Diplomacija ali piar

»Nimamo izbire, ni alternative za mir – in aktivizem je eden od načinov boja proti brezupu, nemoči,« je rekla udeleženka razprave o vlogi žensk v prizadevanjih za mir v Gazi. Predstavnice dveh organizacij, izraelske Women Wage Peace in palestinske Women of the Sun, ki sta bili zaradi skupnega delovanja nominirani za Nobelovo nagrado za mir 2024, so pretekli teden obiskale Ljubljano. Ena med njimi je tudi ženska leta revije Time. Vabilo na okroglo mizo z bližnjevzhodnimi sogovornicami je zvenelo atraktivno. Ob osmem marcu, ko so se vrstili številni dogodki, ki so zaznamovali mednarodni dan žensk, je zunanja ministrica gostila tri pripadnice dveh mirovnih gibanj: Izraelko, Palestinko in Arabko, ki živi v Izraelu. Sodelovale so v razpravi »Ženske v prizadevanjih za mir na Bližnjem vzhodu« v organizaciji Mladike oziroma Blejskega strateškega foruma. Na povabilo Tanje Fajon so prišle Manuela Rotstein, Enam Odeh in Reem Hajajreh; zadnja se je ravno vrnila iz Los Angelesa, kjer je ameriški informativni magazin zbral voditeljice leta, »borke za enakost, pravičnost in boljšo prihodnost sveta«. Z njimi se je o položaju žensk v vojni in njihovih mirovnih prizadevanjih v predsedniški palači pogovarjala tudi Nataša Pirc Musar.

Dogodek je bil očitno del dejavnosti v okviru članstva v varnostnem svetu Združenih narodov in slovenske podpore Agendi za ženske, mir in varnost ter sploh feministične zunanje politike, ki jo je še nedavno propagirala ministrica. In sploh je ključni organ svetovne organizacije že leta 2000 z resolucijo 1325 o vlogi žensk v mirovnih procesih in pogajanjih pozval vse akterje, naj povečajo udeležbo žensk, jih vključijo v prizadevanja pri reševanju konfliktov in vzpostavljanju miru, vključno s podporo lokalnim ženskim mirovnim pobudam.

V večerni razpravi so bližnjevzhodne gostje pojasnjevale, zakaj so postale aktivistke, kaj jih je motiviralo, da so se ob vsem drugem zavezale temu. »Leta 2017 sem se odločila, da se pridružim, ko sem videla, da nas naše 'vodstvo' pelje v smer samouničenja. Družba postaja manj strpna, manj demokratična, sem mati in priključila sem se organizaciji,« je rekla Manuela Rotstein.

»Kot palestinska ženska iz begunskega taborišča, kjer sem živela s 16 tisoč ljudmi na majhnem območju, zame že sama ideja ni bila lahka. A treba je poskusiti poiskati mir. Samo mir nam lahko zagotovi svobodo.« Reem Hajajreh je govorila o bolečini, ko je gledala ljudi, ki odhajajo v vojno, dodatno jo je angažirala rast desničarskih strank v Izraelu. »Rekla sem si, nekaj moram nekaj storiti.«

»Sem Palestinka, Arabka v Izraelu in razumem obe strani, čutim dvojno bolečino: ko vidim trpeče na Zahodnem bregu in ko vidim prijatelje v Izraelu, ki pošiljajo otroke v vojsko. Pred desetimi leti sem začela delati za organizacijo, odločila sem se za pogajanja, ne za vojno,« je pripomnila Enam Odeh.

Pripovedovale so o obupu in upanju, o tem, da ni lahko posredovati sporočila o miru mladim generacijam, o lastnih zgodbah, denimo, kako razložiti svojim otrokom, da jezik orožja ni prava odločitev. Ena od Palestink je govorila o tem, da je sinu dopovedovala, naj ne stopi v prve bojne vrste; sčasoma ji ga je uspelo prepričati, da se mora boriti za mir, za življenje.

Razlagale so, da so izoblikovale nov jezik, v katerem se izogibajo pojmu krivde, želele so se odmakniti od tega. »Namesto obsojanja smo se začele pogovarjati o svojem trpljenju.« »Palestinske ženske in matere in izraelske ženske in matere smo razumele, da je treba sesti za mizo in prenehati z ubijanjem,« je izjavila Reem Hajajreh. »Najprej nas je bilo samo nekaj, zdaj nas je na tisoče.«

Ob poslušanju ni bilo mogoče mimo vprašanja, kolikšen je pomen tovrstnih mirovnih gibanj v Izraelu, od koder sta prihajali dve udeleženki, in to velja še posebej v času radikalizirane politike in vojne. Oziroma ali niso tovrstne pobude povsem na robu in marginalizirane in niti ne reprezentirajo tamkajšnje družbe. Na to vprašanje udeleženke omizja niso odgovorile.

