Moj dom je moje delo, moj dom je umetnost nasploh

Dobili sva se v rastlinjaku botaničnega vrta v Ljubljani, v tropskem podnebju, med papirusi in drugimi eksotičnimi drevesi. Že nekaj tednov prej sva se sprehajali po njeni razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova +MSUM. Pogovor z njo je bil zame veli

Nekoč ste dejali, da če hočeš

spremeniti svojo umetnost,

moraš spremeniti način življenja.

Eden od načinov oziroma metod,

ki vam to omogočajo, je, kot

pravite, nenehno premikanje.

Kaj je torej za vas dom? Kje ste

doma?

Veliko premišljujem o tem. Pred kratkim sem na Al Džaziri gledala intervju z brazilskim fotografom Sebastiãom Salgadom, ki je moral konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pri dvaindvajsetih letih, zapustiti domovino zaradi politične situacije. Bil je razseljen človek in je potoval po vsem svetu ter fotografiral. Skušala sem razumeti, s čim so napolnjene njegove fotografije, zakaj so takšne, kakršne so, in zakaj se pred njimi vedno ustavimo. Danes namreč fotografije listamo na elektronskih napravah, njegove pa res gledamo, jih raziskujemo. Konzumiramo jih, kot molekule kisika. Spraševala sem se torej, ali mora fotograf vedno doživeti radikalno prelomnico, da je bolj pozoren na resničnost, da lahko k njej pristopa iz neke eksistencialne pozicije?

Dom … Ves čas ga iščemo in stremimo k temu, toda v resnici je najbolj primarna kvaliteta in inteligenca človeka to, da se znamo zelo hitro adaptirati. Moj dom je moje delo, moj dom je umetnost nasploh. Vsakič, ko zamenjam lokacijo, je umetnost tista, ki je nespremenljiva, čeprav je nekaj, kar je najbolj spremenljivo.

Druga stvar je, da sem še vedno otrok. Moja mama je še vedno živa in ona zame, ne glede na to, kjer sem, predstavlja dom. To je neko zadoščenje, to je ideja doma, ki jo lahko podoživim, tudi če sem nekje drugje.

Zadnjič, ko sva hodili po vaši raz

stavi, ste rekli, da ne veste, kaj

boste zdaj, da se boste prepustili,

da je horizont odprt, kar se tiče

življenja in umetnosti.

O domu razmišljamo v smislu svoje sobe, stanovanja, bloka, hiše, prostorov, v katerih živimo. Potem je tu mesto, država in tako naprej. To so neke omejitve, ki jim pravimo dom. A lahko se vprašamo drugače: ali tudi umetniško delo potrebuje okvir? Če na primer fotografija nima fizičnega okvirja, kaj je potem okvir tega umetniškega dela?

Vem, da potrebujem odprtost. V simboličnem smislu sem ustvarila neki kapital in zdaj se sprašujem, ali naj ga investiram v svoj domači prostor ali naj grem še kam drugam.

Živite med Ljubljano in Prago.

Ali ti dve mesti veliko primerjate

med seboj?

Ves čas. Vsakič, ko odhajam ali prihajam, je tu razmislek – kaj mi daje ta prostor, to mesto, kaj mi dajejo ti ljudje. Kaj bi zdaj potrebovala, da se spremenim, da se prilagodim? Kaj mi pomeni ta zemlja? Kako nekaj posaditi vanjo? Ali se to seme sploh lahko meša z drugo zemljo?

Vsak od teh dveh prostorov ima svojo specifiko. In nobeden ni idealen. Hkrati ne vem, kaj je idealen prostor, ker se mi zdi, da uhajam v metafizično polje, ki se ga trenutno bojim, ker je neka sublimacija neke konsistence in v bistvu ne vem, kaj bo na koncu – ali bo to samo vonj ali bo to barva … Neizmerno se bojim tega – nimam ideje, kaj naj bi na koncu svojih dni človeško življenje predstavljalo in odživelo, nudilo nekomu drugemu.

V katerem od teh dveh mest je

lažje ustvarjati, biti umetnik?

V Sloveniji oziroma v Ljubljani

se trenutno zdi, da ni več neke

skupnosti, ki je obstajala nekoč. Zakaj trdite, da zdaj te skupnosti ni več? Kaj to pomeni? To so vedno kritični momenti, ko se skupina ljudi zbere in začne soustvarjati. Mislim, da se je zdaj začel razvijati ta kritični moment. Ugotovili smo, da ne more obstajati samo ena generacija, da se moramo povezovati, izmenjavati misli. Hkrati se moramo tudi zavedati, v kakšnem trenutku živimo – v času politične korektnosti, v času različnih emancipacij in ne vem česa vse, kar sočasno pomeni tudi totalno konservativnost, ki je tako radikalna, da je skoraj fašistoidna, saj ne moreš ničesar več izraziti. Moramo se začeti zavedati, da je nujno, da se različna mnenja krešejo, in jih hkrati spoštovati ter tolerirati. Biodiverziteta je pomembna. Ni naključje, da sva se dobili ravno tukaj, v rastlinjaku botaničnega vrta. Monokultura se bo iztrošila, požrla bo samo sebe, zato vse te različnosti potrebujemo. S tem se moramo naučiti živeti.

