V izmuzljivem pogledu bronaste kače

Vsredo so poslanci evropskega parlamenta z veliko večino sprejeli akt o svobodi medijev, kar je bil sam po sebi akt, ki kaže na razliko med idejo demokratične zveze evropskih držav in avtokratskimi oziroma totalitarnimi režimi. Dan pred tem je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen v istem parlamentu povedala, da so razmere v Gazi dosegle točko preloma, kajti otroci da umirajo od lakote, in tega, je poudarila, »ne smemo dovoliti«. Sosledje želenih dejanj v njenem govoru je šlo takole: prebivalci Gaze potrebujejo takojšen humanitarni premor, ki bo privedel do trajne prekinitve ognja. Res?

Bidnovih pet čez dvanajst

Svoboda medijev naj bi bila sinonim za svobodo govora, ta pa za svobodo človeka, in taka naj bi bila razsvetljenska tradicija Evrope. Akt o svobodi medijev govori prav o tem, ne govori pa o inflaciji besede in razkoraku med besedami in dejanji. Takšnemu smo namreč priče v civilizacijskem zlomu, ki spremlja vojni v Ukrajini in Palestini. Najboljša dokaza za povedano sta dva pomembna politika sedanjega časa: ameriški predsednik Joe Biden in predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen.

Kot je poročal Politico, se je Biden pred kakim tednom postavil proti izraelski ofenzivi na Rafo (na jugu Gaze), češ da način, ki ga Izrael uprizarja tam, dela več škode kot koristi. Hitro je dobil odgovor Benjamina Netanjahuja: moja dejanja, je rekel, podpira večina Izraelcev. In ti po Hamasovem napadu 7. oktobra lani pravijo: »Ne želimo palestinske države.« Biden se pred predsedniškimi volitvami, na katerih se namerava potegovati za drugi mandat, tokrat hoče pokazati kot mirotvorec, zaščitnik otrok in palestinskega ljudstva, toda Netanjahu mu pri tem predvolilnem manevru ne namerava pomagati.

Medij Al Džazira je analiziral Bidnovo držo in retoriko v zadnjih petih mesecih, kolikor v Gazi že traja vojna. 7. oktobra je rekel tole: »Podpora moje administracije varnosti Izraela je trdna in neomajna.«

Dva dneva zatem je po pogovoru z Netanjahujem povedal: »In rekel sem mu, če bi Združene države izkusile to, kar doživlja Izrael, bi bil naš odgovor hiter, odločen in prepričljiv …« Dvanajstega oktobra je Antony Blinken Netanjahuju rekel tole: »Če mi dovolite osebno stališče, prihajam pred vas ne le kot državni sekretar Združenih držav, ampak tudi kot Jud.«

Šestnajstega oktobra je Biden izrazil mnenje, da bi bila stalna prisotnost Izraela v Gazi velika napaka. Čez dva dni je ostro posvaril vse države, ki bi razmišljale o napadu na Izrael. 25. oktobra je povedal tole: »Nimam pojma, ali Palestinci govorijo resnico o tem, koliko ljudi je bilo ubitih. Prepričan sem, da so bili ubiti tudi nedolžni, taka je cena vojne.« Osmega decembra so ZDA vložile veto na poskuse varnostnega sveta ZN, podobno kot so ga že 18. oktobra.

In tako naprej do 21. novembra, ko je Biden toplo pozdravil štiridnevno izraelsko prekinitev ognja, češ, zdaj bodo nedolžne družine v Gazi prišle do hrane. 12. decembra je glede Izraela prvič spregovoril o neselektivnem bombardiranju v Gazi, kar je vojni zločin, in Bela hiša je to že naslednji dan (za Bidna povedno) relativizirala s svojo podporo Netanjahuju. Osmega februarja je Biden javno povedal, da je bil izraelski odziv v Gazi po njegovem mnenju pretiran in Bela hiša je 15. februarja Izrael tokrat posvarila, naj ne napade mesta Rafa brez načrta zaščite civilistov.

Netanjahu se je do danes na vse to požvižgal. Toda ZDA so 20. februarja v ZN vseeno vložile veto na resolucijo varnostnega sveta o premirju. 29. februarja so izraelske sile streljale na civiliste, ki so se približali hrani na konvojih za humanitarno pomoč. Ubili so 112 neoboroženih lačnih ljudi. Zdaj je Biden začel govoriti, da izraelska invazija dela več škode kot koristi.

