Problem, ki že najeda udobno življenje Evropejcev

Ko je Martin Claus iz Nemške zvezne agencije za zaposlovanje v začetku marca prihajal v Slovenijo, so morali on in drugi potniki odpotovati brez prtljage, saj ni bilo osebja, ki bi kovčke naložilo na letalo. Vzrok je pomanjkanje delavcev za takšna opravila. To seveda ni osamljen primer. Claus je nato na nedavni mednarodni konferenci o mobilnosti delovne sile v Slovenijo na Brdu pri Kranju povedal, da v Nemčiji pomanjkanje delavcev že vpliva na življenje državljanov: zaradi pomanjkanja kadra nekateri vrtci ne delajo vsak dan. Ker ni šoferjev, avtobusi vozijo redkeje, kot bi sicer. Zaradi nezadostnega števila medicinskih sester zapirajo oddelke v bolnišnicah, ponekod celo krčijo proizvodnjo, ker nimajo dovolj delavcev. To vpliva na gospodarstvo in zagotavljanje dobrin in storitev, ki so jih Nemci kot prebivalci razvite države vajeni.

Tudi v Sloveniji smo zaradi pomanjkanja kadra, na primer, že poročali o skrajševanju delovnega časa nekaterih lekarn, gostinskih obratov, težavah s pravočasnim dostavljanjem, krčenju oddelkov v bolnišnicah, zapiranju ambulant in nesprejemanju stanovalcev v domove za starejše. Prihaja celo do tega, da ni dovolj ljudi, ki bi tujcem izdajali dovoljenja za bivanje in delo v državi. Nemčija, ki ima 47 milijonov aktivnih prebivalcev, za pokritje potreb na trgu dela vsako leto potrebuje 400.000 delovnih migrantov za različne dejavnosti, v Sloveniji pa je lani kljub rekordno nizki brezposelnosti ostalo nezapolnjenih 60.000 delovnih mest.

Boj za kadre

Slovenija in Nemčija pri tem nista izjemi. Kot se je izkazalo na omenjeni konferenci, se s pomanjkanjem delovne sile srečujejo tako rekoč vse države Evropske unije. Ustrezen kader je težko najti v številnih dejavnostih, ta težava pa je še posebej pereča v oskrbi in socialnem varstvu, zdravstvu, gradbeništvu, logistiki, informacijski tehnologiji in drugih inženirskih poklicih.

Evropski organ za delo (ELA), zanimivo, nima podatka, koliko delavcev trenutno primanjkuje v Uniji. Po podatkih Eurostata pa je bilo v tretjem četrtletju lanskega leta v EU nezapolnjenih 2,6 odstotka delovnih mest. Tudi vzroki za omenjeno vrzel so po članicah tako rekoč identični: staranje prebivalstva in njegovo upokojevanje, vse bolj številčno skromne mlade generacije, strukturna neskladja na trgu dela, povezana s pomanjkanjem ustreznih znanj, in beg kadrov na druga območja oziroma v druge države z boljšimi razmerami, pa tudi nezainteresiranost domačinov za opravljanje določenih del.

Predstavnik ELA je napovedal, da naj bi do pomladi pripravili akcijski načrt, ki naj bi na ravni EU obravnaval problem pomanjkanja delavcev. A članice, kot kaže, pri tem ne čakajo na Bruselj. Vsaka zase poskuša z različnimi ukrepi zagotoviti deficitarne profile, da bi kadrovska vrzel čim manj vplivala na delovanje gospodarstva, socialnih sistemov ali drugih delov družbe. Tako po eni strani poskušajo čim več domačih prebivalcev vključiti v trg dela, po drugi pa manjkajoče člene z vse bolj aktivnimi pristopi iščejo znotraj in zunaj meja EU. V Nemčiji, na primer, so zagnali poseben program za privabljanje in usposabljanje medicinskih sester, v katerega je vključenih pet tisoč kandidatk iz

Južne Amerike in severne Afrike. V celoti ga plačajo delodajalci v višini sedem tisoč evrov za posamezno medicinsko sestro, kandidatko pa začnejo učiti tudi nemškega jezika.

Izčrpan slovenski trg

V Avstriji po podatkih Statiste že skoraj četrtino delavcev predstavljajo tuji državljani, med katerimi je tudi 40.000 Slovencev. Tudi naša severna soseda se trudi privabiti čim več manjkajočih kadrov. Na Koroškem so tako vzpostavili center za dobrodošlico, kjer vsem, ki se tja vračajo ali želijo tam živeti in delati, pri tem ponujajo praktično pomoč na vseh področjih.

