Vojna proti otrokom

Ko je Stane Dolanc, tedaj pomemben partijski funkcionar in športni delavec, leta 1970 v Ljubljani spregovoril ob začetku zaključnih bojev svetovnega prvenstva v košarki, se je vpisal v zgodovino. »Streljajmo z žogami vseh vrst v koše in gole,« je dejal. In nadaljeval: »Ne bomo pa dovolili, da bi z jeklenimi kroglami streljali na ljudi.« Jasno je bilo, kam cilja. Nič ni kazalo, da se bodo ameriške ofenzive v Vietnamu končale. Ko sta 23. maja 1970 na igrišče stopili reprezentanci Jugoslavije in ZDA, ni šlo le za košarko. Šlo je tudi za mir. Ivo Daneu je ekipi dirigiral, Petar Skansi je zadeval. Na koncu je moštvo Iva Daneua Američane premagalo. 70:63. Časopisno grafično podjetje Delo je po zmagi na svetovnem prvenstvu natisnilo knjigo Zlato naše. Knjigi je bila priložena gramofonska plošča z radijskimi posnetki zadnjih sekund tekme. In z govorom Staneta Dolanca: »Streljajmo z žogami vseh vrst v koše in gole. Ne bomo pa dovolili, da bi z jeklenimi kroglami streljali na ljudi.«

Mohamed Barakat je mrtev. Star je bil 39 let. Barakat je bil nogometaš. Palestinski reprezentant, zvezdnik nogometnih igrišč v Gazi. Hišo njegove družine v Han Junisu je na prvi dan ramadana zadela izraelska bomba.

Sodobne bombe so pametne. Vedo, kam so namerjene. Sodobne bombe so natančne. Nogometne zvezde so nacionalni simbol, so del nacionalne identitete. Ko je Stane Dolanc pripovedoval o golih in koših ter jeklenih kroglah, s katerimi ne bi smeli streljati na ljudi, si ni mogel predstavljati, da bo dobrih petdeset let po prvenstvu v Ljubljani bomba ciljala nogometaša. Tistega, ki naj bi z žogo, ne kroglo, streljal na gol.

Od začetka izraelskega obleganja Gaze je bilo ubitih, kot poroča spletna stran Footballpalestine.com, 91 palestinskih nogometašev.

Vojne so vsaj od začetka 20. stoletja na slabem glasu. Ko je šla leta 1914 Avstro-Ogrska nad Srbijo, ni razglašala, da gre na vojni pohod zaradi ozemeljskih apetitov. Ne. Nad Srbijo je šla, ker Karađorđevići menda niso hoteli sodelovati pri demontaži teroristične mreže, ki je v Sarajevu ubila prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Nacistični napad na Poljsko septembra 1939 se je začel, ker naj bi poljski saboterji zasedli in napadli radijsko postajo v Gleiwitzu, poljska vlada pa naj bi ščuvala k čiščenju ozemlja, na katerem so živeli etnični Nemci. Nacistična grozodejstva so imela v različnih delih Evrope podoben alibi. Tako v varšavskem getu kot v okupirani Sloveniji, denimo, je šlo za preganjanje banditov ali teroristov.

Napad »voljnih« držav na Irak se je leta 2003 – tudi s slovensko podporo – začel, ker naj bi režim Sadama Huseina proizvajal, skladiščil in za vojaško uporabo pripravljal kemijsko in biološko orožje. Po napadu na Irak zavezniške sile pod vodstvom ZDA niso bile sposobne niti tega, da bi nekako sfrabricirale dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje.

Res je – nekatere vojne so se začele, ker so obstajali realni dogodki. Američani so po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon 11. septembra 2001 po Afganistanu lovili Osamo bin Ladna, državo okupirali in si lomili zobe. Vodja teroristične mreže se je že ob koncu leta 2001 umaknil v Pakistan. Ameriške sile so se iz Afganistana umaknile leta 2021, po dveh desetletjih. Putinov režim je »posebno operacijo« v Ukrajini menda začel zato, da bi zahodno sosedo očistil nacistov.

Od začetka izraelskega obleganja Gaze je bilo ubitih, kot poroča spletna stran Footballpalestine.com, 91 palestinskih nogometašev.

Pomemben del zahodnih sil še vedno kima Izraelu, da ima pravico do samoobrambne vojne. Philippe Lazzarini, v Švici rojeni humanitarni delavec, od leta 2020 generalni komisar agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem, ima bolj prepričljivo razlago. »To je vojna proti otrokom. To je vojna proti njihovemu otroštvu, proti njihovi prihodnosti.« Trditev je objavil 12. marca, ko je število otrok, ubitih v Gazi, preseglo 12.300. V štirih mesecih je bilo v Gazi pobitih več otrok, kot je bilo prej v štirih letih ubitih vseh otrok v vseh vojnah na celem svetu.

Zgodilo se je 19. marca pred stotremi leti. Prve žrtve fašističnega nasilja niso bili odrasli. To so bili otroci, umorjeni leta 1921 v Strunjanu. Renato Brajko je bil ob smrti star deset let. Dominiko Bartole je bil star 11 let. Fašisti, ki leta 1921 še niso bili na oblasti, so na otroke, ki so se igrali, morda žogali, streljali z vlaka ozkotirne železnice Trst–Poreč.

Streljanje z jeklenimi kroglami na tiste, ki bi z žogami vseh vrst ciljali na gole ali metali na koše, je genocid. Hamas je v tem obračunu zgolj kolateralna škoda. ●