Držite se svojih načel in se borite zanje

Britanski neodvisni poslanec Jeremy Corbyn se je pred tednom dni udeležil srečanja Evropske levice v Ljubljani, ki je ob tej priliki pred evropskimi volitvami predstavila svojega vodilnega kandidata (Walterja Baierja) in volilni manifest. Predstavil je sv

Geslo evropske levice, ki se

je zbrala v Ljubljani, je »Naš

trenutek«. Ste zagovornik tega

»trenutka«? Kaj mislite, da ta

trenutek levice opredeljuje?

Po Evropi je v današnjem času odprto vprašanje revščine, neenakosti, okoljskih poškodb in očitno tudi vojn v Ukrajini in Gazi. Po Evropi vstaja skrajna desnica in prisoten je rasizem. Bolj pomembno kot kdaj prej je, da levica dvigne koherenten glas za združeno povezano družbo, ki bo mladim ljudem dala upanje namesto brezupa.

To so pravzaprav teme, ki jih

v svoji karieri obravnavate in

zagovarjate že desetletja …

Vse življenje se ukvarjam s tem. V Londonu in drugje jih v skupnosti, ki je zelo raznolika, zastopam že štirideset let. V mojem volilnem okraju se govori več kot sedemdeset jezikov. Ponosen sem na to, ponosen sem na raznolikost in na občutek socialne vključenosti. Tam ljudje niso bogati, mnogi so revni, tu so problemi stroškov nastanitve, najemnine, kot slišim, imajo mladi ljudje podobne težave tu, v Ljubljani.

Nikoli niste bili prav usklajeni z

britansko družbeno ideologijo.

Ta sicer zastopa enost v različ

nosti, vendar ima imperialistično

tradicijo, tudi liberalizma. Gre

to skupaj s socializmom? Kolikor

vem, ste se vedno imeli za soci

alista …

Verjamem v odgovorno obliko demokratičnega vladanja, zastopam socialistične ideje, kar pomeni družbo, utemeljeno bolj na potrebah vseh kot na pohlepu nekaterih. Mislim, da je okoljski aspekt našega življenja zelo pomemben. Očitno so tu podnebne spremembe, očitno je tu potreba po veliki spremembi odnosa. Ne moremo več staviti na planet, ki bi bil utemeljen na ekonomiji prostega trga. Zato sem tako zagovarjal »zeleno industrijsko revolucijo« in zeleni »new deal«. Zame gresta okolje in socialna pravičnost skupaj, eno ni v nasprotju z drugim.

V zadnjih letih smo veliko slišali

o »zelenem«. Dve vojni, ena v

Ukrajini in ena v Gazi, sta to

perspektivo postavili na stran.

Podrla se je dobavna veriga za

poceni plin iz Rusije. Spet smo se

znašli v položaju, ko se moramo

bolj kot iz prihodnosti učiti iz

zgodovine. Je to nemara »trenu

tek« levice, o kateri govorite? Zgodovina je seveda zelo pomembna, da je ne bi ponovili. Plin je veljal za zeleno in čisto obliko energije, če se vrnem k okoljskim vprašanjem. To več ne velja, podobno kot za premog. Sprošča ogljikov dioksid, monoksid, podobno kot vsa izgorevanja. Če stvari konvertiramo iz nafte in premoga v plin, pravzaprav za zeleno preobrazbo ne naredimo ničesar. Zgoditi se mora sprememba, kar pomeni obrat k novi energiji: sonca, vetra, vode, zemeljske toplote itn. Mogoče je zagotoviti boljši trajnostni model.

Kitajska je v tem času pokazala dvoje: da lahko zagotoviš hitro gospodarsko rast tako, da uporabljaš fosilna goriva in vsakih nekaj tednov odpreš novo proizvodnjo, hkrati se je množično preobrnila v proizvodnjo in prodajo vetrne in sončne opreme. Pokazala je, da je mogoče oboje, kajti produkte hoče prodajati po vsem svetu. Menim, da ne bi smela početi obojega, temveč le, kar je okoljsko vzdržno. V Evropi bi po tej poti morali iti precej hitreje.

Pred leti ste bili osredotočeni na

socialno nepravičnost. Zavzemali

ste se za ponovno nacionaliza

cijo železnice in opolnomočenje

javnega zdravstvenega sistema.

