Družbena omrežja in razpadanje javne sfere

Nastanek javne sfere sega v 17. stoletje. Tehnološke spremembe, od katerih smo si pred desetletji obetali krepitev javnosti, so jo, paradoksalno, fragmentirale.

Nemški filozof Jürgen Habermas je v razpravi Strukturne spremembe javnosti (1962) postavil tezo, da je eden od največjih dosežkov zahodne modernosti nastanek t. i. javne sfere, torej prostorov, v katerih lahko svobodni posamezniki svobodno razpravljamo o vseh možnih temah, tudi o politiki, oblasti in podobno. Javna sfera je v tem pogledu okolje, v katerem se ob kresanju različnih pogledov pojavljajo zanimive nove ideje in premisleki, hkrati pa pomemben korektiv različnih oblastniških samovolj. Med prostori, v katerih se je takšna odprta racionalna razprava oblikovala, Habermas izpostavlja pariške meščanske salone in angleške kavarne 17., 18. in prve polovice 19. stoletja. Javna sfera je torej neke vrste ontološki temelj zahodne demokracije, vendar pa stvari niso povsem preproste, saj je po Habermasu njen emancipatorni potencial ostal v veliki meri nerealiziran.

Med razlogi naj bi bil pojav množičnih medijev, ki so se v boju za zaslužek vedno bolj zanašali na lahkotne vsebine, cenen senzacionalizem in populistično hujskaštvo. To je svetlobna leta daleč od informirane racionalne razprave, ki naj bi bila značilna za javno sfero. Težava naj bi bila tudi načela države blaginje, s katerimi je Zahod po drugi svetovni vojni poskušal odpraviti ali vsaj omejiti najbolj destruktivne posledice svobodnega trga oziroma kapitalizma. Habermas to intenco sicer podpira, a hkrati opozarja, da je v praksi pripeljala do intenzivnega, predvsem pa hiperbirokratiziranega vdora države na številna področja našega »življenjskega sveta« (od družine do prostega časa), kar v končnem seštevku pomeni, da zelo veliko prostorov, v katerih bi svobodna racionalna razprava, neodvisna od trgov in države, sploh lahko potekala, več ni.

Ta diagnoza verjetno ni čisto brez soli. Ampak danes so stvari še bolj zapletene. Z razvojem tehnologije so se namreč pojavili tudi novi komunikacijski mediji: najprej različne internetne strani, blogi in podobno, potem pa še družbena omrežja. Ob prihodu interneta je sicer med velikim delom raziskovalcev najprej zavladalo navdušenje. Avtorji so bili prepričani, da bo ta nov medij omogočil nič manj kot komunikacijsko demokratično revolucijo. Na primer horizontalno povezovanje fizično ločenih posameznikov v nove komunikacijske mreže, svobodno izražanje stališč čisto vsakega človeka na tem planetu in podobno. Na žalost se je kmalu pokazalo, da so bila takšna predvidevanja pretirano optimistična. Res je sicer, da na internetu vsaj načelno nismo prepuščeni na milost in nemilost različnim urednikom, ki bodo ali pa tudi ne bodo objavili naših razmišljanj, pa komercialnim kalkulacijam medijev, ki jih zanima zlasti prodaja, političnim pritiskom in drugim instancam, ki komunikacijo strukturirajo vzdolž različnih vertikal, ampak ob poplavi mnenj to, kar na internetu povemo, nima velikega vpliva, saj je tovrstnih mnenj ogromno, tako da se vsako posebej izgubi v množici podobnih.

Še dodaten zaplet je vtis, da to, kar imajo povedati široke ljudske množice, morda niti ni tako zelo zanimivo, kot smo včasih predpostavljali. Ali koristno. Ilustracija so komentarji pod članki v spletnih izdajah različnih časnikov, v katerih prevladujejo nestrpnost, sovraštvo, ksenofobija, vsesplošno zmerjanje in podobno. Skratka, ne ravno zmaga za demokracijo. Še bolj zgovoren je pojav družbenih omrežij (facebook, twitter, instagram, tiktok in podobna). Tudi zanje se namreč vsaj na prvi pogled zdi, da širijo prostor odprte javne razprave, a se ob

malo bolj natančnem premisleku hitro pokaže, da ta proces v resnici ne gre daleč – če sploh kamorkoli. Poglejmo.

