Vladimir Putin vodi tudi vojno proti običajnim Rusom

Vojna cenzura, ki je sledila napadu na Ukrajino, je dokončno zadušila neodvisno novinarstvo v Rusiji. Po treh desetletjih izhajanja je ugasnila tudi ugledna Nova gazeta, ki jo je ustanovil in pri kateri je urednikoval Nobelov nagrajenec za mir Dmitrij Mur

Del uredništva Nove gazete se ni sprijaznil z represijo proti svobodi izražanja. Nekaj dni po ukinitvi je v eksilu zagnal Novo gazeto Evropa. Njen urednik je Kiril Martinov, ki se v latvijski prestolnici z mlado ekipo trudi ohranjati preiskovalnega in kritičnega duha znamenite publikacije. V Rigi si je za Sobotno prilogo vzel čas sredi februarja, nekaj dni pred smrtjo Alekseja Navalnega.

Dve leti po začetku napada na

Ukrajino temu ni videti konca,

Putinov režim pa je še vedno na

oblasti. Kaj to pomeni za ruske

izgnance?

Putin s svojimi dejanji dejansko uničuje Rusijo. Že nekaj časa lahko vidimo, kako se družba spreminja. Po mojem mnenju obstaja množica ljudi, ki resnično hoče braniti diktaturo in potrebuje to vojno. Birokratski aparat, vojska, policija in posebne službe si želijo ohraniti status quo. Ruse obravnavajo kot vir vojaške in delovne sile, ne pa kot državljane, in uničujejo vsako obliko civilne dejavnosti v državi. Ni več svobodnega tiska, ni več izobraževanja, kar je grozno.

Več let sem bil univerzitetni profesor in lahko rečem, da so mladi ljudje v Rusiji v grozljivem položaju. Predstavljajte si, da ste stari dvajset let in večino vaših življenjskih izkušenj predstavljajo najprej pandemija ter nato vojna, samoizolacija in uničenje družbe. Naj vam dam primer. V eni od zgodb, ki smo jih objavili v Novi gazeti Evropa, smo izračunali, da je okoli 2500 znanstvenikov, ki so objavljali v mednarodnih znanstvenih revijah, zapustilo državo. Če natančneje pogledate katerokoli drugo področje življenja v Rusiji, lahko vidite enako situacijo. Torej v določenem smislu obstaja samo ena vojna, tista, ki jo Putin vodi proti Ukrajini in Evropi, vendar obstaja tudi nekaj, kar zelo spominja na vojno proti običajnim Rusom v domovini.

Kdaj ste se prvič zavedeli, da

morate zapustiti Rusijo?

Povsem jasno mi je bilo v prvih urah ali celo minutah 24. februarja 2022. Zbudil sem se zarana in šel po običajni poti v pisarno, v uredništvo Nove gazete. Na moskovski podzemni železnici nikoli nisem videl tako mrkih obrazov kot tistega dne. Večina ljudi je slutila, da gre za grozovit zločin, a so molčali, ker je bilo prenevarno dvigniti glas. Toda naše delo je bilo neposredno povezano z dviganjem glasu. Zato sem doumel, da bom moral zapustiti Rusijo tistega dne, ko je

Putin napadel Ukrajino. Takrat je bilo težko napovedati vse posledice teh dogodkov, in vendar je bilo jasno, da bo neodvisno novinarstvo v državi kmalu uničeno. Moji kolegi so delali v Moskvi do konca marca [2022]. Opravili so odlično delo. Toda potem je bilo vsega konec zaradi vojne cenzure. Za nameček bi me lahko preganjali iz množice razlogov: zaradi podpiranja skupnosti LGBT+, vodenja nezaželene organizacije, neupoštevanja pravil za tuje agente in tako naprej. Na voljo sem imel torej le dve izbiri: odhod v zapor ali v izgnanstvo.

Zakaj ste izbrali Rigo? Je bila to

vaša prva izbira?

V dani situaciji je bila za nas to edina možnost, saj je Latvija odločno podpirala novinarje. Vse to se je dogajalo med pandemijo, poleg tega nismo imeli vizumov, kar je tudi eden od razlogov, da Evropa ni doživela prihoda milijonov ruskih beguncev. Ljudje ne morejo zakonito prečkati meje. Imamo pa zato na stotisoče ljudi v tretjih državah, kot sta Gruzija in Armenija. Na drugi strani je Latvija zelo hitro, strokovno in prijazno zagotavljala vizume ruskim novinarjem. Poleg tega Riga ni drago mesto. Bila je edino pribežališče, v katerem nismo bili le na varnem, ampak smo lahko tudi hitro začeli delati. Aprila 2022, le deset dni zatem, ko so oblasti ustavile izdajanje časopisa v Rusiji, smo bolj ali manj enak projekt nadaljevali tukaj.

