Aleksandra Vajd

grafiji. Sami sebe prepoznavamo skozi svoj portret. To po naši smrti ostane za nami – nekaj fotografij. To je praktična vrednost, ki jo ima fotografija v življenju posameznika. Lahko se identificiraš s to podobo, toda v trenutku, ko te nihče več ne prepozna, lahko ta podoba postane umetniški artefakt. Ni več samo dokument, ampak postane delo samo po sebi. To je nekaj, kar me zanima. Kdaj govorimo o fotografiji kot o umetniškem delu, kar je zelo težko definirati. Ko ta medij uporabljaš, se ves čas sprašuješ, kaj je vloga fotografa. Če si dokumentarni fotograf, se ukvarjaš z neko subjektivnostjo dojemanja realnosti, ki jo potem prevajaš v ta medij skozi podobo, potem pa ta podoba mediira naprej nate in to je zelo subjektivno. Vsak drugače doživlja realnost.

Še vedno veliko premišljujete o

portretu in avtoportretu?

Da. Premišljevala sem tudi o tem, da bi ta projekt z Hynkom Altom lahko nadaljevala, kajti zanima me, kako zdaj gledava drug na drugega, čeprav nimava več skupne poti in nisva več intimna partnerja. Bi bilo na portretih vidno, da drug drugega gledava drugače kakor prej? Na fotografijah portretov iz serije Man Woman Unfinished gledalec namreč začuti, da sem jaz gledala njega in obratno, saj gledalec postane del tega pogleda, ujet je med dvema pogledoma.

Ob tem sem se spomnila na film Interesno območje Jonathana Glazerja, že dolgo me namreč ni neki film tako miselno okupiral. Razumeš ga lahko na zelo različnih ravneh. Režiser je bil sposoben posneti dva filma v enem, saj ne govori le o zgodovinskem dogajanju. Ko sem bila prvič v Auschwitzu, sem hodila po hodnikih, na katerih so viseli portreti taboriščnikov. Vsi te gledajo. Ampak v resnici gledajo fotografa, ki jih je tisti trenutek fotografiral, gledajo zlo. Naenkrat začutiš ta pogled – ti več ne gledaš njega, ampak on gleda tebe. Tu je toliko vprašanj – kaj čuti ta oseba, kdo je naredil to fotografijo …

Danes, v digitalni dobi, so por

treti nekaj povsem drugega … Kdo in kaj smo danes na teh fotografijah, ki jih lahko generiraš z umetno inteligenco? Lahko si dodamo kakršenkoli karakter – nekoč si moral odpotovati od družine, iz svojega mesta ali države, in se morda nikoli več nisi vrnil, da si lahko bil drugačen, da si lahko bil neprilagojen. Danes si lahko ustvariš samo avatar in se lahko tako realiziraš. Nekoč si se moral emancipirati, če si si hotel izboriti drugačnost, danes pa lahko ostaneš v svoji sobi. Na sprejemnih izpitih se soočim z izjemno različnimi podobami študentov.

Ker so izjemno digitalno pismeni, je zanje to tako enostavno – to, na primer, da imajo pet osebnosti. Če si na primer politični migrant, si lahko ustvariš novo identiteto, če si odvisnik od računalniških igric, spet lahko prirejaš to, kar si v virtualnem svetu, in ta identiteta je tako močna kot realna …

Pri svojem delu velikokrat sode

lujete z drugimi umetniki. Zakaj? Morda zato, ker se moram ves čas prilagajati, sklepati kompromise. Vsak človek, s katerim sem v interakciji, me provocira drugače. To je podobno, kot če bi jemala psilocibin, tako bi bila v dialogu z rastlino, gobo, že uživanje kave je dialog …

Vas pri tem sodelovanju zanima

tudi konflikt?

Poskušam ustvarjati nekonfliktne pogoje dela, razen če gre za kreativen konflikt, ki pomeni napredek. Težko je najti dobrega partnerja.