Ob preprostih željah za ustavitev vojne in sporočilih o miru ni bilo slišati ničesar o stvarnih in najbolj perečih problemih Palestine: o vodi, ki je najbolj dragocen vir na palestinskih ozemljih, o izraelskem nadzoru nad kritično infrastrukturo, ki ustvarja zdravstveno krizo brez primere, medtem ko Netanjahu palestinsko prebivalstvo izganja v puščavo; na primer o tem, kakšno je življenje Palestink in Palestincev v judovski državi, kjer so drugorazredni državljani; tudi na zastavljena vprašanja, ali sploh lahko še vedno verjamejo v rešitev dveh držav in kako vidijo prihodnost, nismo slišali odgovora.

Politična kultura na Bližnjem vzhodu ženskam ne dovoli ukvarjanja s politiko, v preteklih 75 letih se je zdelo, da je vloga žensk v regiji samo ta, da trpijo in gledajo trpljenje, je rekel diplomat Peter Grk, ki je povezoval razpravo.

Zato je lepo slišati glas žensk. In vendar so zagotavljanja o izraelsko-palestinskem tako rekoč zgodovinskem partnerstvu, o sestrskih mirovnih gibanjih, če jim lahko tako rečemo – o tem, »da nas povezuje občutek, da smo matere«, zvenela prazno, ne povsem pristno. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ta mirovni aktivizem se je zdel skoraj preveč harmoničen in malone kot kaka ameriško-izraelska iznajdba.

Medtem se je začel ramadan brez premirja med Izraelom in Hamasom. Stališča ene in druge strani so nepremostljiva, Egipt, Katar in Združene države niso dosegli dogovora, napadi na Rafo se stopnjujejo, izraelski premier je ponovil, da namerava nadaljevati invazijo. »Netanjahu Izraelu dela več škode kot koristi,« je te dni komentiral Joe Biden, sponzor judovske države in njene vojne. Ne glede na predsednikovo razburjenje in kritike pa se ne zgodi nič, podpora Združenih držav ostaja neomajna. V intervjuju za MSNBC je rezident Bele hiše spet poudaril ameriško podporo Izraelu in povedal, da nikoli ni razmišljal o ustavitvi vojaške pomoči.

Tudi slovenskih zunanjepolitičnih odločevalcev podobe pokola v Gazi ne ganejo. Leporečje, da je svet padel na preizkušnji iz človečnosti, in prižiganje sveče pred parlamentom sta prazni, nedvoumne obsodbe izraelskega početja uradna Ljubljana ni izrekla. Izraža zaskrbljenost in beseduje o konfliktu in umiranju – ne o ubijanju, okupaciji, kolonizaciji, apartheidu, karceralnosti sistema. Ne podpre tožbe, ki jo je Južna Afrika sprožila pred Meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi genocida, noče vznejevoljiti Washingtona, ki trdi, da sodni primer pred ICJ ni utemeljen.

Ne pomagajo ne javna vprašanja ministrici zaradi njene nenačelne in dvolične politike, kakor jih je napisal nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ne apel evropskega poslanca Milana Brgleza. Ta je prvo diplomatko in strankarsko kolegico pozval, naj pokliče na pogovor tukaj akreditiranega izraelskega veleposlanika in zahteva pojasnila o ravnanju v Gazi, ki je »že mesece neskladna z mednarodnim pravom oboroženih spopadov«; navsezadnje ima Slovenija kot nestalna članica varnostnega sveta posebno odgovornost za mednarodni mir, a zunanje ministrstvo kljub desettisočem civilnih žrtev ni našlo razlogov, da bi pristojnega ambasadorja poklicalo na zagovor. Poslančevo zahtevo, da »se mora načelno postaviti na stran zaščite mednarodnega prava, človekovih pravic, politike miru in nenasilja«, ker ta država »ne more več loviti ravnotežja«, je suho zavrnila.

Je pa Fajon bila minuli petek ponosna: »Na mednarodni dan žensk tukaj gostimo ženske, ki so kljub vsem oviram povzdignile glas za mir ter si kljub vsem izgubam in bolečinam podale roko. To je dokaz, da je kljub različnim ozadjem, veri, prepričanjem možno sodelovati.« Tudi predsednica republike je delovala zadovoljno, ker v razpravi predstavnic izraelske in palestinske mirovne organizacije »ni bilo besed obtoževanja, sovraštva«. Dogodek v Cankarjevem domu je bil piarovski dogodek.

Če bi deklarirana zavezanost ženskam, miru in varnosti ter slovenska »feministična zunanja politika« sploh kaj pomenili, potem bi se zavzemali za človekove pravice, pravičnost in mednarodno pravo. ●

Če bi deklarirana zavezanost ženskam, miru in varnosti ter slovenska »feministična zunanja politika« kaj pomenili, bi podprli človekove pravice, pravičnost, mednarodno pravo.