Ko je Latvija postala zatočišče za

ubežnike pred ruskim režimom,

je bilo veliko pozornosti

namenjene vprašanju, kakšno

vlogo bi lahko igrali pri

izzivanju Putinovega režima. Zdi

se nama, da še vedno čakamo na

odgovor.

Strateško vsaka diktatura temelji na cenzuri, saj noben avtokrat noče, da ljudje sprejemajo racionalne odločitve. Kar lahko z vidika ruskih neodvisnih medijev naredimo, je zagotavljanje informacij, da se državljani lahko odločajo. Nisem prepričan, da lahko to diktaturo premagamo v enem, treh ali petih letih. In vendar smo že zagotovili alternativno podlago za rusko družbo. Dejansko nas iz Rusije prosijo, naj jim pomagamo preživeti te najtemnejše čase in pokažemo, da še vedno obstajajo razumni, normalni ljudje, ki ne podpirajo vojne. Tisti Rusi, ki nasprotujejo invaziji, se običajno počutijo zelo osamljene. Prav tako nas nagovarjajo, naj delujemo kot most med izgnanci v Evropi in tistimi, ki so obtičali v izolirani državi. Na žalost bo boj proti diktaturi najverjetneje dolg. Upam, da bomo pri tem naredili vse, kar je v naši moči.

Se v Latviji počutite varno?

Težko je reči, saj smo v Evropi imeli že več fizičnih napadov na ruske novinarje in poskusov zastrupitve. Toda prvi razlog, da smo tukaj varnejši kot doma, je, da lahko še vedno prosimo policijo in lokalne oblasti, naj nas varujejo, kar je bilo v Rusiji nemogoče. Tam se isti ljudje, ki vas napadejo, pretvarjajo, da so policisti. Drugi razlog bo verjetno slišati cinično, toda v Evropi je na stotine, morda na tisoče tarč za Putinove posebne službe. Torej lahko vedno pričakuješ, da ne boš med prvimi. Pa vendar je slika zelo temačna. Provokacij in napadov ni mogoče izključiti.

Ali po vaših izkušnjah latvijske in

evropske oblasti dojemajo rusko

govorečo populacijo tudi kot

grožnjo ali potencialni dejavnik

destabilizacije?

V Latviji imamo posebno situacijo, saj dobrih trideset let po razpadu Sovjetske zveze država ni ponudila rešitve za rusko manjšino, ki se počuti precej izolirano in nereprezentirano. Veliko njenih predstavnikov se ne opredeljuje za Latvijce, čeprav imajo državljanstvo. To je velik problem v trenutni vojni situaciji. Pred tem nikoli nisem dolgo živel zunaj Rusije, ampak zdaj, po dveh letih v Rigi, to problematiko jemljem tudi kot osebni problem. Sprašujem se, kakšna je latvijska strategija za prihodnost, kako se nameravajo spoprijeti s situacijo.

S tega vidika poskušamo z [Novo

gazeto Evropa] tudi Latviji

ponuditi nekaj, kar je v dobro

javnosti. Želimo si pokazati, da

si lahko Rus, tudi če ne podpiraš

vojne, diktature ali Putina oziro

ma imaš drugačen nabor vrednot

od povprečnega Evropejca. Zanimivo je videti, kako so mnoge evropske prestolnice postale mesta, v katerih se govori rusko. Povsod je veliko rusko govorečih ljudi, od

Berlina in Varšave do drugih držav. Toda mnogi izmed njih niso Rusi. Lahko so Ukrajinci ali pa lokalni prebivalci, ki uporabljajo družinski jezik. Mislim, da je del naše novinarske dolžnosti, da naslavljamo te skupnosti in jim zagotavljamo dejstva, resnične zgodbe o njihovih državah v njihovem maternem jeziku ter jih prepričamo, da je vojna zločin, ki ga nihče ne bi smel podpirati.

Finančno nas podpirajo le ljudje, ki živijo v eksilu. Iz Rusije ne prejemamo nobenega denarja. Delno zaradi sankcij, večinoma pa zato, ker nas je ruska vlada razglasila za kriminalno organizacijo. Ljudje nas ne morejo finančno podpirati, saj bi se s tem znašli v nevarnosti. Naši podporniki večinoma živijo v Evropi in Združenih državah Amerike. Ti ljudje delijo vrednote, ki jih pri Novi gazeti Evropa poskušamo zaščititi.

Pripadniki ruske manjšine v Lat

viji, pa tudi v Estoniji, pogosto

dobivajo informacije iz medijev

blizu Kremlju. Kako velik je po

vašem ta problem, ki se ga vlade

lotevajo na različne načine? Je

lahko izpostavljenost ruski pro

pagandi dejavnik destabilizacije

v prihodnosti?