V Sloveniji se srečujemo s ten

dencami po privatizaciji javnega

zdravstvenega sistema …

Vsakdo ima v javnem zdravstvu pravico do obravnave. Naš zdravstveni sistem je unikaten. V določeni meri je brezplačen in na razpolago vsem, ki neposredno plačujejo davke. Večina držav ima take ali drugačne oblike dopolnilnega zavarovanja. Naš ne in je vsem na razpolago. Toda – in tu pride velik toda – koalicijska vlada je leta 2010 predstavila novo zakonodajo o zdravstvenem in socialnem varstvu, ki posebej opogumlja pogodbene in privatne storitve. S tem, ko se nezadostno financira javne zdravstvene storitve, raste zasebna pobuda. Mnogi si ne morejo, toda nekateri si lahko privoščijo in vplačujejo zavarovanje v zasebnem zdravstvu, ki spodjeda javno. Zelo močno torej podpiram javni zdravstveni sistem.

Ko pridemo do proizvodnje, gospodarskih panog, kot so na primer železnice, prav tako ni argumenta, zakaj jih ne bi imeli v javnem lastništvu. Javno smo investirali v tračnice, signalizacijo, infrastrukturo, in na koncu dovolimo zasebnim operaterjem, da iz tega vlečejo dobičke. Tu bi država morala ohraniti monopol. Ne gre za konkurenco, ne gre za prosti trg, gre za kapitalizem blaginje. Če bi sistem razpadel, bi breme spet padlo na vlado. Zato sem se na zadnjih volitvah postavil za javno lastništvo železnic in javne storitve, kot na primer z vodo, ki je privatizirana v zelo malo državah, je pa v Veliki Britaniji. Rezultat so veliki zasebni dobički na podlagi pitne vode, čeprav imamo zaradi kanalizacijskega onesnaženja, ki ga povzročajo vodna podjetja, najslabšo kakovost rečnih voda, kar pomnim.

Zato se v teh zadevah zavzemam za javno lastništvo. V manifestu 2019 [Real Change Labour Manifesto 2019] smo povedali, da se zavzemamo za to, da bi se nacionalna investicijska banka morala (lastninsko) udeležiti v panogah našega gospodarstva, da bi spodbudila in razvijala zelene investicije in službe ne bi bile ogrožene.

Ste v teh prizadevanjih uspeš

ni ali nemara bolj »osamljeni

volk«?

Ne, v tem sploh nisem osamljeni volk. Posamične politike, posebej tema javnega lastništva voda, so zdaj v Veliki Britaniji izjemno popularne, predvsem zaradi onesnaženja, ki ga zasebni sektor povzroča v rekah in morjih. V Veliki Britaniji imamo najslabšo kakovost obal v Evropi. Zlasti po izstopu iz EU, kajti tedaj je evropska zakonodaja zavezovala tudi nas.

Kaj bi po tej izkušnji lahko pove

dali o brexitu? Je bilo dobro, da

je Velika Britanija zapustila EU? Na referendumu leta 2016 sem se zavzemal za to, da bi Velika Britanija ostala v EU, toda ta bi se morala reformirati.

Če se ne motim, ste tedaj rekli,

da ste do tega nevtralni? Zavzemal sem se za to, da bi Velika Britanija ostala v EU, in na tem referendumu smo očitno izgubili. V EU sem se zavzemal za spremembo pravil pri subvencijah v gospodarskih dejavnostih. Zavzemal sem se za spremembe v ekonomskih strategijah, ki jih je razvila EU. Ni mi bilo všeč, kar je EU storila Grčiji, Španiji in Irski.

Med referendumsko kampanjo, kakih deset dni ali dva tedna, sem začutil, da bi prevladali glasovi

»ne«. Tisti, ki so glasovali »ne«, so glasovali proti nesreči, ki so jo doživeli v svojem življenju. V mnogih primerih so zanjo krivili EU. To je bilo posebej značilno za industrijska območja srednje in severne Anglije, na katerih je bilo veliko privatiziranega, razprodanega, nadomeščenega s slabo plačanim, namesto s socialno dobro zavarovanim delom. Dajem primer iz Nottinghama, v katerem je bilo članstvo v sindikatih visoko. Tam so bili rudniki premoga z zelo visokimi varnostnimi standardi. Rudnik so zaprli, prišlo je do množične nezaposlenosti, ljudje so bili slabo plačani, delali so v groznih razmerah. Mnogi med njimi so bili stari, nekdanji rudarji in po zaprtju rudnikov niso več mogli delati kje drugje. Tu je bilo veliko jeze in referendum o EU je bil prikladna priložnost, da so to jezo izrazili.

