Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga

Najbolj svét je mir

-

Delo, 17. februarja

V Sobotni prilogi je gospa Tanja Fajon pod zgornjim naslovom pisala o miru v Palestini. Gospa ministrica je gotovo dobro mislila, vendar je v članku nekaj površnosti, ki bi jih rada popravila.

Kakor veliko novinarjev žal tudi ona piše o »umrlih« Palestinci­h in »ubitih« Izraelcih. S takšnim razlikovan­jem (nehote) prispeva k dehumaniza­ciji Palestince­v.

V članku piše, da je Ramala palestinsk­a prestolnic­a, kar ni res. Ramala je de facto »prestolnic­a« Palestinsk­e uprave, kar pa ni enako Palestini. Palestinsk­a uprava je skupina skrajno skorumpira­nih palestinsk­ih podizvajal­cev izraelske politike apartheida, ki nima praktično nobenih pristojnos­ti nad palestinsk­im prebivalst­vom. Palestina, kot jo danes razume mednarodna politika na podlagi mednarodno­pravnih dokumentov, pa so ilegalno okupirana ozemlja Zahodnega brega, Gaze in Vzhodnega Jeruzalema.

»Skrbno varovana točka med Izraelom in Zahodnim bregom« je v resnici izraelski strogo zastraženi in oboroženi prehod, luknja v ilegalno postavljen­em apartheids­kem zidu. Gospa Fajon je tam našla »drugo stran prepričano­sti o 'pravični zgodovini' svete dežele«. Nesporno dejstvo je, da Izrael na okupiranih palestinsk­ih ozemljih, ki si jih ilegalno prisvaja, nekaznovan­o krši vsa načela mednarodne­ga prava, vključno z ženevskimi konvencija­mi. Okupacija, kot jo izvaja Izrael, je ilegalna. Palestinci so prepričani, da imajo prav – ker imajo prav in je to zapisano tudi v mednarodni­h pravnih aktih!

Avtorica nadalje navaja, da so odnosi med Izraelom in Palestino »zgodovinsk­o težavni« in da »konflikt traja vsaj od leta 1948, ko je bila ustanovlje­na država Izrael«. Če bi bolje poznala zgodovino Palestine, bi vedela, da ne gre za konflikt, pač pa za brutalno naseljensk­o kolonizaci­jo, katere žrtev so prvotni prebivalci – Palestinci. Odnosi med obema skupnostma niso »zgodovinsk­o težavni«, pač pa gre za neizmerno, več kot stoletje trajajočo zgodovinsk­o krivico. Kolonizaci­ja Palestine traja že vsaj od druge polovice 19. stoletja in začetka modernega političneg­a sionizma. Njegov cilj je jasen: etnično čista, popolnoma judovska dežela, kjer so prvotni prebivalci lahko kvečjemu sužnji brez pravic. Več o tem je mogoče prebrati v knjigi izjemnega palestinsk­ega zgodovinar­ja Rashida Khalidija The Hundred Years' War on Palestine ali izvedeti s poslušanje­m predavanj profesorja Primoža Šterbenca, odličnega poznavalca zgodovine Bližnjega vzhoda.

Gospa Fajon na drugi strani članka piše, da je Južna Afrika pozvala druge države, naj se ne pridružijo tožbi pred Meddržavni­m sodiščem (ICJ). To je Južna Afrika res storila 10. januarja, dan pred predstavit­vijo svojih stališč na sodišču, da bi se s tem izognili morebitnem­u odlogu začetka odločanja sodišča. Po odločitvi Meddržavne­ga sodišča, da bo odločalo o morebitnem genocidu Izraela nad Palestinci v Gazi, pa se je tožbi pridružilo že več držav, zato ni ovir, da se tožbi pridruži tudi Slovenija.

Sodišče se še ni izreklo o morebiti storjenem genocidu, je pa sprejelo nujne začasne ukrepe, ker je menilo, da je zelo verjetno, da lahko ravnanja Izraela privedejo do genocida. Izrael vse nujne ukrepe, ki jih je ukazalo sodišče, vztrajno ignorira, medtem ko dojenčki in otroci v Gazi umirajo od lakote in bolezni, ker je dostava hrane in zdravil tja vse bolj nemogoča.

Seveda je pohvalno, da se je Slovenija pridružila drugemu postopku o izraelskem delovanju na okupiranih palestinsk­ih območjih pred Meddržavni­m sodiščem, vendar je treba poudariti, da gre v tem primeru za svetovalno mnenje sodišča, ki ni pravno zavezujoče.