V tem prostoru vsekakor vidim potencial. Tako kot sem ga ves čas videla v praškem prostoru. V Prago sem prišla kmalu po tranziciji leta 1996, študirala sem na FAMU. To je bil čas, ko se je družba tam radikalno vzpostavljala na novo, tako kot pri nas v času tranzicije. Pojavljala so se vprašanja, kaj je identiteta, kako jo gradimo, kako se je zavedamo, katere atribute bomo razvijali naprej, ali jih bomo morda zavrgli, jih konzervirali, zamrznili? Češka je bila takrat zelo zanimiv prostor, ker je tja prihajalo veliko tujcev – meje so se odprle. Potem sem nekaj časa živela v ZDA in Nemčiji, na Češko sem se vrnila leta 2007. Začela sem predavati na Akademiji za oblikovanje, arhitekturo in umetnost. S kolegi sem takrat lahko ustvarila čisto nov akademski program, ki ni bil zapuščina prejšnjega sistema – kar naenkrat je lahko neka akademska dejavnost postala umetniška praksa.

To, da smo lahko vse to vzpostavili čisto na novo, je bilo zelo dobro. Ta akademija je vedno imela dinamiko, ki se je gibala med uporabno in likovno umetnostjo. Naj omenim, da je tudi Plečnik deset let učil na tej akademiji.

Noben od teh dveh prostorov ni idealen za umetnost. Trenutno se mi zdi, da imata oba potencial – umetniki lahko ustvarjajo v okviru državnih institucij, ki imajo sredstva, ki omogočajo nova umetniška dela. Po covidu je bil sicer na Češkem zelo osiromašen zasebni sektor, v Sloveniji pa ga v resnici nikoli ni bilo. Prav zasebni sektor, zasebne galerije bi lahko, v neki dinamiki z državnimi institucijami, prinesle bolj dinamično in ustvarjalno okolje.

Ko je Susan Sontag pisala o

fotografiji, je govorila o času,

minljivosti, smrti. Od njenega

pisanja do danes se je toliko

spremenilo, toda vaša razstava

Od znotraj dol in od zgoraj se začne prav s tem – z minljivostjo

in smrtjo, saj vidimo serijo

sedmih konceptualnih

fotografij, na katerih je vaš oče

in ki so nastale pred in kmalu po

njegovi smrti.

Razstava predvsem ponazarja razmisleke o mediju fotografije. Fotografijo sem študirala v času, ko je bila izključno analogna. Fotografija je namreč medij brez lastne identitete, saj se zaradi tehnologije ves čas spreminja in na novo interpretira. Fotograf se mora temu ves čas prilagajati. Na razstavi sem skušala pogledati, kako se reinterpretiram tudi sama. Prej to inventuro opravljaš samo skozi različne majhne artikulacije, skozi individualne ali skupinske razstave. Fotografija je na tej razstavi nekakšen case study – tako glede pristopa kot uporabe, saj poudarja mojo prakso vračanja k izvornim trenutkom njegovega nastanka, k njegovim ontološkim začetkom, k arheologiji fotografskega medija. Na razstavi so prikazane ključne prakse, ki so se dogajale v različnih časovnih obdobjih mojega dojemanja tega medija, govori tudi o prostorih, po katerih sem se premikala. Je pomembno to, da se zavedaš, da si umetnik v evropskem prostoru? Je pomembno to, da v nekem trenutku prestopiš evropski in greš v ameriški prostor, ki spet drugače definira sodobno umetnost? Zanimalo me je, kako se je vse to pokazalo v moji praksi. Zanimalo me je, kaj se je zgodilo s fotografijo.

Ko je namreč analogno prešlo v digitalno, se je fotografija rešila naloge, da prikazuje realnost skozi neko mimetično vlogo, in to je bil trenutek, ko se je lahko začela abstrahirati. Izgubljala je vlogo podajanja realnosti, ni več bila v družbenopolitični vlogi dokumentiranja, ampak se je lahko osvobodila in ponovno postala samo umetniška zvrst. Fotografija ves čas živi v ciklih, ker se z njo ves čas nekaj dogaja.

Ta razstava na neki način prika

zuje prav to? Tudi to? Zdi se, da

bolj ko potujemo po razstavi,

bolj fotografijo razstavljate na

atome.

Velikokrat mi ljudje rečejo, zakaj se v svojem delu ne ukvarjam z živalmi.

Zato, ker ste študirali tudi vete

rino?

Da. Sprašujejo me, zakaj se ne dotikam teh tem.