To je bil in je še vedno velik problem. Ruska propaganda sestoji iz številnih ruskih televizijskih kanalov, ki ponujajo veliko zabave in so obenem zelo prisotni na spletu. Ljudje konzumirajo to razvedrilo, s tem pa so prav tako izpostavljeni ruskim provladnim [stališčem].

Zelo nenavadno je, ko naletiš na ljudi, ki delajo, denimo, v Belgiji, a še vedno podpirajo predsednika Putina, verjamejo, da je zelo »kul« biti Rus in so ponosni na to, da so del velikega naroda. To ni samo problem v Evropski uniji. Ruska propaganda lahko deluje v različnih delih sveta. Srečal sem nekaj ljudi v Južni Ameriki, ki zaradi plačljivosti vsebin nimajo dostopa do največjih ameriških medijev oziroma Američanom ne zaupajo preveč, zato sledijo RT in delijo svetovni nazor [Putinove Rusije]. To se dogaja tudi v Afriki, verjetno pa tudi v nekaterih državah v južni Aziji. Najmanj tisoč ljudi iz Nepala se je vključilo v rusko vojsko. Lahko si predstavljate, kakšna je globalna mreža te propagande.

Če se vrnemo k Evropi, na zelo osebno, osnovno raven … ko nekemu taksistu, običajno je to človek z Bližnjega vzhoda, Turčije ali nekje zunaj Evrope, povem, da sem iz Rusije, lahko slišim, kako velik je Putin. V Evropi živi na milijone ljudi, ne samo rusko govorečih, ki se dejansko ne čutijo del evropske skupnosti ali narodne skupnosti posamezne države. Mislim, da smo mnoge izmed njih pustili na cedilu: omogočili smo jim boljši življenjski standard, kaj dosti več pa od njih nismo pričakovali. Če nočejo biti del skupnosti, nam je vseeno. Velik problem nastane, ko je Evropa tarča propagande, usmerjene ravno v ljudi, ki se ne čutijo vključene v evropsko skupnost. S tem izzivom se moramo bolje spoprijeti. Če hoče Evropa imeti mirno prihodnost, bi morala razmisliti o javnih medijskih platformah, s katerimi bi ponovno integrirala vse te ljudi.

Ustanovitev Nove gazete Evropa

je bila očitno dejanje upora proti

Putinovemu režimu. Ste zado

voljni z razvojem projekta?

Nova gazeta je bila v Rusiji najstarejši demokratični časopis, šest njenih novinarjev je bilo ubitih, bila je velika in včasih tragična zgodba ruskega žurnalizma. Ko se je začela invazija, smo v uredništvu imeli dve skupini: mlade idealiste, ki so se prišli učit pravega novinarstva, in druge, ki so časopis ustanovili pred tridesetimi leti. Pripadniki starejše generacije so večinoma sklenili, da ne morejo oditi iz družinskih, zdravstvenih, osebnih oziroma eksistenčnih razlogov. Zgodba Nove gazete Evropa se je začela z odločitvijo mladih članov redakcije, da ne morejo več živeti in delati v Rusiji. Naša situacija je edinstvena. V primerjavi z drugimi ruskimi neodvisnimi mediji smo precej veliki. V tem pogledu nismo bili medijski startup, ampak smo se videli kot zatočišče za novinarje, omogočili smo delovna mesta vsem ljudem, ki so dejansko hoteli zapustiti Rusijo in nadaljevati delo v našem uredništvu. To morda ni bilo najbolj optimalno z vidika vzpostavljanja medijske družbe, ampak večinoma smo naredili vse, kar je bilo v dani situaciji v naši moči. Dobra novica je, da po dveh letih še vedno izhajamo.

Med vašimi kolegi, ki so se

odločili ostati v Rusiji, je bil

tudi Dmitrij Muratov, odgovorni

urednik Nove gazete, ki je za

svoje delo prejel Nobelovo

nagrado za mir. Je bila ta

nagrada dobra stvar za Novo

gazeto ali jo je samo še bolj

izpostavila napadom?

Nobelova nagrada za mir nam je odprla nekatera vrata, a nas gotovo ni rešila pred prepovedjo izhajanja v Rusiji. Ruska vlada je Muratova razglasila za tujega agenta. Zame je bil to eden od razlogov, da smo se odločili za odhod v tujino. Zelo žalostno je bilo, da je odgovorni urednik dobil Nobelovo nagrado, nekaj mesecev zatem pa smo izgubili vse.

Kako bi opisali vašo ciljno

publiko? So to samo rusko

govoreči ljudje ali tudi drugi

Evropejci?

Večina naših bralcev je rusko govorečih. Petinsedemdeset odstotkov jih je v Rusiji, drugi so izgnanci oziroma ruska diaspora po svetu. Objavljamo tudi angleške različice naših zgodb in z njimi poskušamo pomagati predvsem strokovnjakom in tistim, ki bi radi razumeli dogajanje v Rusiji. Poleg tega včasih objavljamo v latvijščini in nemščini.