Je po vašem kakšna možnost, da

se referendum ponovi, da se Veli

ka Britanija spet pridruži EU?

Ne, mislim, da se Velika Britanija ne bo ponovno pridružila EU. Mislim pa, da se bo in bi se moralo zgoditi, da bi vzpostavili tesnejše in učinkovitejše gospodarsko sodelovanje. Po referendumu sem imel veliko sestankov z uradniki v Bruslju. Od Velike Britanije bi si želel, ne da bi se spet priključila EU, temveč da bi imela učinkovite carinske, trgovinske odnose z EU, ki trenutno resda obstajajo, vendar slabijo. Tu so birokratske težave zaradi preprostega pretoka dobrin, česar ne bi smelo biti. Boris Johnson in torijci so rekli: ko bomo zapustili EU, se bo Velika Britanija zbližala z ZDA.

Toda to se ni zgodilo …

Res se ni. Na volitvah 2019 sem rekel, da če ne bomo sklenili učinkovitega dogovora z EU za prihodnost, ne bo dobro. Zgodilo se je, da so ameriške zasebne zdravstvene kompanije prišle nad naš javni zdravstveni sistem …

To je tudi v Veliki Britaniji torej

lahko »trenutek« za laburistič

no stranko. Če razumem, danes

niste več njen poslanec, temveč

neodvisni. Kakšno je danes vaše

razmerje s to stranko in njenimi

idejami?

Moje razmerje z laburistično stranko je, da sem bil njen član vse življenje.

Ste še vedno?

Še vedno. Bili so poskusi, da bi mi na prihodnjih volitvah preprečili biti laburistični kandidat, kar je v nasprotju z demokratičnimi načeli. Navedel vam bom primer, kaj je postala demokratična laburistična stranka. Ko so mi povedali, da je nacionalni izvršni svet stranke odločil, da ne bi smel biti laburistični kandidat, sem jih vprašal, kakšen je pritožbeni postopek in ali lahko zastopam samega sebe ter se pogovorim s svetom o problemu. Rekli so, da ne, da se laburistična stranka več ne sklicuje na nacionalno pravosodje. Nimate nobenih pravic, so rekli.

Mogoče bo naslednji »trenutek«

spet vaš …

Ne bom se pustil odgnati.

Zdi se, da se era konservativcev v

Veliki Britaniji začasno izteka … Konservativna stranka je zdaj v slabem položaju brez primere. Zgodovinski poraz za torijce je na volitvah prišel že leta 1964, naslednji je po dveh mandatih prišel leta 1997, toda ta stranka ni izginila s političnega prizorišča. V tem trenutku politično izgublja, neverjetno veliko poslancev je moralo oditi: zaradi korupcije, nezakonitega lobiranja, neprimernega obnašanja … Bližajo se velikemu porazu. Skrbi me, ali bo temu res sledilo nekaj, kar radikalno obravnava revščino, neenakost in nepravičnost, čemur smo priča v današnji Veliki Britaniji. Take politike danes pri laburistični opoziciji ne zasledimo.

Je to v izhodiščno liberalni Veliki

Britaniji sploh mogoče? Vaše ide

je so zelo žive in aktualne, toda

zaradi načel in govora proti ka

pitalu ter v korist palestinskega

naroda se na vas lepijo obtožbe

o antisemitizmu. Zaradi teh očit

kov laburistična stranka izključu

je tudi druge člane in podobno.

Kaj se je v resnici dogajalo?

Glede tega naj bom zelo jasen. Rasizem v kakršnikoli obliki je popolnoma napačen. Antisemitizem je zlo, islamofobija je zlo, protičrnski rasizem je v vsaki možni obliki zlo. Obtožen sem bil, da se nisem spoprijel z antisemitizmom v laburistični stranki. Ko sem postal vodja stranke, ni bilo procesa, ki bi se ukvarjal z obnašanjem strankinih članov. Članstvo v stranki se je v letih mojega predsednikovanja povečalo z 200.000 na 600.000.

