Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Dokument za Haag
Dvajset dni v Mariupolju. Neverjeten in grozljiv dokument časa. Filmska mojstrovina, ki govori o tem, kako je bilo polmilijonsko mesto zravnano z zemljo. Kako so bombe rušile bolnišnice in porodnišnice. To je film o ubijanju otrok. Dokument o sodobnem ba
Dokumentarec z naslovom Dvajset dni v Mariupolju je Ukrajini prinesel prvega oskarja doslej. Toda hkrati je to tudi prvi oskar za novinarstvo. Film je namreč posnel ukrajinski novinar in snemalec Mstislav Černov, ki dela za Associated Press, hkrati pa je tudi predsednik ukrajinskega združenja poklicnih fotografov.
Pri nastajanju filma sta sodelovala še fotograf Jevgenij Maloletka, ki objavlja tudi v Al Džaziri in Spieglu, ter producentka Vasilisa Stepanenko. Vsi trije so tvegali življenje za film, ki je nastal, kot že naslov pove, v prvih treh tednih silovitega ruskega napada na pristaniški Mariupolj, na to kozmopolitsko Marijino mesto na Azovskem morju. Litovski režiser dokumentarnih filmov Mantas Kvedaravičius ni imel te sreče. Ruska raketa je njegov avtomobil zadela 28. marca 2022, ko se je umikal iz Mariupolja.
Mstislav Černov, rojen leta 1985 v Harkovu, je na podelitvi nagrade dejal, da je bržkone prvi režiser v zgodovini, ki si je zaželel, da tega filma ne bi nikoli posnel. »V zameno za to, da Rusija ne bi napadla Ukrajine, da ne bi pobila več deset tisoč mojih rojakov, da ne bi zasedla naših mest. A zgodovine ne moremo spremeniti. Lahko pa poskrbimo, da bo zgodovinska resnica pravilno zapisana. Kajti film ustvarja spomine, spomini pa ustvarjajo zgodovino,« je pred očmi vsega sveta tistega dne v Hollywoodu dejal Černov.
Avtor filma je že izkušen novinar. Poročal je iz vojn v Iraku, Siriji, Libiji, Karabahu. Od leta 2013 je skrbno dokumentiral dogajanja na kijevskem Majdanu in takratni revoluciji dostojanstva. In bil je med prvimi, ki je v svet poslal posnetke julijske tragedije leta 2014, ko je ruska raketa nad Donbasom sestrelila potniško letalo MH17 s skoraj tristo potniki na krovu. Med mrtvimi je bila kar tretjina otrok, največ iz Nizozemske.
Z oskarjem nagrajeni film je nastal bolj ali manj po naključju. Tik pred brutalno rusko agresijo na Ukrajino pred dvema letoma je bil s svojo majhno ekipo v Bahmutu. Na dlani je bilo, da bo Kremelj zdaj zdaj udaril po Ukrajini. In precej očitno je bilo, da bo prva žrtev prav Mariupolj, strateško pomembno mesto, ki ga je Moskva poskušala okupirati že pred desetimi leti. Da bi Donbas povezala s Krimom. Zato se je ta majhna filmska ekipa 23. februarja 2022 iz Bahmuta premaknila v Mariupolj. Tja so prispeli po nekaj urah poti. Zjutraj naslednjega dne so tišino v mestu surovo raztrgali eksplozije ruskih bomb in tanki z oznakami Z, to novo rusko svastiko.
Njegova ekipa je v svet vsak dan pošiljala po minuto, dve posnetkov iz uničenega mesta. Dokler so zveze še delovale. Potem ni bilo več interneta. Prebivalci mesta so umirali pod bombami, hkrati pa so ostali brez povezav s sorodniki, z zunanjim svetom. Niso vedeli, komu naj verjamejo. Informacij ni bilo več. Tudi to je ruska taktika – uničiti vse komunikacije in telefonske povezave. Ljudje niso vedeli, ali Kijev, Harkov, Odesa še obstajajo. Zato jih je dokaj hitro zajela panika.
Film o grozodejstvih
Vsega tega kratki posnetki iz obleganega mesta ne morejo prikazati. Zato se je Mstislav Černov po preboju iz Mariupolja, kjer ni bilo več mogoče delati, iz posnetega materiala – tega je bilo za več kot trideset ur – odločil narediti poldrugo uro dolg film. Da bi pokazal vseobsežnost morije. »Gledalec v kratkem, enominutnem prispevku ne vidi intenzivnosti bojev, ne razume tragedije, ki je razžirala mesto. Dokumentarec pa to lahko prikaže,« razlaga režiser.
In nastala je mojstrovina, kakršnih v filmskem svetu ni prav veliko. Film je zdaj dostopen praktično vsem. Sam sem si ga ogledal na slovenski premieri v ljubljanskem Mini teatru, na drugo obletnico začetka brutalne agresije na Ukrajino. To ni zgodovinski film. To je film o grozodejstvih, ki se dogajajo danes. Vojno ti pokaže dobesedno v živo. Tempo je strašen. Niti minute za predah. Gledalci trpijo
in jočejo skupaj z žrtvami. Zdravniki, ki v nemogočih razmerah rešujejo ranjene, govorijo v kamero: »Snemajte, da bo svet videl, kako umirajo otroci!«
Film o prvih dvajsetih dneh urbicida mesta je v resnici neverjeten dokument časa. Dokument o ruskih šokantnih zločinih nad
Mariupoljem in njegovimi prebivalci. Dokument o tej naši, evropski Gazi. Dokument o strašnih zločinih epskih razsežnosti, ki so tako kruti, da je včasih težko gledati tja na platno. Že samo ta film je gotovo zadosten dokaz za obsodbo v Haagu. Za Vladimirja Putina in vse njegove generale.
