Reforme niso bavbav, le skomunicirati jih je treba

Na uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) so ta četrtek precej pohiteli s pripravo »spomladanske« napovedi gospodarskih gibanj, objavili so jo dober mesec prej kot običajno. Toda za razliko od dveh let nazaj, ko prejšnji vladi v predvolilni pomladi 2022 Umarjeve gospodarske projekcije niso bile všeč in se z njimi dolgo ni hotela seznaniti, zdaj teh težav ni bilo. Pa čeprav so analitiki letošnje gospodarske obete poslabšali in napovedali, da bo naše gospodarstvo letos zraslo le za 2,4 in ne za 2,8 odstotka. Ob novih napovedih bi največji optimisti verjetno rekli, da Sloveniji trenutno niti ne kaže slabo, rastemo hitreje od Nemcev in evropskega povprečja. A to je slaba tolažba. Unija se lani in letos otepa z zgolj simbolično rastjo, kar nekaj držav je v recesiji. Glede na trenutne projekcije bo slovenska ekonomija vsaj na kratek in srednji rok še sposobna financirati svoje družbene podsisteme in socialno državo, a tveganja se kopičijo in nanje se bo treba pripraviti.

Že sama letošnja znižana gospodarska rast nakazuje tudi nižje proračunske prilive in s tem večje pritiske na javne finance ter dodatno zadolževanje države. Na drugi strani iz podatkov jasno izhaja, da je problematična naša nadpovprečna rast cen in plač, saj zmanjšuje tudi konkurenčnost izvoznikov, paradnega sektorja gospodarstva. Ta ima težave tudi zaradi kilave gospodarske rasti ter povpraševanja v Nemčiji in drugih glavnih gospodarskih partnericah.

Vse večji omejitveni dejavnik za gospodarstvo in naš prihodnji razvoj je demografija in s tem povezano pomanjkanje delovne sile. Kot izhaja iz zadnjega poročila o produktivnosti, se je pri nas število prebivalcev v aktivni starostni dobi (20–64 let) v zadnjem desetletju zmanjšalo kar za 67.000. To je, za ilustracijo, več, kot jih živi v mestni občini Kranj, tretji največji v državi. Projekcije, pri katerih se upošteva zmerni neto selitveni prirast, kažejo, da se bo njihovo število do leta 2030 zmanjšalo še za 43.000.

Pri tem seveda ne gre le za to, da bo gospodarska dinamika letos lahko višja, če bomo privabili več tuje delovne sile, kot zdaj poudarjajo tudi na Umarju. Brez delavcev iz tujine bodo vse bolj na preizkušnji država blaginje ter delovanje industrije, gradbeništva, zdravstva in socialnih zavodov. To nam narekuje, da tujo delovno silo privabimo s pametno strategijo in ukrepi, vključno z ustreznimi davčnimi prilagoditvami, pa tudi plačami. Povpraševanje in konkurenca drugih držav bosta vse večja, ne moremo se zanašati na to, da bodo tuji delavci prihajali k nam le zato, ker imamo lepo naravo in čist zrak.

Slovenija tudi ni z nafto in plinom obdarjena Norveška, ali pa Irska, ki z ugodnimi davki privablja svetovne tehnološke in farmacevtske gigante ter žanje obilne proračunske prilive. Ti dve evropski državi si zato lahko privoščita posebne premoženjske sklade, v katerih kopičita presežke za slabe čase, misleč tudi na izzive in stroške, ki jih prinašajo demografske spremembe, zeleni prehod in posledice podnebnih sprememb. Na to moramo biti pripravljeni tudi mi, toda rešitve bomo morali najti predvsem v povečanju produktivnosti.

Napete razmere

v javnih financah

Če se vrnemo k domačemu dogajanju, je očitno, da vlada, ki je na začetku mandata izrekla precej lahkotnih obljub, zdaj s stavkami plačuje visoko ceno za svoj precej neresen začetek vladanja. Če bo vladna stran pri plačah v celoti popustila eni poklicni skupini, jo seveda čaka plaz zahtev vseh drugih. Tudi zato bodo razmere v javnih financah letos, sploh pa prihodnje leto, zelo napete. Mediacija med vlado in sindikati se ponuja kot najbolj zrela, upajmo, da tudi izvedljiva rešitev.