Komunikacijski ideal

Za začetek velja poudariti, da smo z družbenimi omrežji dobili medij, ki je vsaj načelno realiziral demokratični komunikacijski ideal: na teh omrežjih hitro in učinkovito delimo svoja mnenja, ideje, stališča in podobno, pri čemer nas omejuje zgolj nekaj preprostih načel splošne komunikacijske korektnosti, na primer da ne smemo (vsaj ne neposredno) spodbujati sovraštva, deliti podob nasilja ali golote in podobno. To verjetno ni nepomemben dosežek. Ampak če se ozremo po družbenih omrežjih v praksi, bomo hitro opazili celo vrsto zapletov. In to tudi v primeru, če zanemarimo očitno dejstvo, da ljudje družbena omrežja običajno bolj kot za racionalno razpravo uporabljamo za konstrukcijo individualnega glamurja ali promocijo lastnih biznisov. Tudi za bolj vsebinske objave se namreč zdi, da k razvoju konstruktivne javne razprave ne prispevajo veliko, in to v vsaj nekaj pogledih.

Prvi je povezan s tem, kar smo omenili že v povezavi z internetom. V položaju, ko imamo tako rekoč vsi prebivalci tega planeta vsaj načelno možnost, da komentiramo svet okoli nas, javna sfera razpada na množico glasov, ki jih skoraj nihče več ne posluša, saj jih je preprosto preveč, da bi lahko vsem sledili, z njimi diskutirali in podobno. Tako da smo soočeni s paradoksom, da o vprašanjih javnega dobrega razpravlja veliko več ljudi, kot jih je kadarkoli pred tem, a je hkrati vsak od njih veliko manj slišen, kot so bili posamezniki nekoč. Hočem reči: ko je Luther leta 1519 na vrata stolnice v Wittenbergu nabil svojih 95 tez, je s tem dejanjem čisto zares spremenil potek svetovne zgodovine. Danes pa lahko objaviš tudi najbolj bizarne teze, pa tega praktično nihče niti opazil ne bo – kaj šele, da bi kakorkoli reagiral.

Še ena posledica demokratizacije dostopa do javnega prostora na družbenih omrežjih je padec hierarhij. To je po eni strani dobro, saj lahko na ta način stopamo v enakovredne izmenjave idej, po drugi strani pa hkrati ne nujno, saj takšna nivelizacija statusov pomeni, da so zdaj na isti ravni vpliva mnenja tako strokovnjakov za različna področja kot vsakovrstnih na hitro priučenih laikov (t. i. »google mame« in »google fotri«) in navsezadnje tudi posameznikov, ki različna dogajanja vehementno komentirajo, ne da bi o teh na googlovini (ali kjerkoli drugje) sploh najprej poiskali vsaj nekaj osnovnih informacij. Kar verjetno ni povsem neproblematično, saj je za mnenji strokovnjakov vendarle verjetno veliko več znanja, referenc, izkušenj in podobno.

Glasni in udarni

Še en razlog, da družbena omrežja v resnici ne prispevajo k razvoju javne sfere (vsaj ne zelo), je preprosto dejstvo, da posamezniki v situaciji množice glasov, če želimo biti slišani, nimamo druge možnosti, kot da smo čim bolj glasni in udarni, tako da se objave na teh platformah (in razprave, ki jim sledijo) vse prepogosto zvajajo na produkcijo floskul, grobih poenostavitev in predvidljivega moraliziranja (da o teorijah zarote niti ne govorim).

Ker smo posamezniki v svetu, ki se vedno bolj širi iz realnega prostora v digitalni, svoje identitete vedno bolj prisiljeni oblikovati tudi na družbenih omrežjih, je treba naše strategije na teh platformah razumeti tudi v tej povezavi. Družbena omrežja namreč niso zgolj kanal, po katerem se sem in tja oglasimo s svojimi stališči (ali fotografijami), temveč so tudi vedno bolj pomemben prostor artikulacije naših javnih podob. Naše strategije na družbenih omrežjih so zaradi tega vedno bolj premišljene (v družboslovju se v tej povezavi omenja koncept curated self – kurirano sebstvo). Ne preseneča, da se na omrežjih namesto izvirnih diskusijskih intervencij pogosto pojavlja nekaj, za kar se je v angleščini uveljavil še en nov izraz, virtue signalling, skratka poudarjanje lastnih kreposti.

