Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Najbolj svét je mir
Delo, 17. februarja
V Sobotni prilogi je gospa Tanja Fajon pod zgornjim naslovom pisala o miru v Palestini. Gospa ministrica je gotovo dobro mislila, vendar je v članku nekaj površnosti, ki bi jih rada popravila.
Kakor veliko novinarjev žal tudi ona piše o »umrlih« Palestincih in »ubitih« Izraelcih. S takšnim razlikovanjem (nehote) prispeva k dehumanizaciji Palestincev.
V članku piše, da je Ramala palestinska prestolnica, kar ni res. Ramala je de facto »prestolnica« Palestinske uprave, kar pa ni enako Palestini. Palestinska uprava je skupina skrajno skorumpiranih palestinskih podizvajalcev izraelske politike apartheida, ki nima praktično nobenih pristojnosti nad palestinskim prebivalstvom. Palestina, kot jo danes razume mednarodna politika na podlagi mednarodnopravnih dokumentov, pa so ilegalno okupirana ozemlja Zahodnega brega, Gaze in Vzhodnega Jeruzalema.
»Skrbno varovana točka med Izraelom in Zahodnim bregom« je v resnici izraelski strogo zastraženi in oboroženi prehod, luknja v ilegalno postavljenem apartheidskem zidu. Gospa Fajon je tam našla »drugo stran prepričanosti o 'pravični zgodovini' svete dežele«. Nesporno dejstvo je, da Izrael na okupiranih palestinskih ozemljih, ki si jih ilegalno prisvaja, nekaznovano krši vsa načela mednarodnega prava, vključno z ženevskimi konvencijami. Okupacija, kot jo izvaja Izrael, je ilegalna. Palestinci so prepričani, da imajo prav – ker imajo prav in je to zapisano tudi v mednarodnih pravnih aktih!
Avtorica nadalje navaja, da so odnosi med Izraelom in Palestino »zgodovinsko težavni« in da »konflikt traja vsaj od leta 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael«. Če bi bolje poznala zgodovino Palestine, bi vedela, da ne gre za konflikt, pač pa za brutalno naseljensko kolonizacijo, katere žrtev so prvotni prebivalci – Palestinci. Odnosi med obema skupnostma niso »zgodovinsko težavni«, pač pa gre za neizmerno, več kot stoletje trajajočo zgodovinsko krivico. Kolonizacija Palestine traja že vsaj od druge polovice 19. stoletja in začetka modernega političnega sionizma. Njegov cilj je jasen: etnično čista, popolnoma judovska dežela, kjer so prvotni prebivalci lahko kvečjemu sužnji brez pravic. Več o tem je mogoče prebrati v knjigi izjemnega palestinskega zgodovinarja Rashida Khalidija The Hundred Years' War on Palestine ali izvedeti s poslušanjem predavanj profesorja Primoža Šterbenca, odličnega poznavalca zgodovine Bližnjega vzhoda.
Gospa Fajon na drugi strani članka piše, da je Južna Afrika pozvala druge države, naj se ne pridružijo tožbi pred Meddržavnim sodiščem (ICJ). To je Južna Afrika res storila 10. januarja, dan pred predstavitvijo svojih stališč na sodišču, da bi se s tem izognili morebitnemu odlogu začetka odločanja sodišča. Po odločitvi Meddržavnega sodišča, da bo odločalo o morebitnem genocidu Izraela nad Palestinci v Gazi, pa se je tožbi pridružilo že več držav, zato ni ovir, da se tožbi pridruži tudi Slovenija.
Sodišče se še ni izreklo o morebiti storjenem genocidu, je pa sprejelo nujne začasne ukrepe, ker je menilo, da je zelo verjetno, da lahko ravnanja Izraela privedejo do genocida. Izrael vse nujne ukrepe, ki jih je ukazalo sodišče, vztrajno ignorira, medtem ko dojenčki in otroci v Gazi umirajo od lakote in bolezni, ker je dostava hrane in zdravil tja vse bolj nemogoča.
Seveda je pohvalno, da se je Slovenija pridružila drugemu postopku o izraelskem delovanju na okupiranih palestinskih območjih pred Meddržavnim sodiščem, vendar je treba poudariti, da gre v tem primeru za svetovalno mnenje sodišča, ki ni pravno zavezujoče.
Slovenska diplomacija vztraja pri dvostranskih diplomatskih odnosih z Izraelom. Čemu točno naj bi služilo vzdrževanje stikov s predstavniki države, ki pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid, mi ni jasno. Izraelski veleposlanik, odgovoren za Slovenijo, dela po navodilih ultranacionalistične desničarske vlade, ki prav zdaj popolnoma uničuje Gazo in tam izvaja genocid, drugje po okupiranih palestinskih ozemljih pa apartheid in etnično čiščenje. Z njimi želi slovenska politika še naprej prijazno kramljati in »izražati zaskrbljenost« zaradi umrlih otrok? Res?
Pri pisanju o politični dimenziji krize gospa Fajon ponovno omeni rešitev z dvema državama, ki naj bi rešila »palestinsko vprašanje« in prinesla mir na Bližnji vzhod. Kdorkoli je v zadnjem desetletju preživel vsaj en dan na okupiranem Zahodnem bregu, ve, da v praksi pravične rešitve z dvema državama ne more biti. Območje je prepredeno z ilegalnimi izraelskimi naselbinami, ki obdajajo in s tem ločujejo vsa večja palestinska mesta na Zahodnem bregu. V nezakonitih naselbinah živi 700.000 ilegalnih judovskih naseljencev, med katerimi je veliko oboroženih.
Izrael, kot zadnje dni glasno pravi Netanjahu, ki ga očitno nihče od zahodnih diplomatov ne posluša, ne bo dopustil ustanovitve palestinske države. Popolna okupacija nad Zahodnim bregom, kjer so pomembni vodni viri, je že od nekdaj cilj izraelske države in prav vseh preteklih izraelskih vlad, ne samo trenutne, do zdaj najbolj skrajno nacionalistične. Upam, da se motim, vendar sama ne verjamem več v pravično rešitev z dvema državama, ki bi za oba naroda pomenila varnost, svobodo in enake pravice, potem ko sem v Palestini in Izraelu živela nekaj let. Zdi pa se mi neverjetno, kako zelo se te »rešitve« držijo diplomati, ki Palestine v živo verjetno niso prav dosti videli.
Ministrica piše, da bo Gazo treba obnoviti in da bo pri tem morala pomagati mednarodna skupnost. Gospa Fajon, ne gre za naravno katastrofo, po kateri bi moral Palestincem ves svet priskočiti na pomoč. Gre za človeško povzročeno katastrofo z znanim krivcem! Gazo uničuje Izrael, zato naj tudi obnovo plača Izrael. Pa ne zato, ker mi ne bi hoteli, ampak zato, ker je to pravično in prav. Ana Tasič,
Maribor