Zelo jasno sem povedal, da nobena oblika rasističnega obnašanja ni sprejemljiva, tisti, ki bodo to počeli, bodo suspendirani, če bo treba, tudi izključeni, da bi se v stranki naučili, kaj je prav.

Nenehno so mi govorili, da to, kar sem storil, ni dovolj. Zanimivo je, da celo časopis Jewish Chronicle, ki je do mene zelo sovražen, nikoli ni zatrdil, da sem antisemitski. Vse življenje sem služil protirasizmu, umrl bom v boju proti rasizmu.

Tudi ideja, da je v Veliki Britaniji judovska skupnost sovražna, ni resnična. Glavni rabi v Veliki Britaniji verjetno predstavlja manj kot štirideset odstotkov judovske populacije. Na zadnjem shodu za Gazo je prišlo izjemno število Judov, ki so zahtevali pravico za Palestince, vključno z mojo judovsko svakinjo. Očitno globoko zavračam kakršnekoli obtožbe. Razumem zgodovino tega koncepta, razumem, kako je uporaba judovskih ljudi s strani nacistov v nacistični Nemčiji skozi propagando služila, da so končali v holokavstu. Današnji napadi na

Če Levica ne more zagotoviti dobrih in kakovostnih stanovanj, dobrega zdravstvenega sistema, dobre izobrazbe, čiste, trajnostne okoljske politike in le dela kompromise za svobodnotrgovinsko ekonomijo, ki povzroča še večjo neenakost in revščino, zakaj bi potem sploh obstajala?

Rome, gejevske skupnosti, prosilce za azil, begunce, nevidne manjšine – vse to je zlo. Potrebujemo skupnost, posvečeno vključevanju.

Torej je šlo za politično zgodbo? Popolnoma.

Čeprav je Velika Britanija izstopi

la iz EU, vas kot poznavalca spra

šujem, kako ocenjujete politične

procese v EU. Kako ocenjujete

trende pomikanja v desno, celo

proti fašističnim odtenkom?

EU se je pomaknila v zanimive smeri. Ko je na začetku šlo za idejo skupnega trga, je šlo za ekonomski blok, šele kasneje se je pojavila ideja, da se razvije socialna Evropa; to je bilo v osemdesetih letih in je povezano z Jacquesom Delorsom. V Veliki Britaniji je bila popularna ideja o največji mogoči delovni obremenitvi v enem tednu, o socialni regulaciji, o antidiskriminatorni regulaciji. Potem se je EU veliko bolj pomaknila k ciljem prostotržne ekonomije. Njen način obravnave posebej Grčije v času finančnega zloma je bil grozljiv.

Nasprotovali ste tedanjim varče

valnim ukrepom?

Absolutno, morali bi investirati, ne poškodovati življenja ljudi. Potem je EU razvila močno idejo svoje zunanje politike. Obrača se v to, kar nikoli ni bila, bolj v vojaški blok. Mislim, da to ni smer, v katero bi smela iti. Sem član PACE, parlamentarne skupščine sveta Evrope, ki je skrbnica evropske konvencije človekovih pravic. Veliko našega dela je namenjenega tovrstnim zadevam. Upam, na primer, da če Julianu Assangeu ne bo uspelo v Londonu, mu bo na evropskem sodišču za človekove pravice, na katerem bi dobil priložnost za pošteno zaslišanje.

Za kaj takega obstajajo realne

možnosti?

Da, realne. Po petnajstem marcu, ko bo višje sodišče v Londonu naredilo svoje, bi, odvisno od odločitve tega sodišča, lahko šel na evropsko sodišče za človekove pravice.

Velika Britanija ima bolj kot ne čudno razmerje z EU. Velika Britanija je bila tista, ki je bolj kot kdo drug konvencijo o človekovih pravicah 1948 »porivala« naprej. Britanski sodniki so bili njeni avtorji in prestala je preizkus časa. Obstaja tradicija liberalnosti ljudi, ki so veliko prispevali k tem stvarem. Ne drži, da Britanci ne bi ničesar naredili za Evropo, toda dvomim, da se bodo spet pridružili Evropski uniji.