Ilustracija so množični izrazi solidarnosti z žrtvami nasilja in podobno, na primer v tem trenutku s Palestinci, ko svoje profilne slike prekrivamo s palestinskimi zastavami, delimo poročila o izraelskem nasilju v Gazi in tako dalje. Takšno ravnanje je seveda razumljivo in vsebinsko – kolikor lahko sodim – utemeljeno. Kljub temu pa ne gre spregledati dejstva, da je hkrati tudi udobno, saj za takšne ali drugačne žrtve s tem, ko s prijatelji delimo mnenja, s katerimi se bodo verjetno tudi sami strinjali, v resnici ne naredimo veliko. Oziroma sploh ne naredimo veliko tudi sicer, saj nas vse skupaj »stane« zgolj nekaj klikov na telefonu, v zameno pa dobimo potrditev samih sebe kot krepostnih, angažiranih in sploh vzornih oseb. Ključno pri vsem skupaj seveda je, da virtue signalling tudi ne prispeva k racionalni razpravi, saj so tovrstne objave semantično bolj ali manj zaprte: bralca ne vabijo k razmisleku, dialogu, iskanju kompleksnih relacij in podobno, temveč mu ponujajo naše stališče kot gotovo – nespremenljivo, edino pravilno – dejstvo.

Družbena omrežja so narejena tako, da spodbujajo nenehno širjenje, tako da uporabniki dodajamo vedno nove prijatelje in profile, ki jim sledimo, potem pa vsega tega, kar objavijo, niti ne zmoremo natančno pogledati ali prebrati. Pogledamo lahko zgolj tisto, kar je kratko in udarno, pri čemer twitter oziroma zdaj x besedil, daljših od 280 znakov, že v osnovi ne dopušča. Dobrega argumenta, ki je temelj vsake resne razprave, pa na kratko ni mogoče oblikovati. Argumenti namreč gradijo na kompleksnih povezavah med različnimi koncepti, informacijami, sklici na druge avtorje in podobno, kar je treba vsaj na hitro predstaviti. Tega pa zgolj v enem stavku in pol – kolikor verjetno traja pozornost povprečnega uporabnika družbenih omrežij – preprosto ni mogoče narediti. V praksi to pomeni, da ljudje daljših objav praviloma ne berejo, s tem pa tudi, da družbena omrežja kot komunikacijski sistemi kljub vsej svoji načelni odprtosti racionalne razprave ne le da ne spodbujajo, temveč jo celo otežujejo.

Poseben dejavnik pri družbenih omrežjih so algoritmi. Ti nam ponujajo podobne vsebine in ljudi, kot jim sledimo sami, kar je sicer udobno, saj nam s tem ponujajo le še več tega, kar nam je všeč. Vendar je tudi tu treba videti nesimpatično drugo plat medalje: ponujanje podobnega v končnem seštevku uporabnike vedno bolj zapira v obstoječe okvire okusa, političnih preferenc in prostočasnih zanimanj. Posamezniki 21. stoletja posledično naseljujemo različne socio-kulturne mehurčke (privid javne sfere!), v katerih komuniciramo zlasti s podobno mislečimi, ki naša stališča bolj ali manj zgolj potrjujejo. Racionalna razprava pa zahteva ravno nasprotno: spoštljivo soočanje z drugačnimi, nasprotnimi stališči.

Spodletela refleksija

Ampak zakaj je javna sfera sploh pomembna? Vprašanje je seveda načelno, toda odgovor je brutalno konkreten: živimo v časih pospešenega tehnološkega, znanstvenega, ekonomskega in navsezadnje tudi družbenega razvoja, ki bi ga kot skupnost verjetno morali reflektirati, a vendar nam to več ne uspeva. Najprej seveda zato, ker se vse dogaja prehitro, potem pa tudi, ker je prostorov pretehtane refleksije – javne sfere – vedno manj. Seveda se vsi na družbenih omrežjih razburjamo in izražamo svoja stališča in podobno. Toda to ni več niti senca kakorkoli strukturirane razprave: prej množica obupanih glasov, ki vpijejo vsak po svoje, svet pa gre svojo pot. Tu se postavlja novo vprašanje: kam pa svet sploh gre? In ali je res treba o njem nenehno kritično razmišljati oziroma ga morda tudi poskusiti krmiliti?

