki je leta 1951 uredil podeljevanje. Zahteva ni brez precedensa. Že leta 2013 je Nacionalno združenje Julijske krajine in Dalmacije, Associazione Nazionale Venezia Giulia e Dalmazia, zaradi maršalove »politične odgovornosti za usmrtitev italijanskih civilistov in vojaškega osebja v fojbah« k temu pozvalo takratnega predsednika republike Giorgia Napolitana. Generalni sekretar Kvirinala je v odgovoru pojasnil, da za to ni možnosti, ker nekdanji jugoslovanski predsednik ni več med živimi. Zdaj sprejeto besedilo spreminja člen zakona z dikcijo: »V vsakem primeru se prejemniku, tudi če je umrl, odvzame čast, če je bil kriv krutih zločinov in zločinov proti človeštvu.« Ob tem se tudi v politiki porajajo dvomi, kdo bo presojal, za kako težke zločine pokojnih odlikovancev gre.

Preklic odlikovanja je že dolgo gonilna sila italijanske desnice in k temu se je zavezala rimska vlada Giorgie Meloni. Osamljeni so glasovi, ki ob tem spomnijo tudi na fašizem, recimo poslanec Demokratske stranke Gianni Cuperlo, ki je v parlamentarni razpravi zastavil vprašanje: »In zakaj ne bi odvzeli odlikovanja tudi Benitu Mussoliniju?«

Še huje od tega, kar s Slovenijo počne Italija, je to, kar Slovenija počne sama sebi. Politika se ne zgane ob dogajanju na zahodni meji, slovenska diplomacija ne počne tistega, kar je njeno delo, kakor to počne Italija za Italijane po svetu. Aktualna ministrica je v Mladiki skoraj dve leti, a ni opazila, da obstaja še kaj razen članstva v varnostnem svetu Združenih narodov. Premiera zunanja politika do zdaj ni zanimala, niz izjav predsednice države o odnosih s sosedi je bil neprimeren in ponižujoč. Ko gre za relacije z Italijo, je najbolj škodljivo in sramotno ravnal nekdanji predsednik, posledice tega zaznamujejo meddržavne odnose.

Borut Pahor je bil nastopač in zvezda instagrama, a njegova zapuščina ni samo virtualna. Ko je na tisti zgodnjepoletni dan leta 2020 s Sergiem Mattarello z roko v roki stal pred spomenikom žrtvam fašizma in obeležjem na bazoviškem šohtu, je dobil prvovrsten fototermin. Toda Italija zlorablja zgodovino in žrtve v propagandne namene, s pietetno gesto je zgolj utrdila svojo potvorbo zgodovine, iz tragedije fojb je naredila evropsko tragedijo; Slovence zdaj vsi poznajo zaradi »genocida nad nedolžnimi Italijani«.

V svojem dvojnem mandatu je razvrednotil institut predsednika republike in nazadnje ostal brezposeln, ampak ne čisto neobdarovan. Prejemal je častne doktorate in še vedno jih dobiva. Rektor tržaške univerze je decembra oznanil, da bo ob stoletnici institucije bivšemu in aktualnemu predsedniku, Pahorju in Mattarelli, podelil častna doktorata iz prava. Slovesna podelitev bo sredi aprila.

V zameno za trepljanja Italije je delil državna odlikovanja. Dobivali so jih tisti, ki niso zamudili priložnosti za razlage o etničnem čiščenju in enačenju fojb s holokavstom. Recimo predsednik Furlanije - Julijske krajine Massimiliano Fedriga, ki je februarja na zasedanju deželnega sveta govoril o »preganjanjih nedolžnih Italijanov, ki so jih zagrešili Titovi komunisti in ki jih ni mogoče zanikati in opravičevati, tudi ne sprejemati stališč strokovnjakov in psevdostrokovnjakov, ki bi radi zmanjšali obseg teh dogodkov«. Verjetno je s tem mislil na poročilo mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki ga je v devetdesetih letih spisala skupina uglednih raziskovalcev po naročilu obeh zunanjih ministrstev. Fedriga je preprečil njegovo uporabo po šolah. Za »prispevek k poglabljanju slovensko-italijanskega sodelovanja« mu je Pahor leta 2022 izročil zlati red za zasluge. Istega leta je nagradil tržaškega župana Roberta Dipiazzo, ki je letos v Bazovici govoril o »Titovih zvereh, ki so zmetale v brezna ljudi, krive le tega, da so bili Italijani«, in glasno zahteval odvzem odlikovanja takratnemu jugoslovanskemu predsedniku, označil ga je za rablja.

Mussolinijev fašizem je temeljil na ideji karizmatičnega vodje, na korporativizmu, besnem nacionalizmu in antisemitizmu, na imperialističnem osvajanju novih ozemelj. Stranka Giorgie Meloni nima prav veliko s tem. In vendar fašizem ni bil samo režim, temveč tudi značaj naroda in njegovo ogledalo. Umberto Eco je na nekem mestu zapisal, da je politične režime mogoče zrušiti, a za poraženimi režimi in njihovimi ideologijami vedno ostane način mišljenja in občutenja, mešanica kulturnih navad, obskurnih instinktov in nedoumljivih nagonov. Podobno je pred smrtjo koncem preteklega stoletja rekel Leonardo Sciascia: »Še danes verjamem, da bi velik del Italijanov – desnih, levih in sredinskih – živel v fašizmu kot v svoji koži.« ●

Celotna druga svetovna vojna je bila definirana kot vojna proti fašizmu.