Kadar sem pred brexitom pri

sostvoval sejam in dogodkom v

Bruslju, sem imel vtis, da so se

Britanci postavljali na vzvišeno,

paternalistično pozicijo. Včasih

kakor da so dajali vtis koloniali

stične mentalitete …

Velika Britanija je bila velika imperialistična sila. Take so bile tudi Francija, Španija in Nemčija. Imperialna ideologija nikoli popolnoma ne izgine. Vzemiva Francijo in francosko revolucijo. Svoboda, enakost, bratstvo. Enakost v Franciji za vse ljudi, potem je Francija šla v vojno proti črnim ljudem Haitija, ki so si želeli neodvisnosti. Neverjetna hipokrizija. Velika Britanija je ogromno pridobila iz trgovine s sužnji. Uničevala je človeška življenja v genocidu nad temnopoltimi Afričani, pošiljala jih je prek Atlantika, kjer so, če so preživeli, morali delati na sladkornih plantažah. V istem času so pobožno rekli, da je v Veliki Britaniji suženjstvo protizakonito, kar je bilo res. Potem so se hvalili, da so odpravili suženjstvo, ki so ga ustvarili. Historično hipokrizija torej ni nova in ni značilna le za Veliko Britanijo.

V državah EU je čedalje več neo

fašističnih idej in skrajne desnice,

vse v imenu demokracije …

Da, poslušali smo argumente nemške AfD, italijanske, madžarske skrajne desnice. Kaj počnejo? Demonizirajo begunce in uporabljajo sovražen jezik. Pred nekaj meseci sem bil v francoskem Calaisu.

Govoril sem z begunci, ljudmi, ki so prišli iz Iraka, Afganistana itn., in hoteli prispeti v Veliko Britanijo. Ti ljudje so revni, lačni, obupani in so menili, da več ne morejo preživeti v svoji družbi. Britanci, velja pa tudi za druge, smo potrošili milijarde dolarjev za vojno v Afganistanu. Za seboj smo pustili najrevnejše, najbolj ranljive in zdaj jih krivimo, ker hočejo, da bi preživeli, priti v Veliko Britanijo.

Zdi se, da vsa Evropa, posebej

pa ZDA, to hipokrizijo trenutno

kažejo tudi v Gazi.

Da. Hipokrizija nas obkroža in spremlja v nasprotovanju migracij ljudi na našo celino. Ignorira se informacija, da postajamo stara populacija, da rojstva upadajo, in če hočemo obdržati zdravstveni in izobraževalni sistem, proizvodnjo v prihodnosti, kdo bo tam delal? Angela Merkel je to razumela, ko je v Nemčijo povabila sirske begunce.

Simpatizirate z evropsko levico.

Očitno toliko, da ste se bili zanjo

pripravljeni angažirati pred

evropskimi volitvami.

Delam z evropsko levico. Po tem, ko sem odstopil kot vodja stranke, delamo skupaj, tudi na promociji petih točk: spodobnega plačila, zdravja, stanovanj, okoljske vzdržnosti in predvsem miru in pravic.

Kaj menite, da je v Evropi in

svetu ostalo od levega? Vse je

namreč postalo social-demokrat

sko, to pa neoliberalno … Vtis

imam, da ste nekako ohranili

»dostojanstvo levega«, potem ko

so vas potisnili na rob laburistič

ne politike, na zapitek neolibe

ralizma, ki kot da postaja nova

religija.

Neoliberalizem pomeni čaščenje boga denarja. Vzgajan sem bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Angliji, ki je bila tedaj proizvodna dežela. Moj oče je delal v proizvodni industriji, brat se je ukvarjal z inženirstvom. Denar je nastajal po delu. Potem je prišla neoliberalistična agenda. V sedemdesetih se je začelo, obratna točka je prišla z Miltonom Friedmanom v Čilu in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Denar je postal edina stvar, ki je še štela, pomembno je bilo, koliko denarja lahko ustvariš. Na tak način lahko uničiš družbeno bazo, kajti denar postane močna sila. Denar je dejansko postal religija, čaščenje denarja je prevladalo nad stvarmi in ljudmi. To je zelo nevarno, kajti izgubili smo moralni kompas.

V Sloveniji, za razliko od Velike

Britanije, smo doživeli tranzicijo

iz socializma, zaznamovanega

s komunistično ideologijo, v

kapitalizem. Prvi se je preobrazil

v socialno demokracijo in ta se

je očitno spajdašila z neolibera

lizmom.

Šli ste iz dokaj centralizirane v manj centralizirano državo, kajti Jugoslavija ni bila čisto taka. Potem se je v razvoju komunistična partija preobrazila v socialno demokracijo, da, potem so nastale še odprto liberalno usmerjene stranke.