Ali se jih ne?

Seveda se jih. Vendar drugače. Morda bolj na način mikropozornosti. Režem ta kadaver, imenovan fotografija. Pri veterini me je vedno zanimalo to, da imaš pred seboj neko materijo, neko maso, in moraš ugotoviti, na primer, kaj je bil vzrok smrti. Ni naključno, da, tako kot ste rekli, razstavo začnem s fotografijo mrtvega oziroma spečega človeka – s fotografijo svojega očeta.

Toda moja razlaga teh sedmih fotografij na začetku ne korespondira na prvo žogo z razmišljanji Susan Sontag ali Rolanda Barthesa. Teh sedem fotografij govori o mojem prvem vstopu v to institucijo, saj gre za rekonstrukcijo postavitve v Mali galeriji v Ljubljani leta 2004. Zelo me je zanimal prostor te razstave, ki ima neki krožen način, ko se premikamo skoznjo.

Kako se je vračati k svojim

starejšim delom, ko pripravljate

takšno razstavo?

To je nekaj, s čimer si vedno soočen, saj je ves čas tu ideja, da bi ustvaril nekaj drugačnega, novega, še boljšega. Zato so ti razmisleki za nazaj enako pomembni, sploh zato, ker se v fotografskem mediju vse tako radikalno spreminja; spreminja se papir, tehnologija, način reprezentacije. Zanima me, kako lahko moje staro delo obstaja danes, kaj so vse te nove forme – ali neki zapis na negativu razumem drugače, ko ga prevedem na primer v tridimenzionalnost, v animacijo … Ali bo to delo takrat še vedno isto ali bo nekaj novega? Negativ lahko danes neznansko povečamo, nekoč pa to ni bilo mogoče. Če na primer fotografijo kozarca vode povečamo na štiri metre, ali je to še vedno fotografija kozarca vode ali je to že arhitektura oziroma neka metapodoba?

Ali v sodobnem času, ko smo

vedno bolj vizualno pismeni, po

dobe beremo drugače kot nekoč? Podobe nadomeščajo pisano in govorjeno besedo. Danes obstaja umetna inteligenca, ki ji ponudiš tekst in ga bo znala prevesti v podobo. Fotografija je ves čas živa materija, ves čas se moraš ukvarjati z njo, to je medij, ki nikoli ne odraste in se ves čas spreminja. Prav ona nas usmerja v prihodnost.

Ste prav zato pogledali nazaj?

V eni od sob na razstavi se na

neki način vračate k arheologiji

fotografije. Tam ni podob, le

svetlobni filtri in kemikalije, ki so

potrebne za ustvarjanje fotogra

fije.

To sobo sem ustvarila z Anetto Mono Chişo. Najino sodelovanje se je začelo iz potrebe v moji umetniški praksi, da bi poskusila preseči medij fotografije, ki je bil vedno vezan na materije, kot je na primer papir. Kot da ima ta medij že vnaprej določen neki standardizirani format in to me je začelo frustrirati – zakaj ne more imeti tudi druge oblike, neke druge dimenzije, zakaj ves čas ostajam vpeta v to formo, kako bi jo presegla?

Zame so dialogi zelo pomembni, kajti to je moja metoda dela, ne samo dialog skozi misel, ampak tudi skozi material, skozi različne prakse, dojemanje rezultata, produkta, artefakta, prostorsko umestitev … Anetta je kiparka, ki je ni strah velikih dimenzij – to, da si znaš predstavljati veliko dimenzijo, je posebna kvaliteta. Začeli sva razvijati pedestale, a na koncu prišli do takšne abstrakcije, da sva pojem fotografije derekonstruirali do najbolj osnovnih delcev, torej do kemičnih substanc, ki se uporabljajo pri izdelavi fotografije. Obiskovalec razstave se torej v tem prostoru premika po drobovju nosilcev spomina. Naenkrat ni gledalec, ampak postane aktivni element znotraj tega. Te kemikalije se namreč zaradi kemičnih procesov ves čas spreminjajo, in tudi gledalec je kar naenkrat eksponiran, izpostavljen karakterju tega medija.

Evropski prostor je zelo fragmentiran in še vedno Zahod pogojuje zanimanje za periferijo. Danes nikogar ne zanima, kaj se na področju sodobne umetnosti dogaja na Češkem ali v Sloveniji. Vendar vztrajnost umetnikov v resnici ni odvisna od tega pogleda.

Vidimo lahko tudi portrete, ki sta

jih v okviru projekta Man Woman Unfinished (2005) ustvarjala s tedanjim tudi intimnim partner

jem Hynkom Altom. Kaj je za vas

portret?

Že od začetka je šlo za to, da s pomočjo fotografije beležimo sami sebe v času, postajamo nesmrtni. S pomočjo fotografije za nami ostaja sled. Prav zato je bil razvoj tega medija tako pospešen – hočemo vedeti, kako smo videti na foto