Fides: V zdravstvu sem jaz gospodar

Ali imajo pogajanja med vlado in Fidesom sploh še smisel? Odgovor je pozitiven v tistem delu, ko gre za ritual, v katerem nasprotni strani plešeta obredni ples in pri tem skušata zakopati bojno sekiro. Z vsebinskega vidika pa so pogajanja izguba časa.

Zahteve Fidesa, ki jih postavljajo med pogajanji, so tako radikalne, da bi bile potrebne globoke sistemske spremembe, ki bi med drugim sprožile tudi krčenje ustavno zagotovljenih pravic. Zato imajo prav tisti, ki trdijo, da zahteve Fidesa niso stavkovne zahteve, temveč zahteve po političnih reformah. Nerešljivost spora je torej v tem, da skuša Fides politične spremembe izsiliti na hitro s stavko in pri tem zaobiti politični proces demokratičnega odločanja.

Sporazum o rešitvi stavkovnih zahtev, objavljen v uradnem listu 3. februarja 2023, na katerega se sklicuje Fides, predstavlja osupljivo branje. Zahteve je mogoče strniti v dve točki: zahteve po višjih plačah s pomočjo posebnega plačnega stebra in uveljavitev normativov. Poglejmo si ju bolj natančno.

Zdravniki in predsedniki

Sporazum je predvideval takojšen dvig plač vsem zdravnikom za pet plačnih razredov. To bi omogočilo zdravniku specializantu I na težjem delovnem mestu, da bi po napredovanjih dosegel 66. plačni razred, ki je sedaj rezerviran za štiri najvišje politične funkcije, to je predsednika vlade, predsednico republike, predsednika ustavnega sodišča in predsednika državnega sveta. Višji zdravnik brez specializacije, ki dela v zahtevnih razmerah, bi predsednika vlade lahko prehitel za dva plačna razreda. Višji zdravnik specialist v težjih razmerah pa bi s sedanjega 66. predsedniškega plačnega razreda lahko napredoval v neobstoječi 71. plačni razred. Poleg tega naj bi uvedli novo delovno mesto starejšega zdravnika, ki bi pridobil še dodatnih sedem plačnih razredov in dosegel nov 78. plačni razred. V ta plačni razred bi se uvrstili vsi sedanji višji zdravniki, ki bi prehiteli predsednika vlade za dvanajst plačnih razredov.

Ta zahteva v sedanjih okvirih enotnega plačnega sistema za javni sektor ni uresničljiva. Fides zato predlaga oblikovanje ločenega plačnega stebra za 7000 zdravnikov. Ta pa podira enotni plačni sistem v ključnem načelu »enako plačilo za enako delo«, saj zdravnike postavlja daleč pred vse ostale poklicne skupine. Prva prepreka je torej izrecna diskriminacija 170.000 zaposlenih v javnem sektorju, ki bi bili s tem razvrščeni v 4000 manjvrednih delovnih mest.

Dejstvo je, da je

Fidesova stavka s temi stavkovnimi zahtevami zašla v slepo ulico. Gre namreč za politične zahteve po spremembi javnih sistemov, ki jih je treba reševati po politični poti. Z vztrajanjem pri ločenih pogajanjih Fides izrecno zavrača tako možnost.

Druga prepreka posebnemu plačnemu stebru je izvedljivost. Sprememba plačnega sistema zahteva spremembo zakona o plačah v javnem sektorju, pri katerem so udeleženi vsi sindikati javnega sektorja. Čeprav Fides vztraja pri ločenih pogajanjih, je prav njihova zahteva tista, ki zahteva soglasje vseh sindikatov. In tega soglasja za

gotovo ne bo. Tudi če bi se ponovno zgodila menjava vlade, kjer bi »močni vodja« z izgovorom krize in pretnjo represije suspendiral socialni dialog z vsemi partnerji, razen s Fidesom, bi predlog potreboval večino v državnem zboru. In tudi če bi se ta večina po zapleteni kalkulaciji nekako našla, bi zakon zelo verjetno pristal na referendumu, kjer podpore zagotovo ne bi dobil, saj gre za interes 7000 zdravnikov na račun degradacije 170.000 zaposlenih v javnem sektorju, ki bi bili s tem razvrščeni v 4000 manjvrednih delovnih mest.