Stopnja brezposelnosti v Sloveniji je celo nižja od povprečne evropske. Državni sekretar Igor Feketija je nedavno dejal, da smo domači trg dela izčrpali, saj je delovna aktivnost v starostni skupini med 25. in 55. letom 90-odstotna in je za deset odstotnih točk višja od povprečja EU. Potreba po tuji delovni sili, ki v Sloveniji predstavlja že več kot 14 odstotkov aktivnega prebivalstva, je zato po njegovih besedah dejstvo. Čeprav so administrativni postopki še vedno predolgi, je tudi naša država v boju za kadre na globalnem trgu v zadnjem obdobju le naredila korak naprej: slovenski zavod za zaposlovanje že drugo leto zapored z zaposlitvenimi dogodki v našo državo vabi kadre z Balkana, z vzpostavitvijo konzulata na Filipinih se odpira pot do lažjega zaposlovanja delavcev iz te azijske države, vlada je že sprejela nekaj administrativnih poenostavitev, napoveduje jih tudi pri zaposlovanju visokokvalificiranih delavcev. Za te Slovenija žal še vedno ostaja manj zaželena država, saj se k nam večinoma priseljujejo osebe z nižjo izobrazbo, zato bo na tem področju gotovo treba narediti več. Med drugim tudi zato, da bodo domači razvojni kadri ostali v domovini.

Lahke žrtve

Čeprav se na prvi pogled zdi, da so se države in delodajalci prisiljeni vse bolj dobrikati tujim kadrom, da bi jih privabili v svoje vrste, imajo delovne migracije tudi manj prijetno plat. Na Hrvaškem, kjer so pred dvema letoma ukinili kvote za delavce iz tretjih držav, se je denimo število agencij za zaposlovanje tujcev po besedah njihovega direktorja zavoda za zaposlovanje Anteja Lončarja z desetih povečalo na 600, številne med njimi pa nato pošiljajo na delo v druge države članice. Hrvaška vlada je zato sklenila zaostriti nadzor nad temi agencijami, kršitelje delavskih pravic pa dati na črni seznam.

Tudi v Sloveniji po navedbah ministra Luke Mesca inšpektorji prav pri zaposlovanju tujcev odkrijejo največ kršitev, saj so ti zaradi pomanjkanja znanja o pravicah pogosto lahke žrtve. Afera z izkoriščanjem delavcev iz Indije v pakirnici rib na Kozini je eden bolj odmevnih primerov v zadnjem obdobju, še zdaleč pa ne edini. Podobno se dogaja v drugih članicah, zato se na evropski ravni že omenja nujno zagotavljanje tako imenovane poštene mobilnosti, ki naj bi tujim delavcem zagotavljala enake pravice kot domačim. Evropski parlament pa razmišlja o zaostritvi pristojnosti organa ELA za preprečevanje kršitev.

Nacionalni in evropski programi ter ustrezne administrativne ureditve za privabljanje delavcev iz drugih držav so seveda zelo pomembni in zaželeni, a veliko lahko k temu prispevajo prav delodajalci sami. Dober glas menda seže v deveto vas, slab pa prav tako – in to meče slabo luč na vso državo.

V tekmi za kadre so zaradi drugačnih izhodišč zahodne in severne dežele gotovo v boljšem položaju kot vzhodne in južne, zlasti ker v tej smeri praviloma poteka tudi beg možganov. A nedvomno bodo potrebe po kadrih od drugod in s tem tudi njihovo število v vseh državah le še naraščali, kar se kaže tudi v tem, da evropski delodajalci kandidate že iščejo v Aziji, Južni Ameriki in Afriki, torej na območjih, ki nam kulturno niso tako zelo podobna. Zato je in bo poleg plače treba razmišljati tudi nastanitvah in drugih pogojih, predvsem pa o ustreznih integracijskih politikah, če bomo hoteli, da se bodo ti ljudje vključili v našo družbo in da bodo pri nas hoteli tudi ostati.

Opozorilo, da bo nezadostno število delavcev upočasnilo gospodarsko rast, se marsikomu zdi precej neoprijemljivo, a ko prideš do tega, da ni nikogar, ki bi te z javnim prevozom peljal v službo, ti postregel kosilo, pazil na otroka ali v oskrbo sprejel bolnega bližnjega, to opozorilo postane zelo realno. ●

Predstavnik ELA je napovedal, da naj bi do pomladi pripravili akcijski načrt, ki naj bi na ravni EU obravnaval problem pomanjkanja delavcev. A članice pri tem ne čakajo na Bruselj.