Zanemarjen sistem, ki ga politika ne zna rešiti

Delo, 23. februarja

Članek pod zgornjim naslovom povzema govorce na okrogli mizi Slovenske medicinske akademije, Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije oziroma pozive »starost zdravnikov«. V članku preberemo, da »kljub vsemu zdravstvo še vedno omogoča vrhunske rezultate zdravljenja, a na svojih skrajnih obratih«. Zato me moti izraz »zanemarjen sistem« v naslovu članka.

V naslovu in v vsebini članka se ugotavlja, da politika problemov ne zna rešiti. Res je, da politika ne zna rešiti vseh problemov zdravstva, in sicer zato, ker so mnogi problemi takšne narave, da jih lahko reši le zdravništvo samo. Naj omenim samo dva. Vprašanje izboljšanja slabih medsebojnih odnosov lahko rešujejo samo predstojniki organizacijskih enot. Znane so težave, ki so bile na otroški srčni kirurgiji, ki so nastale kot posledica slabih medsebojnih odnosov. Znan je tudi primer stavke srčnih kirurgov zaradi slabe organizacije. Ta stavka opozarja, da vrhunski strokovnjak ni nujno tudi dober organizator, oziroma je vprašanje, ali sploh ima voljo ukvarjati se z organizacijskimi problemi.

V Delu so bili objavljeni pogovori z nekaterimi slovenskimi zdravniki, ki so zaposleni v tujini. Na vprašanje, zakaj so odšli v tujino, so odgovorili: zaradi slabih odnosov, zaradi slabe organizacije dela in zaradi slabih možnosti za napredek in razvoj. Niso pa omenjali, da so bili nezadovoljni s plačo. Torej ne držijo trditve Fidesa, da se bodo z zvišanjem plač lažje reševali problemi, pač pa je, kot je že omenjeno, pomembno izboljšanje medsebojnih odnosov, organizacije dela in odnosa do dela. Res je, da so plače zelo pomembna podpora organizacijskim prizadevanjem za doseganje boljših delovnih dosežkov. Toda to je le takrat, ko je za posamezni poklic določena vrsta in količina dela ter tudi predstojniki spremljajo, kako je bilo to delo opravljeno. Sedanji sistem plač, ko je glavni kriterij za njihovo izplačevanje prisotnost na delu, ne more ničesar prispevati k reševanju organizacijskih in delovnih problemov. Pri razvrščanju v tarifne razrede je treba upoštevati, da zaposleni iz določenega poklica opravljajo zelo različna dela.

Kot primer nepravilnega razvrščanja v plačilne razrede naj navedem pritožbo direktorice doma za starejše občane v Idriji, objavljeno v medijih, da ima dve medicinski sestri v istem tarifnem razredu, vendar ima ena veliko bolj zahtevno delo od druge, a direktorica nima nobene možnosti nagraditi bolj zahtevno delo. Na drug neustrezen primer je na televiziji opozoril strokovni direktor novomeške bolnišnice, ko je izjavil, da nima nobenih možnosti, da bi boljše plačal tistega, ki dela bolje in več od drugih. Takšni problemi so rešljivi le tako, da so predstavniki predstojnikov organizacijskih enot vključeni v razpravo in pogajanja o izgradnji novega plačnega sistema in kasneje pri razporejanju posameznih poklicev, glede na zahtevnost dela, v tarifne razrede – saj so oni odločilno odgovorni za uspešno poslovanje svojih organizacijskih enot, ne pa sindikati. Funkcija sindikatov je predvsem skrb za pravilno plačevanje njihovih članov. Zato ne morejo biti oni odločilen faktor pri kreiranju novega plačnega sistema.

Poseben problem je sedanji način financiranja zdravstvenih storitev, ki ga mora rešiti država. Mislim, da mora sistem omogočati ter spodbujati bolnišnice in zdravstvene domove k čim večjemu obsegu dela. Večji obseg dela pomeni znižanje fiksnih stroškov na enoto dela in hkrati omogoča hitrejšo amortizacijo diagnostičnih naprav. To potem omogoča, da se bodo bolnišnice in zdravstveni domovi lahko hitreje oskrbeli z najnovejšimi diagnostičnimi napravami. Opravljanje čim večjega obsega dela je povezano tudi z vprašanjem plačevanja več dela, ki naj bi ga opravili zaposleni v svoji matični enoti, ne pa drugje. To je rešljivo le tako, da bo to presežno delo plačano v matični enoti bolje kot pri zasebnikih.

V sedanjem času, ko je zaradi stavke Fidesa vse več nezadovoljstva med ljudmi, sta se skoraj morala oglasiti predsednica države in predsednik vlade z zahtevo, naj Fides prekine stavko. Fides, ki je doslej pokazal malo skrbi za skupno dobro, se je seveda skliceval na svojo pravico do stavke. Tega seveda ni mogoče zanikati. Toda obstaja tudi pravica posameznika, da ne stavka. To je Fides spregledal in nekateri njegovi člani nadlegujejo tiste, ki ne stavkajo, da naj se stavki pridružijo. Preseneča me, da Fides ne opazi, da s svojim ravnanjem po nepotrebnem kvari ugled zdravništva. Videti je tako, kot da ne spremljajo, v kakšno luč mediji postavljajo zdravnike zaradi stavke.

Rudi Kropivnik,

Ljubljana