Taylorjev prispevek

Druga zahteva iz sporazuma zadeva takojšnjo uveljavitev »standardov in normativov« iz modre knjige. Čeprav je videti bolj tehnične narave, gre za radikalno zahtevo, skrito v strokovni besednjak. Normativi pomenijo, koliko dela mora zdravnik opraviti na določenem delovnem mestu, da bi izpolnil svojo delovno obveznost in si zaslužil plačo. To na prvi pogled zveni razumno. V resnici pa gre za vračanje v prejšnje stoletje. Od leta 1911, ko je izšla knjiga Fredericka Taylorja Načela znanstvenega managementa, je sodobni svet spoznal, da je normiranje dela in plačevanje po opravljenem delu neproduktivno.

Taylorjev prispevek k moderni organizaciji je odkritje časa. Namesto da bi zaposlene plačeval po »učinku«, torej po opravljenem delu, jim je Taylor ponudil novo delovno pogodbo, po kateri dobijo fiksno plačo v zameno za osemin večurni delavnik. Delodajalec torej s fiksno plačo zakupi čas zaposlenih, v zameno pa zaposleni soglašajo s tem, da bodo ubogali navodila šefov pri opravljanju svojega dela. S tem se je odgovornost za čim boljšo izrabo zakupljenega časa prenesla z zaposlenih na menedžment, torej na poklic, ki ga pred Taylorjem nismo poznali.

Taylor, ki ga sociologi kritično obravnavamo zaradi obsedenosti z učinkovitostjo na račun dehumanizacije dela, je torej v temelju spremenil sodobno organizacijo. Uvajanje normativov pomeni vračanje v predindustrijsko dobo.

Zdravniki bi postavljali normative

Fides ima zelo dober razlog, da vztraja pri normativih, saj so premeten način dodatnega dvigovanja plač. Zahteva po uveljavljanju normativov je sestavljena iz treh elementov. Prvič, dosledno upoštevanje normativov. Drugič, dodatno plačevanje rednega dela, ki presega normative. In tretjič, normativov naj ne postavlja država ali menedžment, temveč zdravniki sami. S tem postane jasno, kako bi se lahko plače povečale na račun »doslednega upoštevanja normativov«. Če so normativi dovolj nizki, lahko zdravnik delovno obveznost opravi že do 11. ure dopoldan. Ker pa mora ostati v službi še nekaj ur, lahko v tem času opravi še enkrat toliko dela, za kar pa bi morali po zahtevah Fidesa zdravniku priznati dodatno plačilo. To bi zdravnikom omogočilo, da bi tisto, kar zdaj opravijo z nadurami, lahko naredili kar med delovnim časom in sprostili popoldan za družino ali delo pri drugem delodajalcu.

Zato v nobeni organizaciji normativov ne določajo zaposleni, temveč menedžment. Fides zahteva nasprotno. Izrecno vztraja, da pristojnost za določanje normativov preide z zdravstvenega sveta, ki je javni organ v sklopu ministrstva za zdravje, na zdravniško zbornico, ki je oseba zasebnega prava, katere poslanstvo je na prvem mestu »zastopanje in uveljavljanje poklicnih, ekonomskih in socialnih interesov zdravnikov« (ne pacientov!). Ali z drugimi besedami, normative naj po novem določajo zdravniki sami.