Torej informacije, ki jih objavite,

prodrejo v Rusijo?

Da. Nenavadno je, da je Rusija še vedno precej odprta država v smislu pretoka informacij. Blokirali so vsa priljubljena zahodna družbena omrežja, niso pa blokirali platform, kot sta telegram ali youtube. Celo v trenutnih razmerah blokiranja in cenzure lahko ljudje, ki si resnično želijo imeti dostop do informacij, zelo enostavno pridejo do njih. Uporabijo lahko nekatera posebna orodja, kot je navidezno zasebno omrežje (VPN). Instagram je bil pred vojno v Rusiji najbolj priljubljeno zahodno družbeno omrežje. V Rusiji je še vedno zelo popularno in čeprav je blokirano, ljudje prek tega še vedno spremljajo naše objave. Tehnični izzivi večinoma ne omejujejo dostopa do informacij, vprašanje je predvsem, ali si ljudje resnično želijo spremljati te novice. Mnogi so popolnoma izčrpani od novic o vojnih zločinih. Ne razumejo, kaj pravzaprav lahko storijo s temi informacijami. Grozno se je počutiti del agresije in zločinske okupatorske vojske. Zato se jih veliko raje odloči, da se ne bodo ukvarjali s politiko in ne bodo brali novic. Osredotočijo se le na skrb za družino. To je danes najpogostejša rešitev za Ruse.

Je težko poročati o Rusiji iz

izgnanstva?

Težko je, predvsem zato, ker so nas razglasili za kriminalno organizacijo. Če imamo opravka z nekaterimi viri v Rusiji oziroma sodelujemo s svobodnimi novinarji, so ti vedno v nevarnosti. Preganjajo jih lahko zgolj zato, ker imajo stike z nami.

Na kratko ste se že dotaknili

financiranja. Kdo so pravzaprav

vaši financerji in ali imate dovolj

sredstev za nadaljevanje tega

projekta?

Situacija je jasna. Popolnoma smo odrezani od našega trga, tako da se ne moremo zanašati na denar iz Rusije. Slaba novica je, da v naslednjih letih ne vidimo komercialne vzdržnosti. Z denarjem, ki ga zbiramo z donacijami in članstvom, lahko pokrijemo verjetno od deset do petnajst odstotkov stroškov. Dobra stran je, da še vedno sodelujemo z različnimi organizacijami v Nemčiji, Bruslju, na Švedskem in v ZDA, ki dejansko podpirajo mednarodne medije. Del zaslug za to, da lahko še vedno vodimo ta medijski projekt v izgnanstvu, gre tudi originalni Novi gazeti.

Sodeč po vaših izkušnjah s

Putinovim režimom, ali Latvijci

oziroma Evropejci na splošno

podcenjujejo ali precenjujejo

Putina?

Države, ki imajo za sabo izkušnjo sovjetske okupacije, in tiste, ki mejijo na Rusijo, precej jasno razumejo položaj. Spoprijemajo se s kriminalno diktaturo, katere cilj je uničiti sovražnike, kot se je to zgodilo z Ukrajino. To je jasno Poljski,

baltskim državam ter verjetno tudi Finski, zavedanje tega je mogoče zaznati tako na politični kot do neke mere na družbeni ravni. Drugod po Evropi, v Nemčiji, Franciji ali Španiji, je običajno zaznati manj razumevanja dogajanja v Ukrajini. Tam se ljudje ne počutijo kot naslednje tarče ruske diktature. Ena od največjih težav je, da Evropa v teh dveh letih ni naredila skoraj ničesar za vlaganja v vojsko in obrambo. To je bila največja napaka. Povsem razumem, da si nihče ne želi dodatnih obdavčitev in trošenja denarja za vojsko, vendar mislim, da je to edini način, da lahko Evropa živi skupaj s to diktaturo še leta in morda desetletja ter se pri tem ne zanaša povsem na ameriško vojaško moč. Letošnje volitve v ZDA kažejo, kako [nespametna je lahko takšna strategija].

Z drugimi besedami, ne smemo

se zanašati na Putinova zagoto

vila, da Rusija nima interesa za

napad na baltske države. Popolnoma isto je trdil o Ukrajini.

Očitno je, da je Putinova strate

gija vztrajati dlje, kot je pri

pravljen vztrajati Zahod. Ali stavi

tudi na vrnitev Donalda Trumpa

v Belo hišo?

Njegova zamisel je bila, da bo Trump veliki voditelj velike države, s katerim se bo lahko usedel ter skupaj z njim in Kitajsko pripravil novo konferenco na Jalti, na kateri si bodo razdelili svet. To je povzetek tega precej preprostega [Putinovega] upanja na Trumpovo vrnitev v Belo hišo. ●