Zame je precej očitno, da posledice neoliberalne agende v Veliki Britaniji povzročajo razmere, v katerih si številni mladi ne morejo privoščiti primernega stanovanja. Plačevati morajo za izobraževanje, zato se morajo že zgodaj soočiti z dolgovi. Vsak študent, ki konča univerzo, ima najmanj 70.000 funtov dolga, torej delovno življenje začne z dolgom. Imamo družbo, v kateri je najpomembneje »delati denar«. Vprašanje, ki je torej dejansko pomembno, je vprašanje kakovosti družbe, v kateri živiš. Ljudje morajo opravljati dve ali tri službe, vse več ur, in na koncu si še vedno ne morejo privoščiti svojega stanovanja.

To bi torej lahko imenovali

»netrajnostna družba«.

Taka družba je povsem netrajnostna. Pri ljudeh povzroči jezo in ta narašča. Bila je pri referendumu o brexitu, najdete jo v vseh debatah.

Ali laburistična stranka obravna

va ta vprašanja?

Mislim, da ne dovolj. Na volitvah bo zmagala bolj zato, ker so torijci že tako zelo nepopularni. Toda ko bodo pristali v vladi, bodo vsa ta vprašanja stala pred vrati.

Če bi vas vprašal po nasvetu, na

primer za slovensko Levico, kaj

bi ji rekli? Bi to bilo, naj se drži

svojih načel, ali ...?

Drži naj se svojih načel in bori se zanje. Zakaj? Če Levica ne more zagotoviti dobrih in kakovostnih stanovanj, dobrega zdravstvenega sistema, dobre izobrazbe, čiste, trajnostne okoljske politike in sklepa le kompromise za svobodnotrgovinsko ekonomijo, ki povzroča še večjo neenakost in revščino, zakaj bi sploh obstajala?

Prejšnji teden ste bili pred

višjim sodiščem v Londonu, ko

je obravnavalo primer Juliana

Assangea. Kako pomemben,

menite, je sodni izid, tudi za

neodvisnost medijev in svobodo

govora?

To je zelo pomembno vprašanje: Julian Assange je novinar, ki je izpostavil resnico o Iraku, Abu Grajbu, Afganistanu in še toliko drugih stvari. ZDA ga zaradi tega posebej sovražijo, niso pa edina vlada, ki ga sovraži, kajti izpostavil je tudi druge. Obtožen je po členu akta o vohunjenju, ki predvideva hude kazni. Zato se je zatekel na ekvadorsko ambasado in od takrat, ko mu je ta odrekla varstvo, je zaprt v britanskem zaporu. Kampanja za njegovo osvoboditev je močna. Lobirajo v ameriškem senatu, njegovi izpustitvi je posvečenih veliko dogodkov.

Stanje pa je takšno: ZDA zahtevajo njegovo izročitev, sodišče pa je to zavrnilo zaradi njegovega slabega zdravja in grožnje, da bi si lahko zaradi izročitve sam vzel življenje. ZDA so se uspešno pritožile in zaslišanje prejšnji teden je bilo namenjeno preizkusu te odločitve. Teza je, da izročitev za Juliana še naprej pomeni smrtno obsodbo, bodisi zaradi dolgega zapora bodisi ker bi si sam vzel življenje. Petnajstega marca bomo dobili odgovor, kako se je sodišče odločilo. Če bo pritožba uspešna, je zame konec primera, tudi Joe Biden bi lahko ukazal umik obtožb. Če pa bo Julian s pritožbo neuspešen – kajti nisem pravnik –, domnevam, da bo primer šel na evropsko sodišče za človekove pravice, kar bi spet vzelo svoj čas.

Reči je treba, da gre za izjemno pomemben trenutek za svobodno novinarstvo. Če bo Julian obsojen, koliko novinarjev na svetu, recimo v kaki afriški državi, v kateri je ameriška vojska na primer odvrgla toksične odpadke, se bo še pripravljenih izpostaviti? Vedeli bodo, da bodo lahko izročeni in jim bo sojeno po členu akta o vohunjenju. Zato se je tako pomembno postaviti za Julianove pravice. ●

Verjamem v odgovorno formo demokratičnega vladanja, zastopam socialistične ideje, kar pomeni družbo, utemeljeno bolj na potrebah vseh kot na pohlepu nekaterih.