Tako kot v ljubezni …

Da. Zelo težko je najti nekoga, ki ima podobno subjektivnost, ni nujno, da je podobna, ampak gre za to, da se z nekom razumeš v dialogu in ta dialog pomeni tudi, da se ves čas premikaš, da je progresiven, dialektičen, da gre za razvoj in hkrati, da ena misel podpira drugo. Ne gre za to, da ima eden bolj prav kot drugi, ne gre za predajo. Tudi to, da si dovoliš biti šibek, je v tej zgodbi prednost. Avtorstvo je nepomembno, ker se ves čas pogajaš za neko idejo, in ideja, ki jo v bistvu ti prevajaš v neko materijo, se lahko zgodi samo zato, ker se z nekom pogovarjaš. Velikokrat s sodelavci komuniciram s pomočjo risbe, ki je prav tako razmišljanje. Nekaj narišeš in ta drugi skozi to vizualizacijo razume in vdre v to sliko ter dopolni misel. Ta slika raste in postaja popolna. Ideja postane vidna.

Živimo v fragmentiranem času,

ko občutek narativnosti izgi

nja. Kaj se ob tem dogaja z

umetnostjo?

Danes je življenje na tiktoku. Uporabljamo načine dialoga, ki smo se ga naučili in smo ga navajeni, pri tiktoku pa lahko komuniciraš iz neke stranske vloge, ki postaja glavna.

Vrnila se bom k Salgadu, ki pravi, da smo nekoč imeli družinski album, v katerem smo imeli shranjene podobe, danes jih ni več. Album je bil časovna kapsula, zdaj pa imamo fotografije shranjene v elektronskih napravah in so nekaj, kar lahko vsak trenutek izgine. Zdaj smo vsi na oblaku – vso svojo preteklost smo naložili tja in ne vemo več, kje je. Prihodnosti si ne znamo več predstavljati, zato živimo v ekstremni sedanjosti, ki je razdeljena na tri stopnje: na to, kar se je ravnokar zgodilo, na nekaj, kar je zdaj, in to je čas, ki ga potrebuješ, da osvežiš neko internetno stran in traja 2,4 sekunde, to je nekaj, kar so možgani sposobni definirati kot zdaj, in pa to, kar se bo zgodilo zdaj, v tem trenutku. Kot pravi Žižek, nimamo prihodnosti, zato ker moramo spremeniti preteklost, in zato se vračamo nazaj. O tem pišejo na primer Yuval Noah Harari, David Graeber in drugi. Tendenca je, da če bomo spremenili preteklost, bomo morda spet lahko šli naprej, saj bomo postavili nove temelje.

Čemu danes sploh še verjamemo? Težko vzpostavimo dialog z nekom, saj imamo različne vire informacij in ves čas dvomimo o njih, saj so avtoritete ali oblikovalci javnega mnenja izgubili veljavo in so se nam vsi sistemi izneverili.

Kako pomemben je za vas ku

stos? Zadnjič ste mi rekli, da je

bilo sodelovanje z Michalom No

votnim zanimivo tudi zato, ker

vas je na trenutke destabiliziral. Tako kot se najdem v dialogu z nekim umetnikom, se najdem tudi v dialogu s kuratorjem. Nekateri so zelo formalni – ustvarjajo pregledne razstave, ki gradijo narativnost ali novo paradigmo, ki jo hočejo potrditi skozi to razstavo. Ta kurator me ne zanima, ker je vnaprej odločen, zanima me kurator, ki posega v neko delo. So umetniki, ki zelo trdno stojijo za svojim delom, meni pa se zdi zanimivo, ko moram podvomiti o sebi, ker lahko.

Redki kustosi hočejo na novo pisati zgodbo in točno vedo, kaj se dogaja v družbi, kaj se dogaja globalno v svetu, v umetniškem svetu, in poskušajo najti reference.

Danes se na primer veliko umetnikov ukvarja s pravljičnimi podobami, kar je prav tako neka oblika upora, prav zato, ker ne vemo, kam gremo, in si bomo morali to pač na novo izmisliti. Zato si zdaj izmišljamo neke znanstvenofantastične zgodbe in se vračamo k modelom, o katerih sta pisali Ursula Le Guin in Octavia Butler. Tudi Simone de Beauvoir se je morala ves čas skrivati za literaturo, ker je moška scena mislecev ni nikoli priznala za filozofinjo, saj po njihovem mnenju ni imela čistega filozofskega uma. Zato se je mnogo avtoric skrivalo za fiktivnimi zgodbami ali za politično angažiranostjo. Ustvarjale so neki drug svet, v katerem so se lahko izražale in imele svobodo.