Film je zato treba videti. Ne, ker je dobil oskarja, ampak zato, ker je to kruta resnica o tem, kaj Kremelj počne z Ukrajino. Ruski sadizem je v tej vojni dosegel vrh, pravi Aleksander Nevzorov, nekdanji poslanec ruske dume, ki zdaj živi v Kijevu.
Eden vrhuncev tega sadizma je gotovo napad na mestno porodnišnico. Nosečnico tik pred porodom na nosilih odnašajo iz uničene bolnišnice. Kasneje sta umrla oba, otrok in mama. Vse je dokumentirano, vse je posneto v živo, toda Kremelj je takrat odločno trdil, da gre za montažo. Zunanji minister Sergej Lavrov je vztrajal, da porodnišnica ni delovala in da je bil v njej štab »neonacističnega bataljona Azov«.
Kraj apokalipse
Toda Lavrova in ves Kremelj je brž demantiral celo znani ruski propagandist Aleksander Sladkov, vojni poročevalec ruske televizije, ki je kasneje postal Putinov svetovalec za mobilizacijo. »Mariupolj je kraj apokalipse. Ali naj to uničenje res pokažemo vsemu svetu? Naj si ga raje ogledajo v Kijevu in Lvovu, v Poltavi in Ternopilu, da bodo videli, kaj se zgodi, če se mesto ne preda. Preprosto ga zravnamo z zemljo!« je takrat govoril na kremeljski televiziji.
V kratkih premorih med napadi so meščani pokopavali svoje mrtve. V množična grobišča. Ko Mstislav Černov enega od pogrebcev vpraša, kako se počuti, je ta odgovoril: »Če začnem govoriti, bom samo še jokal …« Preživeli prebivalci mesta so bili prepričani, da bodo filmske slike mrtvih otrok in trupel v črnih vrečah morda le ustavile vojno. Ne, niso je ne spremenile in še manj ustavile. Žrtev je bilo na tisoče, na desettisoče, napadi na Ukrajino pa še kar trajajo.
Zrcalo propagande
Strateško pomembni Mariupolj je po 86 dneh strašnih bojev dokončno padel v ruske roke. Podobne pokole so doživela tudi druga mesta: Buča, Soledar, Ugledar, Bahmut, Rubežnoje, Avdijivka … Donbas je bil s padcem Mariupolja dokončno povezan s Krimom, kar je bil eden glavnih ciljev ruske operacije. Toda mesto je bilo dobesedno zravnano z zemljo. Kot nekoč Dresden, Tokio, Hirošima, Sarajevo, Grozni, danes kot palestinska Gaza. Po najskromnejših ocenah je bilo ubitih okrog 25.000 ljudi, toda prave številke so vsaj nekajkrat večje. V napadih naj bi namreč umrlo najmanj sto tisoč prebivalcev, po nekaterih ocenah še precej več.
V mestu, ki je zdaj v ruskih rokah, danes živi vsega sto tisoč ljudi. Kje so torej vsi ostali? Mariupolj je zdaj postal nekakšno zrcalo ruske propagande. Mesto svetle sovjetske preteklosti. Nova oblast je mestu namreč prinesla svobodo, ki je prej pod Ukrajino kajpak ni bilo.
Ruska politika je film seveda raztrgala. Sergej Markov, nekdanji svetovalec Vladimirja Putina, je nagrajeni dokumentarec – pred oskarjem je dobil tudi pulitzerja in britansko bafto – razglasil za fašistični film v slogu Goebbelsove propagande. Vse zločine v Mariupolju, tudi bombardiranje neoklasicističnega gledališča, kamor se je pred bombami zateklo okrog tisoč ljudi, so po njegovem storili Ukrajinci. Zgolj zato, da bi vsa ta grozodejstva naprtili ruskim vojakom …
Stanislav Kučer, ruski novinar, ki je že pred časom odšel iz države, je besede Sergeja Markova in njemu podobnih retorikov zavrnil s stavkom, da ruske trditve o namerni politizaciji oskarjev (in tudi Nobelovih nagrad) ne držijo. V bistvu nadvse zgovorno dokazujejo, da gre pri vsem tem zgolj za načrtno putinizacijo življenja v Rusiji in njenih nekdanjih sovjetskih kolonijah.
Mstislava Černova, režiserja filma, ruske kritike niti najmanj ne bolijo. Takšne filme namreč snema za tiste, ki ubijajo nedolžne ljudi. Z njimi jim, kot pravi, pošilja jasno sporočilo, ki se glasi: »Karkoli že delate, nekdo bo to posnel in povedal svetu, kaj počnete!« ●
Preživeli prebivalci mesta so bili prepričani, da bodo filmske slike mrtvih otrok in trupel v črnih vrečah morda le ustavile vojno. Ne, niso je ne spremenile in še manj ustavile. Žrtev je bilo na tisoče, na desettisoče, napadi na Ukrajino pa še kar trajajo.
To ni zgodovinski film. To je film o grozodejstvih, ki se dogajajo danes. Vojno ti pokaže dobesedno v živo. Tempo je strašen. Niti minute za predah. Gledalci trpijo in jočejo skupaj z žrtvami. Zdravniki, ki v nemogočih razmerah rešujejo ranjene, govorijo v kamero: »Snemajte, da bo svet videl, kako umirajo otroci!«