Modrosti iz modre knjige

Normativi so že izdelani in objavljeni v modri knjigi, ki jo je leta 2011 pripravila Zdravniška zbornica Slovenije. Zdravniki so v osemurnem delavniku upravičeni do polurne malice in enourne priprave na delo, tako da jim za delo ostane 6,5 ure. Normirani obseg dela pa vsaj za kirurge predstavlja relativno nizko obremenitev. Modra knjiga tako predvideva tedensko od 6,5 ure do 13 ur kirurškega dela v operacijski dvorani. Primerjave seveda niso preproste, vendar si lahko pomagamo z nedavno raziskavo, ki je na vzorcu 225 kirurgov iz 47 držav pokazala, da kirurgi v Evropi operirajo v povprečju tri dneve, kar je dva- do trikrat več od priporočil modre knjige. V ZDA kirurgi operirajo 2,5 dneva ob tem, da je njihov delavnik daljši od evropskega, saj se pogosto raztegne na 80 ur tedensko, kar pomeni, da lahko v manjšem številu dni opravijo več operacij. Edina izjema so kirurgi iz Velike Britanije, ki v povprečju operirajo le en dan. Je zgolj naključje, da je zdravniška zbornica za zgled pri oblikovanju normativov vzela prav britanski primer (British College of Surgeons)?

Način oblikovanja in dosledno upoštevanje normativov sta nesprejemljiva iz dveh razlogov. Prvič, zahteva, da naj oblikovanje normativov prevzame interesno združenje zdravnikov, kar predstavlja nevzdržen konflikt interesov. Vsako znižanje normativov bi namreč v tem kontekstu zdravnikom prineslo materialne koristi v škodo javne blagajne, zato zdravniki o tem ne smejo sprejemati obvezujočih odločitev. Drugič, postavljanje normativov bi fiksiralo produktivnost zdravnikov in onemogočilo vsak poizkus, da bi s tehnologijo, organizacijo in vodenjem povečevali produktivnost dela v zdravstvu, s čimer bi se preprečil vsakršen razvoj javnih zdravstvenih zavodov.

In tretjič, s tem ko bi zbornica, in ne ministrstvo, določala normative, bi odgovornost za upravljanje zdravstvenega sistema de facto prešla na zbornico in zdravnike, država pa bi ostala brez ključnih vzvodov za usmerjanje sistema. Normativi bi namreč postali osnovni temelj načrtovanja v zdravstvu, na podlagi katerih se izračunava potrebno število zdravnikov in dimenzioniranje javnih zdravstvenih zavodov. O tem, koliko zdravnikov potrebuje klinični center, ne bi več odločal javni sektor, torej ministrstvo ali vodstvo KC, temveč zasebno interesno združenje zdravnikov.

Starejši predsednik vlade

Zato je mogoče skleniti, da zahteve Fidesa, kot so zapisane v sporazumu, ne predstavljajo realne osnove za kakršnakoli pogajanja. Ločen plačni sistem je diskriminatoren in bi povzročil destabilizacijo ali razpad javnega sektorja. Normativi in njihovo samoupravno oblikovanje pa niso primerni za napredno organizacijo javnega zdravstva.

Pogajanja bi imela smisel le, če bi se Fidesove zahteve oblikovale drugače. Namesto ločenega plačnega stebra bi morali spregovoriti o temeljiti prenovi plačnega sistema, kjer bi vsa delovna mesta v javnem sektorju napredovala za pet plačnih razredov, poklicne skupine pa bi lahko poglobile karierne poti z dodatnimi visoko uvrščenimi delovnimi mesti, ki zdaj ne obstajajo. Tako bi ob sedanjem predsedniku vlade dobili delovno mesto »starejši predsednik vlade«, ki bi bil uvrščen v 80. plačni razred. Profesorji bi dobili novo delovno mesto »starejšega profesorja« z ustrezno visokim plačnim razredom in podobno pri vseh drugih poklicnih skupinah. Samo tak predlog bi bil nediskriminatoren, saj bi ohranjal enotni plačni sistem in razmerja med poklicnimi skupinami.

Dejstvo je, da je Fidesova stavka s temi stavkovnimi zahtevami zašla v slepo ulico. Gre namreč za politične zahteve po spremembi javnih sistemov, ki jih je treba reševati po politični poti. Z vztrajanjem pri ločenih pogajanjih Fides izrecno zavrača tako možnost. Korak naprej bo storjen takrat, ko bo Fides dojel, da so zdravniki sestavni del slovenske družbe, ne pa bogovi v belem, ki jim ni mar za družbo, v kateri delujejo. ●