Cillian Murphy Najbolj modre oči

Nekega dne je igralca Cilliana Murphyja poklicala Emma Thomas, žena Christopherja Nolana, a samo zato, ker je slavni režiser, ki se v svojih filmih veliko ukvarja s futurizmom in tehnologijo, povsem analogen mož – nima niti pametnega telefona niti elektronske pošte, računalnik, na katerem piše, pa je vedno brez internetne povezave. Ko sta si izmenjala nekaj prijaznih besed, je Emma telefon predala svojemu možu in Nolan je igralcu povedal, da ima zanj prav posebno vlogo – v njegovem novem filmu bo igral očeta atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja. Murphy je bil navdušen in prestrašen hkrati, a je takoj privolil, še preden je prebral scenarij. Konec koncev je do takrat igral že v petih njegovih filmih – trilogiji Batman, znanstvenofantastičnem filmu Izvor in vojni umetnini Dunkirk.

Kako odigrati tako kompleksnega moža, ki se je rad potapljal v skrivnosti vesolja in je odkril črne luknje, ki je umetnost in mistiko ljubil tako močno kot znanost? Moža, ki je imel posebne možgane in je ustvaril smrtonosno orožje, ki lahko s planeta izbriše življenje. Ko je ugotovil, kaj je storil, je dejal: »Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.«

A strah je bil odveč. Murphy je ustvaril izjemen lik obsesivnega, pogumnega in tragičnega genija. »Rad igram s svojim telesom in Oppenheimer je imel zelo posebno telo.« Bil je visok, suh verižni kadilec, z obveznim klobukom in neskončno modrimi očmi. Ni veliko jedel, artičoke in kruh s kikirikijevim maslom, ki ga je poplaknil z velikimi količinami martinijev. Za vlogo je moral igralec shujšati in je menda v času snemanja filma pojedel le en mandelj na dan. »Najtežje je bilo, ko sem moral vsak večer spat brez večerje.« Snemanje je bilo naporno, saj je na dan posnel tudi po sedem prizorov. »Zaspal sem le za nekaj kratkih ur in potem sem moral spet na delo. A to je bilo dobro, saj je bil Oppenheimer prav tak – obseden s svojim delom, stvari, kot sta hrana in spanje, se mu niso zdele pomembne.«

Odraščal je v predmestju Corka, v družini s štirimi otroki, on je najstarejši. Oče in mama sta bila učitelja. Oče je navdušen glasbenik, ki igra več instrumentov. Njihova hiša je bila polna glasbe in police so se šibile pod številnimi knjigami. »Knjige so me največ naučile o igralskem poklicu, o empatiji, o tem, kako sočustvovati z nekom drugim, kako se vživeti vanj.« Začel je kot glasbenik. Z mlajšim bratom sta še v srednji šoli ustanovila rock skupino The Sons of Mr. Green Genes, toda potem je ugotovil, da se ne bo nikoli mogel povsem posvetiti glasbi. Vpisal je pravo, a ni končal niti prvega letnika.

Začel je igrati v amaterskem gledališču. Odšel je na avdicijo za predstavo Disco Pigs in vse se je obrnilo na glavo, saj je vlogo dobil in predstava je postala kultna, po njej pa so posneli prav tako kulten film. Njegova prezenca na platnu je bila čarobna, a svetovno slavo je doživel šele z vlogo v filmu režiserja Kena Loacha Veter, ki trese ječmen, temni zgodbi o nastanku Ire, ki se dogaja leta 1920 in govori usodi dveh bratov. Film je zmagal na canskem festivalu. Odličen je bil tudi v filmu Zajtrku na Plutonu režiserja Neila Jordana, v katerem je igral žensko, ujeto v moškem telesu.

Gledalcem se je še posebej priljubil kot Tommy Shelby v odlični televizijski seriji Birminghamske tolpe. Vendar mu vloga ni padla z neba. Režiserja Stevena Knighta je moral prepričati, da kljub angelskemu obrazu lahko igra nevarnega gangsterja, ki mu je vdihnil tudi posebno nežnost. Serija je kot kakšni Sopranovi med angleškim delavskim razredom ali pripoved o tem, kako se je Karl Marx skrivaj pridružil Don Corleonu. Ustvarjalci napovedujejo tudi filmsko verzijo serije.

Letošnji filmski festival v Berlinu je odprl film Small Things Like These, ki ga je posnel režiser Tim Mielants in v katerem Murphy igra glavno vlogo. Film temelji na knjigi večkrat nagrajene irske pisateljice Claire Keegan in govori o irskih magdalenskih pralnicah, ki so jih brezsrčno vodili različni redovi katoliških nun.

Sodelavci Cilliana Murphyja opisujejo kot sramežljivega in skromnega. Slava ga ne zanima. Intervjuje sovraži, sprehode po rdeči preprogi še bolj. Že osemindvajset let je poročen z vizualno umetnico Yvonne McGuinness in ima dva sinova – Aran ima šestnajst in Malachy osemnajst let. Pravi, da je njegova družina najbolj zaslužna za njegov uspeh. »Igralski poklic je zapleten in dobro je, da imaš dom, kamor se rad vračaš.« Sin Aran gre po njegovih stopinjah. Nastopil bo v filmu Klara in sonce, ki ga po utopičnem romanu pisatelja Kazua Ishigura snema režiser Taika Waititi.

Zakaj meni, da je na Irskem toliko dobrih umetnikov, so Murphyja vprašali v enem od intervjujev: »Morda zato, ker imamo tako dolgo tradicijo pripovedovanja zgodb. Pesmi, poezija in romani so del naše narave. Res je neverjetno, da je v državi s komaj petimi milijoni ljudi toliko umetnikov.«

Pravijo, da je za vlogo Oppenheimerja prejel deset milijonov dolarjev. Skromno je povedal, da se ob tem počuti neprijetno. »Imam srečo, a moram priznati, da mi je zaradi tega včasih res nerodno. Igralci v Hollywoodu so preplačani. Lepo je dobiti tak honorar, a katoliški občutek krivde me takoj udari po glavi in vraževerno pomislim – tega si ne zaslužiš in od zdaj naprej bo šlo vse le še navzdol.«

A pravi tudi, da je slava kot prevoz na delo: moraš se odpeljati, če želiš nekam priti. »Ne hodim ven, nimam družabnega življenja, najraje sem doma z družino in prijatelji, razen če moram promovirati film. Ni mi prijetno, če me na cesti ljudje fotografirajo, zdi se mi žaljivo.«

Na vprašanje, kaj meni o življenju Oppenheimerja, je dejal, da si želi, da je film odgovor na to vprašanje. »Najboljši filmi postavljajo vprašanja in ne dajejo odgovorov.« In dobri igralci tudi. ●

Kako odigrati moža, ki se je rad potapljal v skrivnosti vesolja in je odkril črne luknje, ki je umetnost in mistiko ljubil tako močno kot znanost?