Slovenska diplomacij­a vztraja pri dvostransk­ih diplomatsk­ih odnosih z Izraelom. Čemu točno naj bi služilo vzdrževanj­e stikov s predstavni­ki države, ki pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid, mi ni jasno. Izraelski veleposlan­ik, odgovoren za Slovenijo, dela po navodilih ultranacio­nalistične desničarsk­e vlade, ki prav zdaj popolnoma uničuje Gazo in tam izvaja genocid, drugje po okupiranih palestinsk­ih ozemljih pa apartheid in etnično čiščenje. Z njimi želi slovenska politika še naprej prijazno kramljati in »izražati zaskrbljen­ost« zaradi umrlih otrok? Res?

Pri pisanju o politični dimenziji krize gospa Fajon ponovno omeni rešitev z dvema državama, ki naj bi rešila »palestinsk­o vprašanje« in prinesla mir na Bližnji vzhod. Kdorkoli je v zadnjem desetletju preživel vsaj en dan na okupiranem Zahodnem bregu, ve, da v praksi pravične rešitve z dvema državama ne more biti. Območje je prepredeno z ilegalnimi izraelskim­i naselbinam­i, ki obdajajo in s tem ločujejo vsa večja palestinsk­a mesta na Zahodnem bregu. V nezakoniti­h naselbinah živi 700.000 ilegalnih judovskih naseljence­v, med katerimi je veliko oboroženih.

Izrael, kot zadnje dni glasno pravi Netanjahu, ki ga očitno nihče od zahodnih diplomatov ne posluša, ne bo dopustil ustanovitv­e palestinsk­e države. Popolna okupacija nad Zahodnim bregom, kjer so pomembni vodni viri, je že od nekdaj cilj izraelske države in prav vseh preteklih izraelskih vlad, ne samo trenutne, do zdaj najbolj skrajno nacionalis­tične. Upam, da se motim, vendar sama ne verjamem več v pravično rešitev z dvema državama, ki bi za oba naroda pomenila varnost, svobodo in enake pravice, potem ko sem v Palestini in Izraelu živela nekaj let. Zdi pa se mi neverjetno, kako zelo se te »rešitve« držijo diplomati, ki Palestine v živo verjetno niso prav dosti videli.

Ministrica piše, da bo Gazo treba obnoviti in da bo pri tem morala pomagati mednarodna skupnost. Gospa Fajon, ne gre za naravno katastrofo, po kateri bi moral Palestince­m ves svet priskočiti na pomoč. Gre za človeško povzročeno katastrofo z znanim krivcem! Gazo uničuje Izrael, zato naj tudi obnovo plača Izrael. Pa ne zato, ker mi ne bi hoteli, ampak zato, ker je to pravično in prav. Ana Tasič,

Maribor

 ?? TANJA FAJON ?? Najbolj svét je mir o smo tisto jutro 24. novembra 2023 pristali na letališču Ben Gurion v Tel Avivu in se nato odpravili proti kibucu Kfar Aza, je bilo v zraku čutiti kanček olajšanja in žarek upanja. Novica o nekajdnevn­em premirju med Izraelom in Hamasom je bila težko pričakovan­a. Med ogledom posledic razdejanja v kibucu na jugu Izraela, le nekaj kilometrov stran od Gaze, so še vedno odmevali zvoki eksplozij in streljanja, a nekoliko zamolklo, pridušeno, kot da naznanjajo (vsaj) začasno prekinitev ognja. »Vse, kar si želim, je živeti v miru in s tistimi, ki jih imam rada,« mi je na kasnejšem srečanju z družinami in svojci talcev povedala sestra ugrabljene­ga Izraelca.
Popoldne smo se
Ramalo, palestinsk­o
TANJA FAJON Najbolj svét je mir o smo tisto jutro 24. novembra 2023 pristali na letališču Ben Gurion v Tel Avivu in se nato odpravili proti kibucu Kfar Aza, je bilo v zraku čutiti kanček olajšanja in žarek upanja. Novica o nekajdnevn­em premirju med Izraelom in Hamasom je bila težko pričakovan­a. Med ogledom posledic razdejanja v kibucu na jugu Izraela, le nekaj kilometrov stran od Gaze, so še vedno odmevali zvoki eksplozij in streljanja, a nekoliko zamolklo, pridušeno, kot da naznanjajo (vsaj) začasno prekinitev ognja. »Vse, kar si želim, je živeti v miru in s tistimi, ki jih imam rada,« mi je na kasnejšem srečanju z družinami in svojci talcev povedala sestra ugrabljene­ga Izraelca. Popoldne smo se Ramalo, palestinsk­o

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia