Drvimo v svet, v katerem človek postaja odvečen

Morda je napočil čas, da končno na glavo postavimo sintagmo, da si je lažje predstavljati konec sveta kakor konec kapitalizma. Nedvomno je konec sveta v različnih pomenih postal prevladujoči zeitgeist in resničnost začetka 21. stoletja, pa naj gre za eska

Zdi se, da je konec sveta, kot ga poznamo – ali izumrtje –, naš edini horizont na vidiku. Obenem pa se skupaj z njim zastavlja vprašanje, kako preseči fetišizem in komodifikacijo apokalipse na eni strani in ali lahko na drugi strani prav novo vrsto politične eshatologije uporabimo kot mobilizacijsko silo pri nalogi preseganja svetovnega sistema, ki temelji na neskončnem izkoriščanju, ekstrakciji in ekspanziji. Če ne na Zemlji ne na Marsu ni nobenega prihodnjega kraljestva, kako se lahko sprijaznimo s tem, kar je Günther Anders imenoval gola apokalipsa – ali apokalipsa brez kraljestva? Ko eshatologije s »srečnim koncem« (od judovsko-krščanske do sekulariziranih eshatologij revolucionarnih gibanj) postanejo zastarele, kakšna sta pomen in vloga revolucije? Četudi se zdi nemogoče zamisliti si konec kapitalizma, kaj pa, če prav z zamišljanjem in ponovnim zamišljanjem tega konca – kaj sledi po kapitalizmu? – lahko pridemo do možnosti drugačnega konca sveta?

O vsem tem sva se s hrvaškim filozofom, s katerim sva družno zasnovala cikel Kritični kabaret v Cankarjevem domu, ki se bo začel 21. marca in bo v prihodnjih mesecih gostil filozofe, pisatelje, ekonomiste, intelektualce in umetnike – skupaj bomo motrili zeitgeist –, pogovarjala spodaj. Na prvem dogodku bo beseda večinoma tekla o njegovi najnovejši knjigi Po apokalipsi (prevod Martina Soldo, založba KUD Apokalipsa, 2023). A ne samo o njej.

Zgodovina je prežeta s kontingenco, prihodnost ne. Kako torej govoriti o njej? In ker se zdi prihodnost človeštva na tem planetu iz dneva v dan bolj negotova, je eksistenčno tveganje v 21. stoletju postalo predmet vse večjega področja znanstvenega raziskovanja: od postatomske dobe globalnega segrevanja in sintetične biologije do vseh sort eshatologij, ki jih prežemajo. Kako torej misliti prihodnost, si jo v kakršnikoli obliki predstavljati, kako razmišljati o koncu vseh reči na Zemlji in možnosti, da se bo postčloveška prihodnost slej ko prej zgodila?

Čeprav se zdi, da je prihodnost začrtana in da z vso gotovostjo galopiramo proti izumrtju, popolnemu uničenju in preobrazbi planeta, ne bi rekel, da prihodnost ni odprta za nepredvidene situacije. Razumem,

da se v svetu, prežetem s podnebnimi krizami in vojnami, zdi, da je lahko vse le še slabše, in res je vsak dan slabše, vendar je prihodnost – konec koncev tako kot preteklost – še vedno odprta.

Podobno poskušam ponazoriti v svoji knjigi Po apokalipsi, ki je konec lanskega leta izšla tudi v Sloveniji: smo v postapokaliptični dobi, katastrofa se je že zgodila. Kar še ne pomeni, da se ne more zgoditi še večja. To samo pomeni, da nas je sedanji globalni sistem, namreč kapitalizem oziroma »kapitalocen«, pripeljal do spoznanja, da naj kljub vsemu, po tisočih letih človeške zgodovine, ne pričakujmo »srečnega konca«, te utopične ideje večine eshatologij – od krščanske do sekularnih in celo tistih revolucionarnih. Prvi korak ob razmišljanju o možnostih prihodnosti je spoznanje, da za obstoječo katastrofo ni odgovoren antropocen, človek kot tak ali vsi ljudje, temveč sistem, ki temelji na pridobivanju, ekspanziji in izkoriščanju. Kozmetične rešitve, kot je ta, da bomo naravo reševali z uporabo električnega avtomobila, niso več dovolj. Če hočemo, da bo prihodnost dobila priložnost, moramo korenito preobraziti sedanji sistem.

Vemo, da je pred nami veliko stvari, ki se bodo spremenile; zaradi globalnega segrevanja se že spreminjajo vremenski vzorci, morska gladina se dviguje, oceani in morja bodo poplavili mesta in otoške države, prišlo bo do zakisanja oceanov, kar bo povzročilo množično izumiranje življenja v morju in na kopnem, zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev bosta nastopili suša in posledično lakota in s tem napetosti med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo (slej ko prej bo ta glagol začel udejanjati vse, kar smo). Tisti, ki nimajo, bodo vse bolj izpostavljeni posledicam spreminjajočih se podnebnih razmer in geografskih selitev in kot posledica avtomatizacije na delovnem mestu in čedalje večjega napredka znanosti umetne inteligence bo število tistih, ki nimajo, strmo naraščalo.

Tej natančni analizi današnje situacije nimam kaj dosti dodati, razen tega, da je treba nujno dodati dejstvo, da živimo v jedrski dobi. Natančneje rečeno, smo v situaciji, v kateri se prepleta več sočasnih eshatoloških »prelomnic«, od podnebne krize, svetovne vojne do jedrske grožnje, ki po Hirošimi, Černobilu ali Fukušimi ni izginila z obzorja in preži kot nevarna senca na že tako skrhano resničnost. Vzrok za vse te eshatološke in eksistencialne grožnje in resničnosti tiči v vedno večji neenakosti večine človeštva, ki bo tisto, kar Giorgio Agamben imenuje homo sacer, medtem ko milijarderji že gradijo svoje postapokaliptične bunkerje. Ena od posledic te resničnosti so množične migracije, ob katerih bodo trenutne migracije videti le kot majhna opomba v katastrofi, ki se šele zarisuje na obzorju. Gre še za večjo krepitev »trdnjave Evrope«, »oddajanje« beguncev zunanjim izvajalcem – kar potrjuje nedavni »dogovor« med Italijo in Albanijo o gradnji begunskih taborišč v Albaniji za 30.000 do 40.000 beguncev. Ob tem pa obstajajo libertarne mokre sanje o neodvisnih mestih za bogate, kjer bo lastništvo preprosto mogoče kupiti, če boš le imel dovolj denarja.

Skratka, vse to nas napeljuje k temu, da je treba redefinirati pojem državljanstva, kdo in kako ima pravico ne samo prebivati in delati v neki državi, ampak tudi sodelovati v tem, kar zmotno še vedno imenujemo »demokracija«. In brez dekonstrukcije in novega definiranja pojma demokracija ni prihodnosti, razen totalitarne prihodnosti, v kateri imajo pravice le tisti, ki imajo dovolj denarja zanje.

Prav tako se povečuje nestrpnost med narodi, ki ne bo imela podlage le v dostopu do naravnih virov, temveč tudi v etnonacionalizmu, ki ga je, kot vidimo že nekaj stoletij, nemogoče krotiti. In ta bi morala biti povezana tako z viri – z besedili in avtorji – kot s prakso. Disciplinarne konfiguracije, ki sestavljajo teren družbene teorije in jih pogosto uteleša sodobna neoliberalna univerza, so v najboljšem primeru nezadostne. Zdi se, da tudi recikliranje starih – novih – filozofskih konceptov ne bo več zadostovalo; kajti na koncu bo treba na novo razumeti samo odnos v amalgamu prostor/čas, ker tu nekje smo in tu bomo končali. Koliko se motim?

Seveda imate prav, ampak za božjo voljo, ne bodite tako črnogledi. Nekdo, ki bo to bral ob jutranji kavi, bo pomislil, kot je nekoč rekel Albert Camus: naj spijem kavo ali naj se ubijem? (Smeh.) Čeprav se zdi, da se je nad planet Zemlja spustil črn in neprediren oblak, še vedno obstajajo odprtine, skozi katere prodira sonce. A na to ni treba čakati, te vrzeli in področja avtonomije je treba ustvarjati, se boriti zanje, ne posamično, temveč kolektivno. Iz podobnih razlogov smo na Visu, na primer, ustanovili Šolo avtonomije (ISSA) – z mislijo, da ne potrebujemo le nove teorije in konceptov, ampak tudi prakso, v kateri bodo ti koncepti lahko testirani in se razvijali.

Začeli smo skromno, s tremi hektarji zemlje v gozdu in rekonstrukcijo kamnite hiše, ki bo postala sedež naše šole. Ukvarjamo se z različnimi stvarmi, od piratskega radia do permakulture in suhozidov, eksperimentiramo s tradicionalnimi tehnologijami in jih prepletamo s sodobnimi. Osrednja ideja in cilj sta ustvariti nekakšno »betonsko utopijo«, prostor avtonomije, v katerem se lahko učimo in ustvarjamo, a tudi z lastnim zgledom odgovarjamo, kaj je »dobro življenje«. In to je eno ključnih vprašanj, ki je staro približno toliko kot filozofija, torej več tisoč let. Samo da (si) ga danes postavljamo glede na kontekst časa, v katerem smo, izumrtja vrste in uničenje našega planeta. Kako v teh razmerah polikriz ustvariti vzdržno, a tudi »dobro življenje« ter ne zapasti v depresijo in melanholijo, kako z zgledom spodbuditi druge, da najdejo svoje modele »dobrega življenja« in ne zgolj preživetja – se mi zdijo ključna vprašanja današnjega časa.

Nedavno ste se tudi vi vrnili iz Berlina. Vedno slabše je. Zdaj so oblasti v predelih tega mesta, kjer živi največ imigrantov, izdale poseben odlok, ki dovoljuje, da se pred gimnazijami in šolami razpečujejo letaki, na katerih se poveličuje Izrael in njegova zgodovina in se izjavlja, da nakba ne obstaja. Novembra lani nam v Kreuzbergu na mirovnem shodu za mir v Palestini ni bilo dovoljeno vzklikati protivojnih gesel, zagrožene so bile kazni ... Kaj se dogaja z Nemčijo in njenim tako imenovanim denkverbot?

Rojen sem bil v Osijeku, toda de facto sem v Nemčiji preživel otroštvo in mladost, na Hrvaško sem se vrnil ob razpadu nekdanje Jugoslavije leta 1991. Vse odtlej sem se pogosto vračal v Nemčijo, tam izdal nekaj knjig, pisal za Der Spiegel, Süddeutsche Zeitung, Der Freitag, delal v gledališčih, v Berlinu sva z Janisom Varufakisom v gledališču Volksbühne leta 2016 ustanovila DiEM25. Ampak takšnega denkverbot – prepovedi mišljenja – še nisem doživel. Lani bi moral v gledališču Maksim Gorki predavati o Jugoslaviji, pa se je zgodil 7. oktober 2023 in teater se je enostransko postavil na stran države Izrael, tako da se nas je večina sodelavcev iz nekdanje Jugoslavije umaknilo iz projekta v znak podpore Palestincem, ki umirajo in trpijo lakoto. In to ne samo zadnjih pet mesecev.

Februarja letos sem se vrnil v

Berlin in v javni debati sodeloval z Varufakisom, pogovarjala sva se tudi o Palestini – sredi tega Berlina, o katerem zdaj teče beseda, nas je gostil pogumni Jud, direktor kina Babylon. Toda kljub temu, da je mnogo kulturnih institucij in posameznikov še vedno strah na glas govoriti o tem, se zdi, da se omenjena klima nekoliko spreminja. Seveda še naprej ne smete omeniti besede genocid. Razlog za to je na dlani: če bi Nemčija privolila v to besedo, bi se morala resnično soočiti z lastno genocidno preteklostjo, ki sega precej dlje od holokavsta.

Nihče več ne govori o miru, verjetno niti miss sveta ali miss univerzum ne, četudi so še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije naivno ponavljale – da si želijo mir v svetu. Danes nihče več ne verjame v mir.

Se nemški kolonialni sistem nadaljuje?

Že Hannah Arendt je pokazala, da so se številne kolonialne politike in metode izkristalizirale v totalitarizmu in dosegle vrhunec v holokavstu. V knjigi Izvori totalitarizma podaja daljnosežno misel, ki je tudi danes še kako aktualna, da bi celotno obdobje imperializma lahko upravičeno obravnavali kot prehodno fazo za katastrofo, ki šele prihaja. Za Arendtovo je bilo obdobje imperializma med letoma 1884 in 1914 in »boj za Afriko«, ki je sledil berlinski konferenci, tisto, kar je zaznamovalo vzpon metod in

mentalitete, ki jo poznamo kot totalitarizem. Vse se je začelo z načelom ekspanzije kot »trajnega, najvišjega cilja politike«, pravi Arendtova, ki ekonomsko logiko neskončnega stremljenja kapitalističnega sistema k napredku označuje kot politiko nenehnega stremljenja po moči. Frantz Fanon je šel še korak dlje in nacizem opisal kot »kolonialni sistem v samem srcu Evrope«, medtem ko je Aimé Césaire Evropejce označil za sokrivce za nacizem, ker so »tolerirali nacizem, še preden jim je bil vsiljen, kajti ta izraz se je do takrat uporabljal samo za neevropske narode«.

Kot potrditev, da vse to drži, če bi sploh potrebovali potrditev, je Namibija nedavno obtožila Nemčijo prvega genocida v 20. stoletju nad afriškima ljudstvoma Herero in Nama ter opozorila, da Namibija čuti moralno dolžnost in odgovornost, da se pojavi na sodišču v Haagu in podvomi o izraelski okupaciji Palestine.

Dolgotrajna dehumanizacija žrtev ustvarja odlične pogoje najprej za etnično čiščenje in nato še genocid. Ne pozabimo, da je vsenemški imperializem, ki je dosegel svoj vrh v nacizmu, nas, slovanske narode, uvrstil v kategorijo »neevropskih« narodov, ki zasedajo nekaj, kar bi moralo postati nemški lebensraum. Ključno vlogo pri tem so odigrali znanstveniki in antropologi, ki so rasni ideologiji podelili znanstveno legitimnost in okrepili nacistično ideologijo ...

Če se vrneva, neizogibno bosta poražena tako Izrael kot Gaza in o zmagah sploh ne gre govoriti. A kako ven iz te morije?

Prvi korak bi moralo biti premirje. A kot vidimo, je tudi to postalo najdlje, do kamor si politiki drznejo izreči ... Nihče več ne govori o miru, verjetno niti miss sveta ali miss univerzum ne, četudi so še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije naivno ponavljale – da si želijo mir v svetu. Danes nihče več ne verjame v mir.

Bojim se, da bo v prihodnosti vse tako, kot je danes z Ukrajino, samo še mnogo huje. Po dveh letih vojne na obzorju ni premirja. Okoliščine so se, tako kot nekoč pandemija covida, »normalizirale«, tako kot se je »normalizirala« tudi podnebna kriza – kot nekaj »normalnega«, nekaj, kar nima alternative.

Če nas je pandemija česa naučila, nas je tega, da vrnitve k »staremu normalnemu« ne bo več. Svet ali lokomotiva napredka, kot bi rekel Walter Benjamin, drvi naprej, v novo katastrofo. Če se bo medtem odprlo še eno bojišče, med Izraelom in Libanonom, bi katastrofa lahko postala globalna. Verjetno že je postala, samo ni se še dotaknila našega dela sveta. Čeprav tudi dron je že treščil v središče Zagreba, nekje na začetku vojne v Ukrajini, in skorajda zadel študentski dom, poln študentov. Ampak nihče ni niti pisnil. Kot da se ni nič zgodilo.

Kozmetične rešitve, kot je ta, da bomo naravo reševali z uporabo električnega avtomobila, niso več dovolj. Če hočemo, da bo prihodnost dobila priložnost, moramo korenito preobraziti sedanji sistem.

Kaj zlahka se utegne zgoditi, da bodo Judje, potomci žrtev holokavsta, za naslednje generacije postali simbol nasilja in terorja ...

Vedno je treba razlikovati med državo Izraelom in Judi, tako kot je vedno treba vedeti za distinkcijo med katerokoli državo oziroma njenim političnim vodstvom in heterogenim narodom. Niso vsi Nemci krivi za holokavst. Niti niso vsi Judje krivi za to, kar se dogaja v Gazi, in niso vsi Srbi četniki in ne vsi Hrvati ustaši – ne vem, kolikokrat je to treba še ponoviti. Ampak očitno je treba.

V Izraelu je ogromno ljudi, ki ne podpirajo Netanjahujeve politike in protestirajo proti njej, tako kot pred osemdesetimi leti niso bili vsi v Nemčiji za Hitlerja. Eden od njih je bil tudi Karl Jaspers, ki ga poznamo ne samo zaradi njegovih filozofskih del, ampak tudi zaradi njegovega angažmaja v vlogi intelektualca, ki je pred koncem druge svetovne vojne v svoj dnevnik zapisal: »Kdor bo preživel, bo imel nalogo, ki ji bo moral biti predan do konca življenja.«

Ob tem je Jaspers uporabil nemško besedo verzehren, ki hkrati pomeni zaužiti, pojesti in zažgati, s čimer je napovedal svojo knjigo Die Schuldfrage (Vprašanje krivde). Za razliko od Heideggerja je Jaspers leta 1946 objavil knjigo Vprašanje krivde s poskusom narediti natanko tisto, česar Heidegger takrat ni bil pripravljen: soočiti se z lastno odgovornostjo in krivdo. Medtem ko je Heidegger podpiral Hitlerja, Jaspers ni podpiral nacističnega režima, in ker je bila njegova žena Judinja, je skoraj pristal v koncentracijskem taborišču; rešili pa so ga zavezniki. Čeprav je kasneje priznal svojo naivnost glede prepričanja,

da bodo nürnberški procesi uvedli »novo svetovno ureditev z enotno svetovno zakonodajo«, je Jaspersova temeljna predpostavka, da so za zločine lahko kaznovani le posamezniki – in da torej ne more biti celoten narod obtožen zločina; podobno velja tudi v novem tisočletju, tako kot leta 1945. Niso vsi Palestinci pripadniki Hamasa in niso vsi Judje Netanjahu. Proti antisemitizmu in islamofobiji se je treba boriti, to je edini izhod iz hitro rastočih fundamentalizmov vseh vrst.

Kaj se zgodi, ko trčijo podnebna kriza, vojne in atomska doba? V knjigi vpeljete izraz eshatološka prelomna točka ...

To je izraz, ki sem si ga sposodil iz ekološke in podnebne znanosti, ki uporabljata prelomne točke kot opis okoliščin, v katerih ni več poti nazaj, ko smo prešli nekaj prelomnih točk, npr. zvišanje za 1,5 stopinje C, ko gre za segrevanje ozračja, in obenem spodbujajo prečkanje drugih prelomnic. Eshatologija je nauk o zadnjih stvareh. Eshatološke prelomne točke poskušajo opisati, kaj se zgodi, ko se prepletejo osrednje grožnje, ne le človeštvu, temveč svetu – ko se jedrska doba preplete s podnebno krizo in vojno.

Kako so stvari sveta in človeka urejene v dobi po apokalipsi, torej sredi odvijanja konca – sredi sočasnega odvijanja različnih koncev? Nedavno tega ste me imenovali za pesimista. Se prištevate med optimiste?

Nikakor. Nasprotno, mislim, da je optimizem škodljiv. Stvari ne bodo šle na bolje samo zato, ker upamo, da bodo šle na bolje. Mesija, kot nas opozarja Kafka, ne bo prišel takrat, ko ga bomo potrebovali. In tudi ne bo prišel zadnji dan, prišel bo dan po zadnjem dnevu. Torej, prišel bo, ko ga ne bomo več potrebovali. Zato nisem optimist. V teoretičnem in filozofskem smislu sledim Güntherju Andersu: ostane nam le še »apokalipsa brez kraljestva«. Ampak tudi to ni razlog za pesimizem, zato nisem pesimist ...

Kako je že rekel Leonard Cohen? »Nimam se za pesimista, pesimist je nekdo, ki čaka, da bo začel padati dež, jaz pa sem že premočen do kože.«

Pravite, da je apokalipsa rentgenska naprava iz prihodnosti. Kar omogoča, pa je ravno razkritje arhitekture našega sveta, kot kraja in časa hkrati. Kako bi lahko bil videti »nov začetek«?

V različnih eshatologijah, od krščanskih do desekulariziranih marksističnih gibanj, je apokalipsa vedno služila kot opozorilo, ki mu je sledil »srečen konec«. Ali bo prišel mesija ali pa komunizem. Kapitalistična religija ni nič manj eshatološka, tako v dobesednem smislu, ker vsak dan proizvaja konec, kot tudi v smislu obljube prihodnjih dobičkov, ki naj nam bi omogočili življenje v raju. Vendar po Andersovih besedah novega začetka ni.

Živimo že v času »po apokalipsi«, kar sem poskušal teoretsko obdelati v knjigi, ki je pod istim naslovom in po zaslugi Primoža Reparja nedavno izšla tudi v Sloveniji. Obenem je KUD Apokalipsa izdal tudi manj znano, a nikoli v naše jezike prevedeno knjigo Güntherja Andersa Pogled z lune, ki jo toplo priporočam v branje. Nov začetek pa ni ne na Luni ne na Marsu, začeti se mora tukaj, na planetu Zemlja, tudi ali prav zato, ker je situacija postapokaliptična.