Možnih odgovorov na to vprašanje je veliko. Ampak v splošnem je verjetno mogoče tvegati trditev, da družbeni razvoj od začetka modernosti zaznamujeta zlasti dva procesa (vsaj na bolj abstraktni – strukturni – ravni). Prvi je kapitalizem, ki ga v jedru usmerja zgolj ena sama dinamika, in sicer boj za dobiček. Ključno pri tem je, da kapitalizem ni zbirka pohlepnih posameznikov, ki bi jih nemara še lahko prepričali, da je njihovo ravnanje v mnogih pogledih problematično, temveč kompleksna neosebna struktura, ki operira izključno po finančnih kodih, tako da lastne destruktivnosti niti opaziti ne more. To, kar takšna struktura vidi okoli sebe, so zgolj finančne priložnosti in ne ljudje, narava, smisel, planet, čustva in podobno.

Drugi proces je nekaj, kar sociologi imenujejo funkcionalna diferenciacija družbenih sfer. Gre za vedno večjo specializacijo dejavnosti, ki sama po sebi ni nujno problematična. Eden prvih pomembnejših socioloških teoretikov Émile Durkheim je na primer prepričljivo pokazal, da so funkcionalno diferencirane družbe izjemno kompleksne, hkrati pa tudi dobro integrirane, saj smo vedno bolj specializirani posamezniki za preživetje vedno bolj odvisni od drugih specialistov. Ključavničar na primer za svoje preživetje potrebuje kmeta, ki bo pridelal hrano, učitelja, ki bo njegove otroke usposobil za delovanje v semantično vedno bolj kompleksnem svetu, zdravnika, ki mu bo pomagal pri zdravstvenih tegobah in podobno, vsi omenjeni pa za menjavo ključavnice na vratih potrebujejo – ključavničarja.

Proces funkcionalne diferenciacije torej sam po sebi ni nujno destruktiven, kljub temu pa smo na točki razvoja, na kateri so se naše dejavnosti razdrobile čez vse meje tega, kar smo poznali še pred kratkim. O možnih posledicah bi veljalo razmišljati, še posebej če gre za proces, ki deluje v ekonomskih okvirih kapitalizma, za tega pa vidimo, da je z brezobzirno logiko iskanja dobičkov pripeljal človeštvo na rob ekološke,

Zakaj je javna sfera sploh pomembna? Vprašanje je seveda načelno, toda odgovor je brutalno konkreten: živimo v časih pospešenega tehnološkega, znanstvenega, ekonomskega in navsezadnje tudi družbenega razvoja, ki bi ga kot skupnost verjetno morali reflektirati, a vendar nam to več ne uspeva.

demografske, politične, migrantske in navsezadnje tudi eksistencialne katastrofe (slednje se nanaša na dejstvo, da denarni tokovi med drugim razgrajujejo simbolne strukture v družbi, s tem pa tiste okvire, ki nam pomagajo najti smisel v življenju).

Nesveta trojica

Ampak kako to narediti? Preprostega odgovora ni, vendar če se omejimo na družbena omrežja, nekaj verjetno drži: poti nazaj v čas preddigitalne idile ni. Da ne govorimo o tem, da verjetno tudi ta idila ni bila nikoli zelo idilična. Veliko drugih možnosti od te, da se družbenih medijev ne ustrašimo in pri njih kljub omenjenim (in še kakšnim drugim) slabostim vztrajamo, nimamo. V nasprotnem primeru jih bo namreč dokončno prevzela nesveta koalicija populistov, teoretikov zarote in vplivnežev, ki ji ne bi zaupal niti ključev od svojega pokvarjenega starega kolesa, kaj šele prevlado na dominantnem novem mediju.

Družbena omrežja so ne glede na vse pomemben medij, ki razprave kljub drugačni retoriki ravno ne spodbuja, vendar je tudi ne preprečuje, vsaj ne neposredno. Tako da bi bilo škoda, če bi se umaknili. Ključno pri tem seveda je, da na družbenih omrežjih ne vztrajamo zgolj formalno, s svojo prisotnostjo, ampak tudi vsebinsko: z objavami, ki bodo odpirale razpravo, širile refleksijo, spodbujale razmisleke, vzpostavljale nove povezave in podobno, skratka poskušale ohraniti duha informirane javne razprave oziroma sfere tudi v digitalnem vesolju, kakorkoli nemogoče se to sliši v kontekstu nakazanih dilem. Kajti četudi naših objav nihče ne bo prebral: pokazali bomo vsaj to, da je nekaj drugega – in drugačnega – kljub vsemu še vedno možno. ●