Kaj torej reči o Ursuli von der Leyen in EU

Spomnimo se oktobra lani, ko je Ursula von der Leyen obiskala Izrael in Benjaminu Netanjahuju rekla: EU stoji ob strani Izraela. Tedaj je izrazila mnenje, ki je bilo neusklajeno s sedemindvajsetimi državami članicami, in zaradi tega je v mnogih od njih (ne pa v Nemčiji) doživela hudo kritiko. Nekateri (na primer španska ministrica Ione Belarra) so že tedaj zahtevali, da je Netanjahuja kot vojnega zločinca treba pripeljati pred mednarodno sodišče za vojne zločine. In kaj je skupni imenovalec Bidna in von der Leyen?

Odgovor je pred tednom dni v SP Dela dal znameniti ameriški ekonomist in geopolitični analitik Jeffrey Sachs. Ob vprašanju o židovskem lobiju v ZDA je pokazal na povezavo z ameriško vojno industrijo, ki pomeni tisočmilijardni posel na letni ravni. Ta lobi je sponzor univerz (univerzitetnega sistema), medijev, dela s Pentagonom: »Tudi izraelska vojska je del ameriškega vojaškega kompleksa, del iste zgodbe. Številnim senatorjem in članom kongresa, zlasti tistim, ki delujejo v komiteju za oborožene sile, ta industrija plačuje predvolilne kampanje.« S tem je povezal tudi prvo evropsko komisarko: »Zame je Evropa zadnjih nekaj let največje razočaranje. Vzemimo predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen. Kdo jo plačuje? Vojaškoindustrijski kompleks ali ameriška vlada ali si samo želi mesto generalne sekretarke Nata?«

Joe Biden in Ursula von der Leyen imata torej skupne vsaj štiri vidike: prvič, delata in govorita v očitnem nasprotju z voljo ljudi v prostoru, ki mu predsedujeta, drugič, to počneta tudi s precej očitno dvojno moralo, kajti eno govorita in drugo delata, tretjič, spet očitno, sta pod vplivom vojaškega lobija in industrije, ki je tudi očitno pod močnim vplivom kapitala judovskega porekla. in četrtič, Biden ZDA, von der Leyen pa vazalsko celotno EU izpostavljata sodbi zgodovine, kajti njuna politika do vojnih zločinov Izraela in Netanjahuja osebno se je začela očitno napačno, s podporo genocida in vojnih zločinov nad civilisti.

Za vrati že stojijo …

Vse to je kazalo povedati, ker se zlagoma približujemo evropskim volitvam in opravilom, ki k temu sodijo. Akt o svobodi medijev kaže na način delovanja, ki in kot ga omogoča dvojna morala te vrste. In v tem se ZDA in EU za zdaj še formalno razlikujeta od avtoritarnih režimov, kakršen je na primer Putinov ali Erdoğanov, kakršen je kitajski ali savdskoarabski. Ljudje imajo svobodo govora, celo demokratične volitve, toda kapitalu in vojaškemu lobiju je to malo mar, kajti po volitvah, ki jih zmoreta usmerjati, bo voljo ljudi zamenjal diktat njunega interesa in obvladovani voditelji se bodo ravnali po njem in nič drugače.

Tovrstna dvojna morala kaže na zaton demokratične civilizacije in nad temi procesi je sprejemanje aktov o svobodi medijev videti bolj kot bronasta kača na Mojzesovi palici v puščavi demokracije. Kot piše v 4. Mojzesovi knjigi Stare zaveze, je Bog nepotrpežljivemu izvoljenemu ljudstvu poslal strupene kače, ki so pikale ljudi, in mnogi so začeli umirati. Kdor se je ozrl v bronasto kačo, je ozdravel. in tokrat ozdravitev od strupenih kač ne bo mogla priti drugače kot z enako obsodbo zločinov Benjamina Netanjahuja v Gazi kot velja za Vladimirja Putina v Ukrajini.

Toda tako Biden kot von der Leyen še naprej in z mnogo alibijev napačno iščeta izhod iz razsvetljenske tradicije zahodnih družb v temni svet, ki jima ga narekuje zločin Netanjahujevega Izraela. Da so take drže poklon suverenistom in avtokratom, tistim, ki z zločinom Izraela iščejo alibi za Putinov zločin, za neliberalnost azijskih in vse več evropskih »demokracij«, ni treba posebej poudarjati. Bolj kot bi si mislili, so s temi procesi povezana notranjepolitična dogajanja v ZDA, EU, tudi pri nas. Za vrati spet stojijo: Trump, Orbán, Janša … ●

Tako Joe Biden kot Ursula von der Leyen še naprej in z mnogo alibijev napačno iščeta izhod iz razsvetljenske tradicije zahodnih družb v temni svet, ki jima ga narekuje zločin Netanjahujevega Izraela.