A če se znova vrnem h kuratorjem – zdijo se mi ključni, ker velikokrat znajo vzpostaviti nove zgodbe.

V reviji ArtReview so pred kratkim objavili seznam najvpliv

nejših umetnikov, direktorjev

umetniških institucij, kustosov.

Med njimi ni bilo niti enega iz

tako imenovane vzhodne Evrope. Še vedno smo periferija. Nimamo vzpostavljenih sistemov. Na Zahodu mi večkrat rečejo, zakaj govorim o nas in o njih, a ta razlika še vedno obstaja. Mi smo izključeni. Tukaj so zelo pomembne predvsem finance. Poljaki se recimo zelo dobro držijo v umetniškem svetu, ne le zato, ker imajo dobre umetnike, ampak tudi zelo močno diasporo na zahodu, ki jih podpira. Čehov je malo in so premalo ambiciozni.

Kaj šele mi …

Mi smo imeli Zdenko Badovinac, ki je bila zelo močno vpeta v mednarodno sceno. Konec koncev je ustvarila tudi mednarodno zbirko Arteast 2000+ in mnoge druge stvari. Kaj bi danes ustvaril Igor Zabel, če bi bil še živ? Moderna galerija je takrat zaznala specifiko tega prostora … Na Češkem imajo Víta Havránka, ki je ustvaril Atlas transformacije in več let vodil galerijo Tranzit-Display … Močni posamezniki z vizijo so v umetniškem svetu zelo pomembni. Evropski prostor je zelo fragmentiran in še vedno Zahod pogojuje zanimanje za periferijo. Danes nikogar ne zanima, kaj se na področju sodobne umetnosti dogaja na Češkem ali v Sloveniji. Vendar vztrajnost umetnikov v resnici ni odvisna od tega pogleda, kajti če imaš jasne misli, delaš naprej. Kaj je pravzaprav uspeh? Čakanje na to, da te bo nekdo odkril? Vse to so konstrukti, ki so že zdavnaj preživeti. Danes je vse postavljeno pod vprašaj – ali so galerijski sistemi in različni bienali sploh še vzdržni formati?

Kaj ustvarjate in pripravljate

zdaj?

Delam na treh knjigah. Moja avtorska bo zajela oziroma prevedla razstavo v Muzeju za sodobno umetnost v knjižno obliko. Sprašujem se, kaj naj knjiga umetnika ali vizualna knjiga v odnosu s tekstovnim materialom sploh predstavlja. Kdo takšno knjigo uporablja in kakšna je njena namembnost, gre samo za katalog ali je lahko tudi nekaj, kar preseže to informacijo.

Pripravljam tudi avtorske fotografije za umetnico Evo Koťátkovo, ki bo predstavljala Češko na letošnjem Beneškem bienalu. Ukvarja se z zgodbo o žirafi Lenki, ki so jo leta 1954 iz Afrike pripeljali v Prago. Čez dve leti je poginila, saj je dobila pljučnico. Odločili so se, da bodo njeno truplo preparirali. Odpeljali so jo v Narodni muzej ter njene notranje organe odplaknili v kanalizacijo, kjer je začela razpadati, kar je povzročilo tak smrad, da so morali zapreti Vaclavski trg. Žirafo so preparirali, a bolj slabo, zato je začela njena koža pokati. Eva zdaj dela rekonstrukcijo celotne zgodbe in skozi participatorne prakse interpretira zgodbo o Lenki.

Prav tako pripravljam knjigo, ki jo bosta izdali slovenska ambasada v Pekingu in pekinški muzej Inside-Out. To je ideja slovenske veleposlanice v Pekingu Alenke Suhadolnik, ki je povezala petnajst ljudi iz slovenskega prostora s petnajstimi ljudmi iz Kitajske, in med njimi se zgodi zanimiv dialog. Dobila sem nalogo, da jih povežem s fotografijami. Na letalu za Peking sem gledala dokumentarec, ki je opisoval različne kitajske pokrajine in njihovo značilno hrano, zato bo hrana glavna tema teh fotografij, čeprav zelo skulpturalno in abstrahirano. ●