Vemo, da prihodnosti ni mogoče spremeniti, lahko pa spremenimo svoje življenje v njej. To najbrž pomeni, da moramo na novo razumeti/interpretirati preteklost?

Rilke je v enem svojih pisem mlademu pesniku Kappusu lepo povedal: »Prihodnost je dana, vendar se gibljemo v neskončnem prostoru.« In seveda moramo v tem kontekstu preteklost razumeti na novo, torej, če se le da, vanjo poseči za nazaj in rešiti, kar se rešiti da in kar je rešiti vredno. Zgodovino antifašizma na našem hribovitem Balkanu, reciva.

Živimo v času gnilega cinizma, obenem pa pod tako imenovano demokracijo resnične junake zapirajo v zapore, kjer bodo drug za drugim poginili. Zakaj je tako?

Ker dvomijo o moči in redu sveta. Günther Anders je nekoč naredil statistično študijo o vzrokih smrti filozofov in religioznih ljudi. Izkazalo se je, da jih je več kot sedemdeset odstotkov od antike pa do

18. stoletja leta preživelo v zaporu ali izgnanstvu, umrlo na begu in velik del jih je umrlo nasilne smrti. Kaj hočem reči: ko ne moremo več prenašati krivic in se začnemo zavzemati za lastna prepričanja, se znajdemo v najbolj ugledni družbi, v katero sodijo Sokrat, Assange in mnogi drugi.

Ali je to kakšna tolažba, je pa že drugo vprašanje.

Demokracija je sama sebe požrla na kruhu kapitalizma. Jo je mogoče spremeniti v nekaj, kar doslej še ni bila?

Demokracija in kapitalizem sta nekompatibilna, kajti tam, kjer sta dobiček in akumulacija osrednji cilj, demokracija postane zgolj kozmetična nadgradnja, ki se jo vsake štiri leta izvaja z glasovanjem. Kar ne pomeni, da gre za edino alternativo. Imeli smo tudi samoupravljanje z vsemi svojimi protislovji, kar je bil vsaj poskus demokratizacije gospodarske sfere. V zgodovini družbenih sprememb imamo vrsto primerov drugačne, a delujoče demokracije, zato tudi v današnjem svetu prihaja do poskusov različnih modelov – od mednarodnih do lokalnih – reinvencije demokracije.

Kapitalizem (se) še naprej proizvaja. Bi lahko napredek, če ga tako imenujeva, prešel v sprego z nečim drugim? Z nekako drugače strukturiranim redom. Previden sem tako pri besedi red kot tudi pri ideji, da je pred tem »neredom« obstajala neka harmonija.

Naj vztrajam s to besedo in tem, da je treba na delo spraviti disciplino in red. To ni nekaj nemogočega.

Ne, ni. Predvsem v smislu upora, boja za drugačen svet. To zahteva veliko discipline, odločnost in trdega dela.

Kaj vi trenutno najbolj razumete v svetu? Kako ga kaže urediti? (Smeh.) Platon ni brez razloga izgnal pesnikov in filozofov iz svoje »republike«. Ne sprašujte filozofov, kako urediti svet. Vprašajte jih, kako ga interpretirati, kajti interpretacija in razumevanje sveta sta pogoj za njegovo spreminjanje.

Potem k vprašanjem. Neuvrščeni, socializem?

Gibanje neuvrščenih se zdi v praksi impotentno, ampak kot ideja je danes aktualnejše kot kdaj prej. Če ne obstaja več, si ga je treba na novo izmisliti. Že dolgo ne živimo več v svetu dveh blokov, svet je multipolaren, kar najbolje vidimo na primeru vojne v Ukrajini ali Gazi.

Je torej prišel čas za vrnitev iz globalne vasi v domačo?

Oboje je potrebno. To, da sem globalno aktiven, me ne ovira, da ne bi skupaj z drugimi na Visu gradil Šolo avtonomije. To, da gradim suhozid, precej nespretno, seveda, ali da se družno učimo o zbiranju deževnice in piratskih radijskih tehnologijah, svetu ne bo koristilo kaj prida, vendar bi lahko bilo koristno lokalni skupnosti in nato kot praksa ali prototip nemara uporabno še kje drugje.