Nova realnost so letos tudi fiskalna pravila, ki so bila od pandemije zamrznjena. Zato sta lahko zdajšnja in prejšnja vlada v zadnjih štirih letih precej brezskrbno trošili, ustvarjali velike javnofinančne primanjkljaje in se zadolževali na račun prihodnjih generacij. Največ, kar ju je lahko pri tem doletelo, so bila občasna kritična opozorila fiskalnega sveta. Po novem bo drugače. Prenovljena fiskalna pravila nam recimo narekujejo tudi pripravo t. i. srednjeročnega okvira fiskalne konsolidacije. Sliši se zelo birokratsko, a gre za dokument, ki ga bomo morali pospremiti tudi s konkretnimi ukrepi, ki jih bo vlada dolžna poslati v Bruselj. Vsaka številka bo morala biti utemeljena s konkretnim vladnim ukrepom. Nekateri ministri so se pred časom pridušali, da ne bodo več dajali obljub in da bodo raje trdo delali. A po mnenju poznavalcev vlade to seveda ne bo odvezalo, da pripravi podrobne ukrepe in zaveze, kot jih zahtevajo nova pravila.

Vlada ima od sredine leta 2022 v rokah škarje in platno, z več kot udobno večino v parlamentu, da pripravi nekatere spremembe, a za to doslej ni bilo prave volje. Že precej časa je tudi jasno, da mora Slovenija poskrbeti za reforme in sprejeti nekaj reformnih zakonov, sicer lahko izgubimo pravico do črpanja denarja iz načrta za okrevanje in odpornost. Govorimo o pokojninski in zdravstveni reformi, ureditvi plačnega sistema, verjetno bo treba dopolniti dolgotrajno oskrbo, ustrezno bomo morali ovrednotiti načrtovane zelene in digitalne naložbe. Logika bruseljske palice in korenčka je tu jasna: države lahko denar za izvedbo zastavljenih naložb iz omenjenega mehanizma črpajo le ob hkratnem uresničevanju zastavljenih reform, katerim so se zavezale njihove vlade. V našem primeru govorimo o 1,6 milijarde nepovratnih sredstev in dobri milijardi posojil, del tega smo že prejeli in porabili. Skratka, za vlado bo 2024 tudi leto reformne resnice.

Marija Terezija pri reformah

še vedno brez konkurence

Na naših prostorih je bila, zgodovinsko gledano, verjetno najuspešnejša reformatorka cesarica Marija Terezija, ki je sredi 18. stoletja poskrbela za obširne reforme na številnih področjih, naj gre za šolstvo in visoko šolstvo, davke, vojsko, javno upravo, pravosodje itd. Po njeni zaslugi je država, v kateri so živeli naši predniki, postala bolj civilizirana, izobražena, sodobnejša, bolje organizirana in navsezadnje tudi gospodarsko uspešnejša. Seveda v kontekstu tistih časov in razsvetljenega absolutizma. Čeprav so se reforme tedaj izvajale zgolj po absolutni volji vladarice, so prinesle ljudem blaginjo.

Kontekst leta 2024 je povsem drugačen. Imamo demokratični politični sistem z vsemi plusi in minusi ter oblast, ki upravlja državo skladno s svojo politično agendo, cilji in kadrovskimi sposobnostmi. Analiza bi pokazala, da se je odnos politike in vlad do reform v zadnjih 20 letih spreminjal po načelu toplo-hladno. Od včasih skoraj evforičnih napovedi in obljub do zanikanja ter molka ob jalovih ali nikakršnih rezultatih. Eno ključnih reform, pokojninsko, smo pred leti sprejeli šele v razmerah, ko je Sloveniji dihala za ovratnik zloglasna trojka.

Reforma sicer po definiciji pomeni »spremembo, spreminjanje sistema, ureditev česa«. Naš odnos do reform kaže, da smo precej nezrela demokracija, ki sprejema strateške odločitve in spreminja ureditev šele potem, ko se država znajde v kotu ter so vse druge možnosti izčrpane. Očitno vsakokratna vladajoča politika ljudem ne zna ali noče naliti čistega vina in jim pojasniti, kakšne prilagoditve, lahko jim rečemo tudi reforme, bi bilo pametno vpeljati, da se bomo kot družba na podlagi širšega konsenza bolje prilagodili spremembam, ki se v zadnjem desetletju v družbah, gospodarstvih, tehnologijah in svetovni geopolitiki dogajajo s pospešeno dinamiko.

Za politiko in vlado so torej ključni dobra analiza razmer, kredibilne napovedi in pametno postavljeni ukrepi, ki morajo biti tudi ustrezno skomunicirani. Vlada, ki o tem molči, ali pa reforme občasno razglaša za nekakšen bavbav, s tem dela slabo uslugo sebi, predvsem pa državi. Zato pri sedanji vladi, če parafraziramo enega od dobrih poznavalcev razmer, zdaj še vedno, kot na Godota, čakamo na kredibilen dokument, ki bi nam nazorno povedal, kako bo vse svoje makroekonomske napovedi in obljube prelila v neke normalne ukrepe ekonomske politike.●

Vlada je na začetku mandata izrekla precej lahkotnih obljub, zdaj pa s stavkami plačuje ceno za svoj neresen začetek vladanja.