Človek ne potrebuje umetne inteligence. Zakaj bi jo sploh imeli za nekaj, kar imenujejo napredek? Zakaj se preprosto ne odločimo, da je ne potrebujemo? Lahko bi tudi rekli, da ljudje ne potrebujemo avtomobilov. In morda jih res ne, zagotovo bi bilo bolje za vse, za človeka in za planet, če bi se vozili z vlaki. Vendar je tehnološki razvoj človeštva ustvaril okoliščine, ko danes brez avtomobila ne gre. Zdaj bo postal električni in vse bo takoj zeleno in boljše. Ha.

Po eni strani je očitno, da tehnološki razvoj sveta – od jedrske energije, umetne inteligence in do biogenetike – ustvarja pogoje za svet, v katerem človek postaja odvečen, svet, v katerem je človek že impotenten in vse bolj odvisen od tehnologije oziroma algoritma, tega novega vsemogočnega boga. Vendar težava ni v tehnologiji. Težava je v monopolnem kapitalizmu.

Tehnologija, vključno z umetno inteligenco, bi lahko v marsičem pripomogla k uresničitvi Marxove utopije iz dela Nemška ideologija: zjutraj lovim, popoldne ribarim, po večerji kritiziram, ne da bi ob tem bil lovec, ribič ali kritik. Z drugimi besedami, danes smo že na stopnji tehnološkega razvoja, kjer nihče ne bi smel delati, torej lahko stroji nadomestijo večino človeškega dela. A to ni v interesu novih tehnofevdalistov, kot so Jeff Bezos, Elon Musk in drugi, ki živijo od privatizacije »občega intelekta«, izraza, ki ga je v angleškem izvirniku (general intellect) pustil tudi Marx in označuje vse naše nematerialno delo, ki prispeva k temu, da je na primer google tako uspešen in da si življenja brez njega ne moremo več predstavljati.

Niso vsi Nemci krivi za holokavst. Niti niso vsi Judje krivi za to, kar se dogaja v Gazi, in niso vsi Srbi četniki in ne vsi Hrvati ustaši – ne vem, kolikokrat je to treba še ponoviti. Ampak očitno je treba.

Kako ne? Zlahka si ga. In dejansko daljša obdobja preživim daleč od dosega medmrežja ... Tudi sam pol leta živim na Visu, tako da si brez težav predstavljam svet brez googla. Ampak ni bistvo v tem. Gre za to, da je današnja svetovna ureditev globoko prepletena s tehnologijo in monopolnim kapitalizmom, ki vsiljuje novo digitalno suženjstvo, v katerem bo že sama ideja o svetu brez googla postala luksuz.

Dolgo, desetletja, evroskeptiki nismo marali Evrope, ki se je pred našimi očmi »združevala«. Zdi se, da gre zdaj začeti verjeti vanjo, ni alternative. Kako torej razumeti prihodnost postkolonialne Evrope, če bo do nje prišlo? Res je, ni več tiste evroze, kot jo je natančno označil Mitja Velikonja, ko je pisal o virusu proevropskega diskurza Slovenije pred vstopom v EU. In podobno evrozo smo lahko spremljali tudi na Hrvaškem skoraj deset let pred vstopom v EU. Začelo se je seveda s Tuđmanom, ki je za vsako ceno hotel doseči, da Hrvaška ne bi bila del »Balkana«. Potem smo iznašli izraze, kot so zahodni Balkan ali jugosfera, vse zato, da bi opisali oziroma ustvarili novo geopolitično resničnost. Evropa nam je tako kot Balkan usojena. Toda trenutna prihodnost EU ne kaže ravno dobro. Nenehne vojne, v katerih sodeluje, geopolitično povezovanje z ZDA in neokolonialne politike že povzročajo nemire po vsej Evropi in na dan prinašajo globoka nasprotja in strukturne probleme. A temu navkljub vseeno verjamem, da se je za idejo Evrope še vedno vredno boriti. Vsaj za tisto, kar je od te ideje še mogoče rešiti in na novo definirati.

Če bi bili diktator, katero najbolj učinkovito sredstvo za vzpostavljanje nadzora in pritiska bi uporabili?

Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bil diktator, ampak ker ste me zdaj prisilili v to, bom rekel, da bi bila najbolj učinkovita metoda prepričati narod, da diktature ni. ●